Nasveti za boljše počutje

Domov » Skrb za duševno zdravje » Nasveti za boljše počutje » Spoznajmo sestavine dobre in slabe komunikacije

Spoznajmo sestavine dobre in slabe komunikacije

Komunikacija je izrednega pomena za medosebne odnose. Ko se sporazumevamo z drugimi ljudmi, kaže upoštevati nekatera načela, ki dobro komunikacijo ločijo od slabe. Učinkovita komunikacija je tista, pri kateri prejemnik sporočilo razume enako kot pošiljatelj sporočila. Za uspešen prenos sporočila sta pomembni tako besedna kot nebesedna (telesna) komunikacija. Ob tem se lahko zgodi, da prejemnik našega sporočila pogosto ne prejmejo točno tako, kot smo si zamislili, da ga bo, čemur pravimo šum v komunikaciji.


Med pogovorom je pomembno, da smo pristni, iskreni in zaupamo svojim občutkom. Kadar se pri komunikaciji motimo, je opravičilo na mestu (npr. kadar rečemo nekaj, kar menimo, da ne bi smeli, ali rečemo na neprimeren način, se osebi opravičimo). Sledimo splošnemu pravilu učinkovitega sporazumevanja – slišati in biti slišan.

Čemu je dobro slediti, ko se sporazumevamo z drugimi?

  • Podajamo jasna, popolna in konkretna sporočila: sporočilo je bolje predati v več kratkih stavkih kot pa v dolgi pripovedi. Preden na glas izrečemo, je v svojih mislih dobro premisliti, kaj želimo sporočiti, kako bomo vsebino najbolje izrazili, kako bo sporočilo vplivalo na drugo osebo.
  • Preverimo, kaj sogovornik pričakuje od pogovora: oseba lahko od nas želi nasvet, pomoč pri iskanju rešitve, ali pa, da zgolj prisluhnemo temu, kar ima povedati. Zavedati se moramo, da drugih ljudi ne moremo prisiliti v enako mnenje, kot ga imamo sami. Svojo idejo ali mnenje lahko zgolj ponudimo, prejemnik pa se nato sam odloči, ali bo naše argumente sprejel ali ne.
  • Sogovornikove besede sprejmemo kot pomembne: tudi, če se nam težava druge osebe ne zdi pomembna, prisluhnimo, saj tej osebi očitno veliko pomeni. Če oseba o nečem (veliko) govori, o tem veliko razmišlja, se poglablja in ji očitno “ne da miru”. Kadar sogovornik izpove težke izkušnje, bodimo podporni (npr. “Žal mi je, da si to doživel/a. Verjamem, da ti je moralo biti težko.”).
  • Sproti preverjajmo razumevanje: čeprav imamo občutek, da smo neko stvar dobro predstavili drugi osebi, se je vseeno dobro prepričati, ali je oseba razumela naše sporočilo in mi njeno. To lahko storimo s pomočjo konkretnega vprašanja (npr. »Rekel/a si, da … Sem razumel/a pravilno?«), prošnje, da oseba ponovi, kar smo povedali, ali tehnik, kot je parafraziranje.
  • Aktivno poslušamo: kadar oseba govori, jo zavzeto poslušamo in ji damo vedeti, da jo pozorno spremljamo (npr. s kimanjem, potrdili, kot je »mhm«). Skušajmo ugotoviti ali obstaja sporočilo v ozadju, ki nam ga oseba skrivaj skuša predati. 
  • Bodimo potrpežljivi: sogovorniku omogočimo prostor in čas za izpoved njegovih misli, čustev ali občutkov. Predvsem je pomembno, da sogovorniku omogočimo varno okolje za izražanje čustev (npr. lahko joče, kriči, se smeji). Med pogovorom ga ne prekinjamo s svojim mnenjem. Potem, ko oseba zaključi z izpovedjo, je priporočljivo omogočiti nekaj trenutkov tišine, če bi k pripovedi želela še kaj dodati.
  • Bodimo razumevajoči: poskusimo sprejeti, kar nam oseba govori, ne da bi zavračali ali kakorkoli obsojali njene besede. Z vrednotenjem besed lahko v sogovorniku vzbudimo neprijetne občutke, npr. sramu, žalosti, manjvrednosti, krivde. Tak način komunikacije lahko vodi v konflikt.
  • Bodimo prepričljivi, asertivni: mnenja in prepričanja izražajmo na odločen, a hkrati spoštljiv način. S sogovornikom ne manipulirajmo ali mu ne pošiljajmo sporočil s skritimi nameni.
  • Bodimo sočutni: v pogovoru bodimo do osebe spoštljivi in empatični ter ji dajmo občutek, da je zanimiva, dobrodošla. Do nje se vedemo skrbno (npr. jo vprašamo po počutju v danem trenutku), odprto in podporno (npr. “Na voljo sem ti, če me boš potreboval/a”).
  • Ostanimo mirni: če se naš sogovornik vznemiri in povzdigne glas, skušajmo ostati mirni, saj na ta način osebo (ponovno) umirimo. Ne znašamo se nad drugo osebo, tudi če reče nekaj, kar nas vznemiri. Svoja čustva raje ubesedimo (npr. “Kar si rekel sedaj, me je prizadelo”), le tako lahko drugi razumejo, kakšno počutje so nam povzročili s svojimi besedami ali dejanji.
  • Uporabljajmo jaz stavke: jaz–sporočila omogočajo iskreno izražanje naših občutkov, ne da bi drugemu vzbujali krivdo ali obrambni odziv. Oblikujemo jih tako, da najprej izpostavimo moteče vedenje (npr. “Ko se norčuješ iz mene…”), nato izrazimo naša čustva (»… postanem žalosten/a,«), na koncu pa opišemo posledice vedenja osebe na nas (»ker se zaradi tega počutim manjvrednega/o.”). Izogibajmo pa se ti–stavkom, s katerimi vedenje osebe posplošujemo na vse situacije in odgovornost za (slaba) dejanja prenašamo na druge, s čimer jim povzročamo občutke krivde (npr. “Vedno me zaničuješ.”).
  • Upoštevajmo telesno govorico: naša drža naj bo odprta, mimika na obrazu pa ustrezna glede na temo in vzdušje pogovora (npr. če oseba govori o veselih izkušnjah, smo lahko bolj energični in navdušeni, pri žalostni izpovedi pa smo običajno bolj pri miru). Nebesedna komunikacija naj bo usklajena z besedno (npr. če govorimo o veselem dogodku, se ob tem ne kremžimo in ne gledamo otožno).

 

Scroll to Top Skip to content