Težke življenjske okoliščine

Domov » Skrb za duševno zdravje » Težke življenjske okoliščine » Nasilje v partnerskem odnosu – kako lahko pomagam bližnjemu

Nasilje v partnerskem odnosu – kako lahko pomagam bližnjemu

Nasilje se lahko dogaja v vsaki partnerski zvezi, znaki pa so običajno skriti pred očmi drugih. Poleg tega osebe, ki doživljajo nasilje, to pogosto prikrivajo in zanikajo, saj se bojijo partnerja ali si očitajo, da so zanj krive same. Če pri bližnji osebi prepoznamo znake nasilja (npr. prekrivna oblačila, pogoste poškodbe, nadlegujoči klici partnerja, strog nadzor nad vsakodnevnimi aktivnostmi), ji ponudimo pomoč.


Nasilje v partnerskem odnosu se kaže v različnih oblikah in se lahko pojavlja tudi v navidezno dobro delujočih zvezah. Povzročitelji nasilja so lahko tako moški kot ženske, mladi ali starejši, zakonski ali izven-zakonski partnerji. Čeprav so žrtve nasilja v intimno-partnerskih zvezah v največji meri ženske in dekleta, se nasilje lahko dogaja tudi moškim. Ko sumimo, da bližnja oseba doživlja partnersko nasilje, se zato ne smemo zanašati na to, kako zveza deluje navzven, temveč osebo na samem vprašamo ali doživlja nasilje s strani partnerja. 

Kaj lahko storimo, če opazimo, da bližnja oseba doživlja nasilje s strani partnerja?

Pozorni smo na občutke osebe, ki doživlja nasilje

Osebe, ki doživljajo partnerjevo nasilje, se lahko počutijo osramočene, prestrašene, nemočne in osamljene. Zavedajmo se, da je osebi verjetno težko priznati kaj doživlja, zato je o nasilju ne sprašujemo, kadar so v bližini drugi ljudje (npr. v kavarni, trgovini). Lahko jih opomnimo, da so vsi občutki, ki jih doživljajo zaradi nasilja partnerja, običajen način soočanja z obremenjujočimi okoliščinami. Ženske imajo lahko občutek, da morajo partnerjevo nasilje trpeti, ker niso dovolj samostojne / močne, da bi zmogle živeti brez partnerja. Moški, ki doživljajo nasilje, pa lahko čutijo velik sram, da jim primanjkuje moškosti in se jim bodo drugi posmehovali, če izvedo, da so žrtve nasilja.

Pazimo na svoj odziv

Če sumimo, da oseba doživlja nasilje s strani partnerja, ali nam bližnji to zaupa sam, je pomembno, da se odzovemo na obziren način. Ob tem jasno izrazimo, da nasilja ne toleriramo in zanj ni opravičila. Nasilja ne zanikamo (npr. »to se ne dogaja«) in ne zmanjšujemo njegovega pomena (npr. »gotovo ni tako hudo«). Osebi ne očitamo naj partnerja zapusti, saj ima lahko različne razloge, zakaj ne prekine nasilnega odnosa. Lahko ji le na uvideven način povemo, da z ostajanjem v nasilni zvezi škoduje sebi.

Ponudimo pogovor

Pred pogovorom zagotovimo, da se z osebo nahajamo v varnem in zaupnem okolju brez ljudi, ki bi lahko slišali njeno izpoved. Zavedajmo se, da cilj pogovora ni reševanje težav in iskanje vzroka za nasilje. Zadostuje že, če osebo empatično poslušamo in ji verjamemo. Če se oseba zaradi partnerjevega nasilja počuti šibko, jo opomnimo, da je doživljanje nasilja težka in obremenjujoča izkušnja, zato je morala biti zelo močna, da je to prestala.

S povzemanjem njene pripovedi preverimo, ali smo situacijo pravilno razumeli (npr. »Če prav razumem, doživljaš…«). Pri postavljanju vprašanj pazimo, da osebe ne zaslišujemo, ampak jo sprašujemo na uvideven in sočuten način. V pogovoru jasno poudarimo, da je za nasilje kriv izključno tisti, ki ga povzroča, ter da se nasilje ne bo prenehalo samo od sebe. Ob koncu pogovora lahko osebi damo informacije o načinih pomoči in povemo, da smo ji na voljo za pogovor. Na koncu se osebi lahko tudi zahvalimo, da nam je zaupala svojo izkušnjo.

Prijavimo nasilje

Kakršnokoli obliko partnerskega nasilja moramo prijaviti Policiji ali lokalnemu Centru za socialno delo. Če oseba omahuje s prijavo nasilja, ji povemo, da je to edini način za prekinitev nasilja. Nasilje lahko anonimno prijavimo tudi sami (na brezplačno številko 080 12 00), še zlasti, če je oseba neposredno ogrožena v smislu, da ji partner grozi s hudimi poškodbami. V primeru, da je nasilen partner osebo poškodoval, jo napotimo k osebnemu zdravniku. Predlagamo ji, da si beleži vse dokaze o nasilju (npr. natančen opis nasilnega dejanja opremljen z datumom, zdravniški izvid, slike, posnetki, SMS sporočila z grožnjami, pripovedi prič). Prijavo nasilja lahko podamo tudi kasneje.

Oseba, ki doživlja nasilje s strani partnerja, se lahko obrne tudi na (nevladne) organizacije (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS, Društvo življenje brez nasilja, Beli obroč, Zavod Emma) ali Krizne centre.

Spodbujamo k iskanju strokovne pomoči

Poleg prijave nasilja osebo spodbujamo k iskanju strokovne pomoči. Posledice nasilja so namreč prisotne še dolgo po tem, ko nasilje preneha. Predlagamo ji lahko pogovor s strokovnjakom za delo z žrtvami nasilja ali druge oblike pomoči (npr. osebno ali telefonsko svetovanje, skupine za samopomoč). Osebi lahko svetujemo, da si priskrbi pravno pomoč, če jo potrebuje (npr. v primeru pripovedi približevanja, ki pripomore k občutki varnosti).

Nekaj spletnih in telefonskih virov pomoči v stiski najdete na naslednji povezavi.

Več virov in različnih oblik pomoči je na voljo v Mreži virov pomoči.

 

Scroll to Top Skip to content