Težke življenjske okoliščine

Domov » Skrb za duševno zdravje » Težke življenjske okoliščine » Samomorilne misli – kako lahko pomagam bližnjemu

Samomorilne misli – kako lahko pomagam bližnjemu

Četudi zgolj sumimo, da nekdo razmišlja o samomoru, je pomembno, da odreagiramo hitro in osebi ponudimo pomoč. Osebe, ki imajo samomorilne misli, lahko namreč zmotno mislijo, da so bližnjim v breme in da bi bilo drugim bolje brez njih. Pogosto se sramujejo svojih misli ali pa jih skrbi, da bližnji ne bomo razumeli njihove stiske. Zaradi tega je ključno, da do oseb pristopimo, jim prisluhnemo in ponudimo pomoč.


Bodimo pozorni na opozorilne znake

Čeprav samomorilnih misli ali namer ne moremo vedno prepoznati, obstajajo nekateri opozorilni znaki, ki lahko nakazujejo, da oseba potrebuje pomoč. Pozorni smo lahko ob večjih negativnih spremembah v posameznikovem življenju, npr. izguba bližnje osebe ali ločitev, doživljanje spolnega ali fizičnega nasilja, duševna motnja, prekomerno uživanje alkohola, kronična bolezen, gibalna oviranost, težave v medosebnih odnosih, izguba službe oz. finančne varnosti, težave v službi/šoli …

Najpogostejši opozorilni znaki so:
•	grožnje in govor o samomoru (lahko celo pod krinko humorja), npr. »Ubil se bom.«, »Želim si, da ne bi bil več živ.«, »Želim si, da se ne bi nikoli rodil.«; 
•	nenehno razmišljanje in govor o smrti ter umiranju; 
•	izražanje občutka utesnjenosti, nemoči, brezizhodnosti ali brezupa; 
•	pogosto menjavanje razpoloženja; 
•	poslavljanje od ljudi, kot da jih oseba nikoli več ne bo videla; 
•	znižana motivacija za aktivnosti, v katerih je oseba v preteklosti uživala; 
•	težave s koncentracijo in spominom, težave s spanjem ali prekomerno spanje; 
•	izogibanje druženju z bližnjimi (npr. družino, prijatelji) in drugimi ljudmi na splošno; 
•	povečana uporaba alkohola ali drog; 
•	tvegano vedenje (npr. uporaba opojnih substanc, nepremišljena vožnja) ali samopoškodovanje (npr. rezanje, povzročanje opeklin, puljenje las); 
•	razdajanje lastnine ali urejanje pravno-formalnih zadev brez logične razlage za tovrstno početje (npr. pisanje oporoke, urejanje bančnih računov); 
•	kovanje načrta za samomor oz. pridobivanje pripomočkov za samomor (npr. nakup orožja, kopičenje tablet); 
•	nenavadne spremembe (tudi navidezno izboljšanje razpoloženja) …

Več o tem kako lahko prepoznamo samomorilno vedenje si lahko preberete na naslednji povezavi.
Glede samomorilnih vzgibov in dejanj je v javnosti prisotnih veliko mitov in zmotnih prepričanj, ki ne držijo. Z njimi se lahko seznanite tukaj.

Priprava na pogovor

Naša stališča in prepričanja o samomoru imajo pomemben vpliv na sposobnost nudenja pomoči osebi s samomorilnimi mislimi. Dobro si je zapomniti, da imajo lahko drugi ljudje drugačna mnenja in prepričanja ter imeti to v mislih ves čas, ko poskušamo pomagati osebi s samomorilnimi mislimi. Če se ne čutite zmožnega pristopiti k osebi, ki je samomorilna, poiščite nekoga, ki je to zmožen storiti.

Pristop

K osebi pristopimo, ji pojasnimo, kakšne spremembe smo opazili, in zakaj nas zanjo skrbi. Možno je, da oseba ne bo želela govoriti z nami, v tem primeru ji ponudimo pomoč pri iskanju drugega sogovornika.

Nekaj načinov kako lahko pričnemo pogovor o samomoru z bližnjo osebo najdete v priročniku Pogovor o samomoru.

Vprašajmo direktno, brez ovinkarjenja

Če menimo, da ima oseba samomorilne misli, jo o tem direktno vprašajmo. Vprašanje zastavimo tako, da dobimo jasen in nedvoumen odgovor (npr. »Ali razmišljaš o samomoru?«). Postavimo ga že na začetku, lahko pa do njega pridemo postopoma. Začnemo na primer z vprašanji, kot so: »Se počutiš obupano?«, »Se ti zdi, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo?«, »Ali razmišljaš, da bi si kaj naredil?« … Ob postavljanju direktnih vprašanj o samomorilnih mislih nam je lahko neprijetno, sploh zaradi mita o tem, da bi takšno vprašanje lahko imelo negativni učinek. Pogovor o samomorilnih mislih oz. dejanju samem pri ljudeh ne poveča verjetnosti, da bi to dejanje naredili, prav tako ne poveča možne ogroženosti. Učinek je ravno obraten. Osebi damo vedeti, da nam je mar zanjo in ji hkrati damo priložnost, da o svojih težavah spregovori.

 Kako se pogovarjati?

Ko govorimo z osebo s samomorilnimi mislimi, je ključnega pomena, da: 
•	smo potrpežljivi in mirni; 
•	poslušamo zbrano, brez obsojanja; 
•	izkažemo razumevanje za njeno stisko (npr. »Razumem, da ti je zelo težko.«)
•	postavljamo odprta vprašanja, s katerimi bomo izvedeli več o občutkih in težavah osebe (vprašanja, na katera oseba ne more odgovoriti zgolj z »da« ali »ne«); 
•	povzemamo, kar je oseba povedala, saj ji s tem pokažemo, da jo poslušamo; 
•	sproti se prepričamo, ali osebo prav razumemo; 
•	izražamo empatijo in sočutje; 
•	dovolimo osebi, da prosto izrazi svoja čustva (npr. lahko kriči, joče, se jezi) …
Česa med pogovorom NE počnemo:
•	ne prepiramo se
•	ne razpravljamo o moralnosti samomora
•	ne poskušamo vzbujati občutkov krivde
•	ne grozimo (npr. da bo s tem uničila življenje drugim)
•	ne zmanjšujemo problemov ali razlogov za samomor
•	ne dajemo splošnih zagotovil ali tolažb (npr. »Vse bo v redu.«, »Malo bolj pozitivno razmišljaj, pa bo.«)
•	ne prekinjamo
•	ne izkazujemo pomanjkanja interesa ali negativnih stališč
•	ne izzivamo (npr. »Pa naredi to, če resno misliš.«)
•	ne izogibamo se besedi samomor

O nudenju psihološke prve pomoči v primeru samomorilne ogroženosti si lahko preberete v Smernicah prve psihološke pomoči.
Koristne napotke za pomoč lahko najdete tudi v publikaciji Kadar nas je strah, da bi si kdo lahko vzel življenje.
V priročniku Spregovorimo o samomoru med mladimi, ki je primarno namenjen pedagoškim delavcem, lahko najdete uporabna priporočila in nasvete, kako pomagati mladostniku, ki se sooča s samomorilnimi težnjami.

Vsak primer je resen

Vsakršno premišljevanje o samomoru moramo vzeti resno in temu primerno ukrepati. Nikoli ne smemo zmanjševati teže tovrstnih problemov, ali celo razmišljati, da gre za iskanje pozornosti. Nujnost stanja ocenimo na podlagi opozorilnih znakov. Več kot jih je in bolj kot so izraženi, bolj je nujno. Najbolj samomorilno ogrožena je oseba, ki je odločena storiti samomor, ima že načrt, kako bi to storila, ali je že celo naredila korake v tej smeri. Čeprav poznamo najpogostejše opozorilne znake, še ne pomeni, da bo oseba s samomorilnimi mislimi imela vse zgoraj naštete, ali da bodo vsi enako močno izraženi. Pri različnih osebah s samomorilnimi mislimi lahko opazimo različne kombinacije in intenzivnost opozorilnih znakov. Zato, tudi če oseba nima samomorilnega načrta, to še ne pomeni, da oseba ni samomorilno ogrožena. 

Nujni primeri:
Če je oseba v neposredni nevarnosti (torej neprestano razmišlja o samomoru), je nikoli ne pustimo same. Poskusimo jo prepričati, da skupaj poiščemo nujno medicinsko ali psihiatrično pomoč. Če zmoremo, osebo odpeljemo v bolnišnico sami, v primeru, da to ni možno, takoj pokličemo 112. Z osebo vedno skušajmo vzpostaviti sodelovalni odnos pri skrbi za njeno varnost. Po zakonu lahko osebo, ki je akutno nevarna sebi, hospitaliziramo tudi brez njenega privoljenja.


Telefonski klic

Lahko se zgodi, da nam oseba o svoji samomorilnih mislih ali namerah pove preko telefona. Takšna situacija je lahko izredno težka, še posebej, če nas skrbi, da bi prekinitev telefonskega klica sprožila samomor. V takšnih primerih je najbolj pomembno, da se z osebo pogovarjamo. Spodbujamo jo, da nam govori o stvareh, ki niso ne dobre, ne slabe. V pogovoru se poskusimo odmakniti od tega, kako se oseba počuti in se bolj osredotočiti na stvari, ki pri njej ne povzročajo čustev, npr. to, kar vidi (npr. ali so okoli drevesa, zgradbe), sliši (npr. ali v bližini sliši ljudi, promet), vonja (ali vonja kakšen poseben vonj v okolici), in tako dalje. Takšna vprašanja pomagajo pri odvračanju pozornosti, hkrati pa nam pomagajo odkriti njeno približno lokacijo (če nam ne želi povedati, kje točno se nahaja).

Kadar osebi ne zmoremo pomagati sami, je pomembno, da pomagamo pri iskanju strokovne pomoči: 
•	112 (nujna medicinska pomoč); 
•	01 4750 670 (urgentna psihiatrična ambulanta); 
•	116 123 (zaupni telefon Samarijan in Sopotnik, 24 ur, vsak dan); 
•	01 520 99 00 (klic v duševni stiski, vsak dan, med 19. in 7. uro); 
•	031 233 211 (ženska svetovalnica, krizni center, 24 ur, vsak dan); 
•	031 704 707, info@posvet.org (brezplačna svetovanja v psiholoških svetovalnicah Posvet); 
•	www.tosemjaz.net (pomoč za mlade).

Več strokovnih virov pomoči najdete v Mreži virov pomoči.

 

Scroll to Top Skip to content