Domov » Izgorelost

Izgorelost

Izgorelost je vse pogostejše stanje, ki sicer ne spada med duševne motnje čeprav se njeni simptomi in znaki kažejo tudi na področju duševnega zdravja. Izgorelost spada med stanja, ki so posledica dolgotrajnega telesnega in duševnega izčrpavanja doma ter na delovnih mestih in je normalen odziv na nenormalne okoliščine. Njena značilnost je huda duševna in telesna izčrpanost, ki pomembno zmanjšuje življenske zmožnosti in je posledica dolgotrajnega notranjega prisiljevanja k pretirani delavnosti in angažiranosti (v poklicu ali na kakem drugem področju, na primer na področju prostovoljnega dela ali pa v medosebnih odnosih, na primer v odnosu s partnerjem ali starši). Ta izčrpanost se kaže v treh oblikah, oziroma je tristopenjska. Za prvo obliko oziroma stopnjo gre, ko se oseba počuti kronično utrujena, pri čemer pa (si) tega ne prizna. Posledica tega je, da nadaljuje s pretiranim delom in še okrepi svoja prizadevanja, saj je njena delovna učinkovitost že upadla. To pa ima za posledico tesnobo in potrtost, pa tudi telesne zdravstvene težave (na primer pogostejše zbolevanje, zlasti pogostejše prehlade). Za drugo stopnjo izčrpanosti gre, ko se pridružijo občutek ujetosti v past lastnih zahtev in zahtev okolja, občutek nemoči, da je mogoče kar koli spremeniti, odpor do dela in misli o lastni nevrednosti. Tretja stopnja izčrpanosti pomeni skrajno utrujenost, močno tesnobo, globoko potrtost, celo samomorilne misli, tudi resne telesne zdravstvene težave (na primer poslabšanje obstoječih kroničnih telesnih bolezni).

Dolgotrajno notranje prisiljevanje k pretirani delavnosti sproži izgorelost. Vzroki za to stanje so sestavljeni. Mednje lahko sodijo tudi nekateri psihodinamski, vendar je najpomembnejši povzročitelj prav pretirana obremenjenost, ki presega posameznikove zmožnosti in njegovo sposobnost, da se zavaruje.

Simptomi in znaki

Izgorelost se kaže v mislih, na telesnem področju, v vedenju in čustvih. Izgorevanje se pogosto prevesi v znake depresivnosti. Med temi so najpogostejši  naslednji:

  • misli o lastni nevrednosti, samomorilne misli, pozabljivost, slaba osredotočenost;
  • utrujenost, bolečine, večja obolevnost;
  • pretirana delavnost, upad delovne učinkovitosti, izogibanje dejavnostim;
  • tesnoba, potrtost, občutek ujetosti, nemoč, odpor do dela.

Zdravljenje

Obvladovanje izgorelosti zahteva najprej umik iz preobremenjujoče situacije. Oseba z izgorelostjo potrebuje stalež in počitek. Zdravljenje z zdravili je potrebno, kadar so pridružene druge duševne motnje, ki zahtevajo zdravljenje z zdravili. V času počitka je dobro uporabljati tehnike za sproščanje ali psihoterapevtske intervencije, ki pomagajo k okrepitvi obramb. Če oseba ne obiskuje psihoterapije, ji lahko pomaga to, da je čim bolj poučena o svojih težavah, pa tudi pravicah in da zato obišče skupino za samopomoč. Seveda pomaga tudi zdrav življenjski slog (kar za izgorelo osebo pomeni predvsem uravnoteženo razmerje med delom oziroma obremenitvijo in odmorom, vključno z razbremenilnimi dejavnostmi, počitkom in spanjem, pa tudi redno telesno dejavnost, ustrezno prehrano, vključno z izogibanjem psihoaktivnim snovem, tudi sprotno reševanje problemov, ohranjanje zdravih in podpornih medosebnih odnosov).

Oblike pomoči

Oseba z izgorelostjo lahko dobi pomoč najprej pri svojem izbranem osebnem zdravniku, ki ji odobri stalež in jo usmeri v nadaljnjo obravnavo v ambulanto specialista psihiatra ali kliničnega psihologa.

Kaj lahko naredimo sami

Oseba z izgorelostjo si lahko pomaga sama predvsem tako, da se organizira tako, da ima dovolj počitka in se sooči z razlogi za svoje stanje. Sprememba načina življenja zahteva tudi odpovedovanje in s tem povezano nelagodje, včasih finančne težave in skoraj vedno tudi prilagajanje drugih ljudi.

Scroll to Top Skip to content