Dodatne vsebine

Domov » Pomagam drugemu » Dodatne vsebine » Samopoškodbeno vedenje

Samopoškodbeno vedenje

Samopoškodbeno vedenje

Samopoškodbeno vedenje pomeni namerno poškodovanje lastnega telesa (npr. rezanje, Samopoškodbeno vedenje pomeni namerno poškodovanje lastnega telesa (npr. rezanje, praskanje, ščipanje, puljenje las, grizenje, ugašanje cigaret na koži). Pojavi se lahko pri mladostnikih, otrocih ali odraslih osebah. Čeprav je pogostejše pri dekletih, se samopoškodujejo tudi fantje.


Samopoškodbeno vedenje se pojavi zaradi čustvene stiske, ki si jo posamezniki ne znajo  olajšati na drugačen način. Močan občutek žalosti, obupa, brezizhodnosti, osamljenosti in nerazumljenosti s strani drugih so običajno razlogi za tovrstno ravnanje.

Kadar izvemo, da se bližnja oseba samopoškoduje, lahko to v nas vzbudi močno stisko, zmedenost in strah. Počutimo se nemočne in ne vemo, kaj bi storili. Pri tem nam lahko pomagajo nekatere koristne informacije o znakih in možnih načinih pomoči, o katerih si lahko preberete v nadaljevanju.

Prepoznamo znake samopoškodbenega vedenja

Osebe, ki se samopoškodujejo, to zaradi sramu ali strahu pred drugimi običajno skrivajo. Pomembno je, da prepoznamo znake samopoškodbenega vedenja in osebi pravočasno ponudimo podporo.

Znaki samopoškodovanja se lahko kažejo kot:
• nepojasnjene poškodbe na telesu (npr. vreznine, opekline, brazgotine, modrice),
• nenavadno nošenje dolgih kosov oblačil, navkljub vročini (npr. dolgi rokavi ali hlače, šal),
• prekrivanje ran s trakovi, nakitom ali tetovažami,
• izogibanje aktivnostim, kjer so vidni nekateri deli telesa (npr. plavanje, preoblačenje),
• zmanjšana ali popolna izguba zanimanja za aktivnosti, ki jih je oseba včasih rada počela,
• nihanje razpoloženja, žalost, jeza, tesnoba,
• impulzivna in tvegana vedenja (npr. igranje z noži, hitra vožnja),
• težave s študijem ali v službi,
• izogibanje ali izolacija od drugih (npr. družine, prijateljev, intimnega partnerja).

Če pri osebi opazimo, da se samo-poškoduje, poskušamo ostati mirni in posredujemo na neobsojajoč način. Osebo vprašamo, kaj konkretno lahko storimo, da ji pomagamo olajšati trenutno stisko. V primeru hujših poškodb nemudoma pokličemo 112.

Ne obsojamo

Zavedajmo se, da je osebi težko priznati, da se samopoškoduje. Občuti sram ali strah, da jo bomo označili za šibko ali čudno. Kljub temu, da njenega vedenja ne razumemo, je nikakor ne obsojajmo ali stigmatizirajmo. Pazimo tudi, da samopoškodbenega vedenja ne označimo za način iskanja pozornosti, s čimer bi zmanjševali ali zanikali težke občutke oz. probleme bližnje osebe. Kajti samopoškodbeno vedenje izhaja iz močne čustvene stiske, s katero se posameznik ne zna oz. ne zmore drugače spopasti in mu omogoča čustveno razbremenitev. Izogibamo se tudi dobronamernim grožnjam (npr. »Če se boš še naprej samopoškodoval/a, se ne bom družil/a s tabo.«) ali postavljanju ciljev (npr. »Če brez samopoškodovanja zdržiš 10 dni, potem si v redu.«).

Nudimo podporo

Če pri osebi opazimo, da se samopoškoduje, skušajmo ostati mirni in ji ponudimo svojo podporo. Za nasvet o tem, kako pristopiti k pogovoru, se lahko obrnemo na strokovnjaka s področja duševnega zdravja. V kolikor presodimo, da se sami ne bomo zmogli pogovoriti z osebo, poskušajmo najti nekoga drugega, ki mu oseba zaupa.

Prisluhnemo osebi

Če oseba privoli v pogovor z nami, se skupaj z njo umaknemo v zaupno okolje brez motenj. V kolikor zaznamo, da težko govori o svojem samopoškodovanju, jo lahko empatično spodbudimo z vprašanjem: »Včasih se osebe, ki se soočajo z močno čustveno bolečino, poškodujejo namerno. Je tako tudi pri tebi?«. Med pogovorom bodimo do osebe mirni in razumevajoči, vendar jasno izrazimo, da ne odobravamo samopoškodbenega vedenja in smo v skrbeh, saj se lahko hudo poškoduje. Tekom samega pogovora pozornosti tudi ne usmerjamo na prenehanje samopoškodovanja. Raje se osredotočimo na to, kako osebi lahko pomagamo prilagoditi okolje, da bo občutila manj stiske. Ob koncu pogovora osebo vprašamo, kako se počuti po pogovoru z nami.

Ker so samopoškodbena vedenja zelo osebna stvar posameznika in mu bo zato verjetno težko o tem spregovoriti, je pomembno, da v ga ne silimo v pogovor, smo potrpežljivi, ne skačemo v besedo in se vzdržimo močnih čustvenih reakcij ob poslušanju (npr. jeza, strah, frustracija, jok). Lahko se zgodi, da oseba ne bo takoj pripravljena spregovoriti o samopoškodovanju. Njeno željo spoštujmo in ji povejmo, da ji stojimo ob strani in smo ji na voljo, ko bo pripravljena o tem spregovoriti.

Spodbujamo k iskanju strokovne pomoči

Samopoškodbeno vedenje je skoraj vedno odraz globje duševne stiske, ki je posameznik ne more rešiti brez pomoči strokovnjaka. Osebo zato spodbujamo, da si poišče strokovno pomoč.

Čeprav se osebi zdi, da ima samopoškodovanje pod nadzorom, je tovrstno vedenje nevarno in škodljivo. Svojo čustveno bolečino se lahko nauči ublažiti na bolj zdrav in učinkovit način. Poleg tega jo opomnimo, da iskanje (strokovne) pomoči ni odraz šibkosti, temveč notranje moči, saj bo oseba s tem storila nekaj dobrodejnega zase.

Osebi, ki se samopoškoduje, predstavimo možne oblike in vrste pomoči. Možnosti za pomoč ji le predstavimo in pustimo, da se sama odloči za tisto, ki ji bo po njenem mnenju najbolj pomagala. Obstaja tudi možnost, da oseba ne bo sprejela naše pobude in poiskala pomoč. Četudi osebi nudimo pomoč in podporo, zanjo nismo odgovorni in si ne smemo očitati njenih dejanj.

Namesto osebe, ki se samopoškoduje poiščemo pomoč le, kadar:
• oseba kaže znake hujših poškodb – pokličemo 112,
• nas oseba za to prosi,
• samopoškodbe postajajo vedno hujše (npr. globje ureznine, hujše opekline, zlom kosti…),
• je oseba poškodovala svoje oko ali spolovila,
• samopoškodovanje negativno vpliva na njeno vsakodnevno delovanje (npr. opravljanje študijskih ali službenih obveznosti),
• oseba izrazi željo po smrti,
• je oseba mladoletna – vendar tudi v tem primeru damo možnost, da se sama obrne po strokovno pomoč, še preden ji pomoč poiščemo mi.

Preden se oseba odloči obiskati strokovnjaka jo na prijazen način opomnimo, da želja po samopoškodovanju verjetno ne bo izginila nemudoma. Da okrevanje terja nekaj časa, volje in vztrajanja v terapevtskem procesu. Ob tem ji lahko povemo, da ji bomo stali ob strani, če nas bo potrebovala.

Ponudimo alternativne možnosti spoprijemanja

Poleg iskanja strokovne pomoči lahko osebi nudimo tudi nekaj predlogov o nadomestnih načinih spoprijemanja s čustveno stisko, vendar ob tem povemo, da to ni nadomestilo za iskanje strokovne pomoči. Tovrstni prijemi koristijo v trenutkih, ko je oseba že poiskala strokovno pomoč in se sooča z globljimi vzroki svojih stisk, občasno pa še vedno občuti željo po samopoškodovanju.

Predlagamo ji lahko naslednje:
• Izdela lahko “varno škatlo”, v katero si shranjuje stvari, ki jo spominjajo na prijetne in vesele trenutke v njenem življenju (npr. fotografije, slike, predmeti s čustveno vrednostjo). Odpre jo vedno, kadar ji je težko.
• Prične lahko s pisanjem dnevnika razpoloženja, v katerega si sproti (npr. vsak večer) beleži svoje občutke, misli in situacije, ki v njej sprožajo neprijetne občutke. Na ta način se lahko nauči prepoznati sprožilne dejavnike, ki povzročijo neprijetne občutke. Kadar prepozna dogodke, ki v njej sprožijo željo po samopoškodovanju, si lahko naredi načrt, kako se tem sprožilcem izogniti ali se na njih drugače odzvati.
• Preizkusi lahko STOP tehniko, ki pomaga usmeriti pozornost na sedanji trenutek in vključuje zaznavo vseh petih čutil.
• Ko začuti željo po samopoškodovanju, si lahko okrog zapestja namesti elastiko, ki jo napne in spusti.
• Vzame lahko nekaj ledenih kock, jih stisne v dlan in pusti, da se ji počasi topijo v dlani.
• Udarja lahko v blazino ali v pesti stiska gnetljiv predmet (npr. žogico).

Kaj NE pomaga?

Ko se pogovarjamo in nudimo podporo osebi, ki se samopoškoduje, se izogibamo:
• označevanju samopoškodovanja kot iskanje pozornosti,
• pomanjševanju občutkov, stisk ali težav, s katerimi se oseba sooča,
• vzbujanju slabe vesti zaradi samopoškodovanja,
• dotikanju osebe brez njenega dovoljenja (npr. objem, prijem za roko),
• ponujanju alkohola, zdravil ali drugih substanc.

Več informacij in napotkov lahko najdete v publikaciji Samopoškodbeno vedenje: Kako ga lahko razumemo in pomagamo?

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content