Domov » Nevrokognitivne motnje

Nevrokognitivne motnje

Nevrokognitivne motnje ali organske duševne motnje so skupina raznolikih duševnih motenj, pri katerih je razlog za posameznikove težave organskega izvora. Pri teh motnjah so v ospredju simptomi in znaki motenj višjih živčnih funkcij, kamor sodijo spomin, pozornost, sposobnost koncentracije, načrtovanje, razumevanje zapletenih odnosov v predmetnem svetu in v odnosih, reševanje problemov in podobno.

Najpogostejše nevrokognitivne motnje so tiste iz skupine demenc, mednje pa sodijo tudi motnje, ki so posledice poškodbe glave in druge, ki so posledice najrazličnejših telesnih bolezni.

Nevrokognitivnih motenj večinoma ni mogoče povsem ozdraviti, razen če je njihov vzrok bolezen, ki je ozdravljiva. Kljub temu pa postaja vse bolj jasno in dokazano, da jih je mogoče vsaj delno preprečevati in obvladovati njihove posledice. Zato pa ne zadostuje medicinsko zdravljenje. Ljudje s kognitivno oškodovanostjo potrebujejo sestavljeno pomoč strokovnjakov medicinske, socialne, delovno terapevtske in pedagoške stroke, zdravstvene nege, podporo in pomoč zadostno okrepljenih svojcev in spoštljiv odnos vseh ljudi. Ljudi s kognitivno oškodovanostjo je v sodobnem svetu vse več in vsi se jim bomo slej ko prej pridružili. Vsi ljudje, ki so kognitivno oškodovani ohranjajo nekatere zmožnosti in potenciale, ki jih moramo znati prepoznati.

Demenca

O motnji

Ljudje najpogosteje ob besedi demenca pomislijo na Alzheimerjevo bolezen, ki predstavlja največji delež demenc (60 do 70%). Poleg Alzheimerjeve bolezni, ki  je kronično napredujoča bolezen, poznamo še druge oblike demenc: vaskularna demenca, Pickova bolezen/demenca, Levyjeva demenca in frontotemporalna demenca.

Demenca je sindrom, pri katerem pride do postopnega slabšanja spomina, motenj razmišljanja, sprememb vedenja in vse manjše zmožnosti opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Spremembe pri demenci počasi napredujejo in so hujše, kot jih vidimo pri običajnem staranju.

Čeprav demenca prizadene predvsem starejše ljudi, ni običajen del staranja. Po vsem svetu ima demenco približno 50 milijonov ljudi, vsako leto pa zboli skoraj novih 10 milijonov. Pogostost demence s starostjo narašča. Enako pogosta je pri moških in pri ženskah. Ocenjeni delež splošne populacije, starejše od 60 let z demenco v določenem času, je med 5% in 8%. Skupno število oseb z demenco naj bi doseglo 82 milijonov leta 2030 in 152 leta 2050.

Demenca je eden glavnih vzrokov invalidnosti in odvisnosti od tuje pomoči med starejšimi ljudmi po vsem svetu. Demenca ima fizični, psihološki, socialni in gospodarski vpliv ne samo na ljudi z demenco, ampak tudi na njihove negovalce, družine in družbo na splošno.

Pomanjkanje poznavanja in razumevanja demence ima za posledico stigmatizacijo in pozno postavljanje diagnoze in urejanja ustrezne skrbi.

Vzroki za  demenco so večvrstni in ne povsem raziskani. Jasen vzrok ima le  vaskularna demenca, ki je posledica kapi ob povišanem krvnem tlaku ali ob aterosklerozi ožilja (bolezen ob nastajanju in rasti oblog v žilah arterijah). To je edina oblika demence za katero trenutno poznamo načine preprečevanja, ki so enaki kot za ostale kardiovaskularne bolezni. Za ostale demence vzroka ne poznamo in posledično ne poznamo natančno načinov preprečevanja. Veliko obetajo raziskave, ki kažejo, da lahko zdrav življenjski slog in aktivnost, tako miselna kot fizična, pripomorejo k njenemu poznejšemu izrazu in manj napredujočem poteku. Zdravila za demenco zgolj manjšajo zaplete demence in upočasnjujejo njen razvoj.

Simptomi in znaki

Simptomi in znaki demence so pri vsakem človeku nekoliko drugačni in so odvisni tudi tega, koliko je demenca napredovala.

Za demenco so značilne motnje spomina, osiromašeno mišljenje ter manjše zmožnosti opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Prizadeto je pomnenje in priklic novih informacij (pozabljivost), zmanjšana je zmožnost orientacije, razumevanja, računanja, govornega izražanja in presoje,  sposobnost obvladovanja čustev ter socialnega vedenja. Z napredovanjem demence postaja bolnik vedno manj samostojen in potrebuje dodatno nego.

V zgodnji fazi demence lahko simptome in znake spregledamo, saj je začetek postopen. Pogosti simptomi zgodnje faze so:

  • pozabljivost,
  • izgubljanje stvari in
  • izgubljanje v prostoru, čeprav je človeku okolje znano.

Napredovanje demence pomeni, da simptomi in znaki postajajo vse bolj izraziti in jih ni več mogoče spregledati:

  • ljudje pozabijo nedavne dogodke in imena posameznih ljudi;
  • izgubijo se doma;
  • pojavljajo se vse večje težave s komunikacijo;
  • potrebujejo pomoč pri osebni negi;
  • pojavijo se spremembe vedenja, vključno z izgubljanjem in tavanjem in večkratnim spraševanjem iste stvari.

Demenca počasi napreduje in vodi v popolno odvisnost od tuje pomoči.

Simptomi te faze vključujejo:

  • neorientiranost v kraju in času;
  • težave s prepoznavanjem sorodnikov in prijateljev;
  • vedno večja potreba po pomoči s strani drugih;
  • težave s hojo in
  • vse večje spremembe vedenja.

Vedenjske in psihične spremembe

Pri demencah Alzheimerjevega tipa se pogosto srečamo s komplikacijami demence, ki potrebujejo takojšnjo pozornost. Te komplikacije so vedenjske spremembe (kot na primer hitre spremembe razpoloženja, vznemirjenost, huda potrtost itd.), delirantna stanja ter blodnje. Zaradi omenjenih komplikacij je pogosto potrebna takojšnja pomoč, kot je hospitalizacija ali namestitev v varovane oblike oskrbe.

Beganje in izgubljanje

Zaradi spominskih motenj oseba z demenco ne prepozna več svoje neposredne okolice, se vznemiri in začne iskati nekaj, česar bi se lahko spomnila. Pri napredovalih stanjih demence se tako ljudje lahko izgubijo tudi znotraj lastnega doma. Ljudje z demeco v takšnem stanju potrebujejo nepretrgan nadzor s strani druge osebe, saj bi se posameznik, ki je prepuščen samemu sebi, lahko izgubil, padel, se poškodoval, podhladil … in ne bi znal sam poiskati pomoči. Stanje pogosto spremlja huda vznemirjenost  in človek utegne v svoji stiski postati tudi prepirljiv ter pretirano zahteven do svojcev, saj svojega pešanja višjih živčnih funkcij ne prepoznava kot bolezen. Svojci takemu posamezniku s svojo nenehno prisotnostjo predstavljajo vir nelagodja, saj je prepričan, da z njim ni nič narobe in da svojci v svoji skrbi pretiravajo.

Delirij

Delirij je najbolj nevarna komplikacija demence in se pogosto pojavlja ponoči.  Je stanje, v katerem oseba doživlja halucinacije, ki so kot, da bi se znašla v filmu. Posameznik je popolnoma prepričan v resničnost teh zaznav in se vede skladno z njimi. Vsebina teh halucinacij je lahko strašljiva ali prijetna. V stanju delirija se posamezniki tako lahko soočajo z nevarnostmi, begajo, svojcev ne prepoznajo; zjutraj, ko se ovedejo pa se ničesar ne spominjajo. Delirij se lahko pojavi tudi čez dan. Delirij v demenci je nujno stanje, ki zahteva takojšen obisk pri zdravniku, saj ga lahko sprožijo telesne bolezni,  kot je npr. vnetje mehurja, zaprtost, najrazličnejše bolečine – vseh teh težav človek z demenco zaradi okvare višjih živčnih funkcij ne zmore ubesediti in zato ne pove, da ima npr. bolečine. Človeka, ki doživlja stanje delirija, ne smemo nikoli pustiti samega brez nadzora druge odrasle osebe. Kadar ne najdemo telesnih razlogov za nastanek delirija je v ozadju pogosto tudi  obrnjen ritem budnosti in spanja. V takšnem primeru lahko s pomočjo različnih zdravil vzpostavimo spanje ponoči in človeka z aktivnostmi ohranjamo budnega tekom dneva.

Blodnje

Najpogostejša blodnja pri demenci je prepričanje, da v hišo prihajajo tujci in ji kradejo. V ozadju tega prepričanja je dejstvo, da oseba pozablja, kam je določene predmete shranila. Pogosto oseba obtožuje svojce. Tovrstne obtožbe so za svojce hudo breme in pogosto razlog, da se ti umaknejo, saj ne vedo, da gre za bolezensko stanje in da njihov bližnji potrebuje pomoč. Pri blodnjah je potrebno zdravljenje z zdravili.

Motnje razpoloženja

V začetnih obdobjih demence, ko se človek zaveda upadanja spomina, se pogosto pojavljajo tudi hude tesnobe in potrtost, občasno tudi depresija. Te motnje zdravimo enako kot vse ostale razpoloženjske motnje.

Zdravljenje

V primeru da oseba z demenco oz. njena okolica zazna opisane motnje, naj nemudoma obišče zdravnika. Pri vseh ljudeh, ki kažejo znake demence je najprej treba opraviti temeljito diagnostiko za izključitev telesnih bolezni, depresije in drugih vzrokov, saj so to stanja, ki jih lahko uspešno zdravimo. Zdravnik ob klinični sliki demence opravi preiskave delovanja ščitnice, pregleda koncentracijo vitamina B12 in folata v krvi in tudi pošlje osebo na slikanje glave. V primeru, da gre za telesno stanje, ki je privedlo do klinične slike demence, se zdravi omenjeno telesno stanje (npr. pomanjkanje vitaminov oz. slabo delovanje ščitnice).

Trenutno ni na voljo zdravljenja demence ali spremembe njenega progresivnega poteka. Zdravila, ki jih predpisujemo, za nekaj let upočasnijo napredovanje demence.

Zdravila, ki jih uporabljamo pri demenci so iz najrazličnejših skupin. V začetnih obdobjih demence uporabljamo zdravila, ki upočasnijo delovanje demence, a samega procesa ne ustavijo. Poenostavljeno rečeno človeku pomagamo, da preživi kakovostno dodatnih nekaj let (npr. tri leta), a to velja le, če z zdravili začnemo zdraviti dovolj zgodaj. Pri komplikacijah demence uporabljamo zdravila za zmanjšanje tesnobe, vzpostavljanje spanja in zmanjševanje nemira. Zdravila niso zamenjava za kakovostno skrb za ljudi z demenco in niso upravičena, če lahko s prilagoditvijo okolja in aktivnosti ustrezno obvladamo zgoraj omenjene vedenjske težave (beganje, izgubljanje, manjše stopnje nemira …). Zdravila pa so nujna ob deliriju, visoki stopnji nemira in pri začetnem vzpostavljanju ritma budnosti in spanja.

Vendar pa se lahko ponudi veliko za podporo in izboljšanje življenja ljudi z demenco ter njihovih negovalcev in družin. Glavni cilji oskrbe demence so:

  • zgodnja diagnoza z namenom spodbujanja zgodnjega in optimalnega urejanja skrbi;
  • skrb za telesno zdravje, spodbujanje dejavnosti in podpora dobrega počutja;
  • nepretrgano delo za krepitev višjih kognitivnih funkcij (branje, križanke, učenje, posebej jezikov, dokler je to še mogoče);
  • prepoznavanje in zdravljenje spremljajočih telesnih bolezni;
  • odkrivanje in zdravljenje vedenjskih komplikacij;
  • zagotavljanje informacij in dolgoročna podpora negovalcem.

Oblike pomoči

Zdravnik družinske medicine lahko napoti osebo na osnovno diagnostiko, s katero izključi razloge, ki jih je mogoče zdraviti. Ljudje z demenco, pri katerih so se pojavile vedenjske in psihične spremembe, potrebujejo pregled pri nevrologu ali pri psihiatru.

Ljudje z demenco postajajo z napredovanjem demence vse bolj odvisni od tuje pomoči, ki jo zagotavljajo svojci in različne službe v skupnosti. V Sloveniji se pogosto od svojcev pričakuje, da se za ljudi z demenco poskrbi znotraj družinskega kroga, kar pa ni vedno mogoče, saj je povezano s hudo časovno in čustveno obremenitvijo ter z visokimi stroški. V idealnem primeru se družine organizirajo in si medsebojno razdelijo breme skrbi ter pridobijo sredstva, ki jim pripadajo za svojca, ki potrebuje 24-urno pozornost in nego. Pogosto tudi najamejo različne laične oblike pomoči. Obstaja veliko organiziranih oblik pomoči na domu, ki pa jih je potrebno plačati, kar številne družine ne zmorejo, in so za svojce pomembna razbremenitev. Pomoč na domu pomeni, da ljudem z demenco pomagajo pri osebni higieni, urejanju prostora, hranjenju in jim omogoča naročanje obrokov na dom, pa tudi psihološko podporo in druženje.

Kadar iz različnih razlogov za posameznika ni mogoče poskrbeti v domačem okolju (nima svojcev, so oddaljeni, nedosegljivi, bolni, jih oseba z demenco odklanja, svojci ne morejo ponuditi ustrezne oskrbe …) je v Sloveniji na voljo več oblik institucionalne pomoči za osebe z demenco. Zelo dobra oblika je dnevno varstvo, kjer v strukturiranem okolju posameznik lahko preživi čas, ko so njegovi svojci odsotni oz. na delovnem mestu. Namestitev v domove za starejše občane je za marsikoga zelo težka odločitev, vendar pride v poštev, kadar oseba z demenco ne more varno in kakovostno bivati v svojem okolju. V stanju, ko je tak posameznik telesno v dobri kondiciji, hkrati pa se ogroža zaradi beganja in nemira, je za določen čas občasno potrebna tudi namestitev v varovane oddelke domov starejših občanov. Takšna namestitev se izvede s sklepom sodišča. V Sloveniji se vse bolj uveljavlja skupnostna skrb za ljudi z demenco, saj s strukturiranim dnevnim ritmom, različnimi aktivnostmi in prisotnostjo osebja zagotavljamo varno okolje in kakovostno bivanje.

Kaj lahko naredimo sami

  • Proti prezgodnjemu pešanju spominskih in drugi funkcij si lahko pomagamo tako, da smo telesno in psihično dejavni.
  • V napredovalih fazah demence je predvsem potrebno podpreti svojce in jim ponuditi vse potrebne informacije o bolezni in njenem obvladovanju.
  • Potrebno je zagotoviti varnost za obolele in za njihove bližnje in vplivati na razvoj potrebnih služb in storitev za zmanjšanje bremena skrbi svojcev (Glej spominčica.org).
Scroll to Top Skip to content