Spoprijemanje s težavami in stiskami

Domov » Pomagam sebi » Spoprijemanje s težavami in stiskami » Samopoškodbeno vedenje

Samopoškodbeno vedenje

Samopoškodbeno vedenje

Samopoškodbeno vedenje se nanaša na telesne poškodbe, katere si zadamo sami sebi (npr. praskanje, ščipanje, puljenje las, ureznine, opekline…), ali na druga proti sebi usmerjena škodljiva dejanja, kot je uživanje snovi z namenom škodovanja sebi (npr. alkohol, droge, strup, prevelika doza zdravil). Samopoškodbeno vedenje ni nujno enako samomorilnosti, saj  praviloma ne vključuje želje po smrti, temveč gre za način blaženja čustvene bolečine, močne jeze ali frustracije. Vzroki za samopoškodovanje so tako lahko preusmeritev pozornosti iz čustvene bolečine na telesno, zapolnitev čustvene praznine, občutek nadzora nad lastnim telesom ali izražanje čustev, ki jih osebe ne znajo ubesediti.

Ločimo lahko samopoškodbeno vedenje brez namena smrti (oseba ga izvaja za blaženje čustvene bolečine, saj se ne zna pomiriti na drug način) in samopoškodbeno vedenje z namenom smrti (samomorilni poskus). Za nekatere to predstavlja način kratkotrajnega olajšanja čustvene bolečine, za druge pa obliko samokaznovanja. Čeprav življenjsko ogrožajoče poškodbe navadno niso namerne, samopoškodbeno vedenje lahko privede tudi do hujših ali celo smrtnih poškodb. Ne glede na to ali si oseba želi umreti ali ne, v ozadju samopoškodovanja doživlja hudo stisko, zato je strokovna pomoč nujna v vsakem primeru.

Samopoškodovanje ne pomeni nujno prisotnosti duševne motnje, vendar je tovrstno vedenje veliko bolj razširjeno pri osebah s težavami v duševnem zdravju. Prav tako obstaja večja verjetnost za samopoškodbena vedenja pri osebah, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola ali drugih substanc.

Nekateri se samopoškodujejo samo enkrat, medtem ko za nekatere to lahko postane dolgotrajno in ponavljajoče se vedenje. Čeprav se nam morda zdi, da se s težkimi občutki soočamo le mi, da jih ne doživlja nihče drug, temu ni tako. Se pa z njimi spoprijemajo bolj zdravo in učinkovito (npr. ukvarjanje s športom, ustvarjanje). Četudi doživljamo neprijetna in močna čustva, obstajajo pristopi, ki nam lahko pomagajo pri premagovanju teh občutij na neškodljiv način. Navajamo nekaj nasvetov, kaj lahko storimo, če čutimo potrebo po samopoškodovanju.

Prepoznamo in si priznamo, da se samopoškodujemo

Potreba po samopoškodovanju se pogosto pojavlja zaradi doživljanja intenzivnih, neprijetnih čustev in občutkov (npr. žalost, krivda, jeza, strah, trpljenje, frustracija…), ki nas preplavijo in povzročajo občutek nevzdržne napetosti. S samopoškodovanjem si skušamo olajšati notranjo stisko in izraziti čustva, katera pogosto ne znamo ubesediti, tako, da preusmerimo pozornost iz čustvene na telesno bolečino. Ob tem se lahko počutimo obupano, osamljeno in nerazumljeno s strani drugih.

Samopoškodovanje običajno poteka po določenem zaporedju doživljanja in posledičnega vedenja:

  • zaznana duševna stiska
  • naraščanje napetosti in slabega počutja
  • čustveni zlom
  • potreba po akciji
  • samopoškodba
  • pomiritev, olajšanje, razbremenitev
  • razočaranje in občutenje nemoči
  • nova duševna stiska
  • … in krog se ponovi …

Pomembno je, da tovrstno vedenje prepoznamo in se zavemo, da si škodujemo, četudi v tistem trenutku občutimo olajšanje. Če si priznamo, da se samopoškodujemo, to ne pomeni, da smo šibki, temveč je znak notranje moči, saj smo se zavestno odločili, da svojemu telesu ne bomo več povzročali škode.

Poiščemo strokovno pomoč

Ob samopoškodbenem vedenju se lahko počutimo ujete v trenutno stanje, iz katerega ne vidimo izhoda, ali pa menimo, da imamo samopoškodovanje pod nadzorom in nam pomoč ne bo koristila. Treba se je zavedati, da vsako samopoškodbeno vedenje potrebuje pomoč strokovnjaka. Strokovna pomoč je koristna, saj svojo stisko zaupamo drugemu in se na ta način razbremenimo. Poleg tega lahko s pomočjo strokovnjaka poiščemo vzrok za čustveno trpljenje v ozadju samopoškodovanja in začnemo to stisko razreševati. Le tako lahko ponovno pridemo v stik s samim seboj in odpravimo željo po samopoškodovanju.

Obstajajo različne oblike in vrste strokovne pomoči, izmed katerih si lahko sami izberemo tisto, ki nam najbolj ustreza.  

Na voljo so naslednji viri pomoči:

Svojo stisko zaupamo bližnji osebi

Pomoč, pogovor in podporo lahko poiščemo pri osebi, ki ji zaupamo. To je lahko prijatelj, družinski član, partner, sodelavec, sosed… Že pogovor nam lahko prinese olajšanje, saj svojo čustveno stisko zaupamo drugemu in dobimo občutek, da nismo sami s svojo bolečino. Pogovor lahko pričnemo v smislu: »Včasih začutim močno potrebo po tem, da bi se samopoškodoval/a, čeprav si v resnici ne želim škodovati. Te lahko pokličem, ko bom zopet začutil/a to potrebo, da mi boš delal/a družbo in me v tistem trenutku zamotil/a?«. Bližnjo osebo prosimo tudi za pomoč pri iskanju ustrezne strokovne pomoči.  

Težke trenutke prebrodimo na neškodljiv način

Ko poiščemo strokovno pomoč in delamo na odpravljanju vzroka čustvene bolečine, lahko občasno še vedno začutimo potrebo po samopoškodovanju. V teh trenutkih lahko preizkusimo zdrave prijeme soočanja z napetostjo v telesu. Skušajmo poiskati nekaj, česar ne počnemo vsak dan, saj s prekinitvijo rutine pozornost lažje preusmerimo stran od čustvenega trpljenja, dokler ne pridemo do ustrezne pomoči. 

Če ne vemo, kaj bi nam lahko pomagalo, pomislimo na to, kaj smo radi počeli v preteklosti (npr. v otroštvu), ko smo se soočali z močnimi čustvi. Težke občutke lahko blažimo s pogovorom z bližnjimi, poslušanjem glasbe, risanjem, ukvarjanjem s hišnim ljubljenčkom, telesno dejavnostjo ali drugimi hobiji. Čeprav nam bo na začetku težko prekiniti rutino samopoškodovanja, se opomnimo, da lahko težke občutke prebrodimo na način, ki nam ne bo škodoval. V začetku se nam bodo ti načini morda zdeli nesmiselni, dolgočasni ali nekoristni, a se skušajmo spodbuditi k nadaljnjem izvajanju.   

Nekateri žalost in otožnost ublažijo na bolj umirjen način (npr. z branjem, jogo, meditacijo), medtem ko drugi potrebujejo telesno gibanje (npr. tek, plavanje, kolo, hoja v hrib, vodena vadba). Poskušajmo najti zdrav način lajšanja stisk in teže negativnih čustev, ki bo preusmeril našo pozornost na početje, ki nam ne bo škodilo.

Kadar se utapljamo v težkih občutkih in začutimo željo po samopoškodovanju, lahko preizkusimo nekatere nadomestne načine, kot so:

  • Okrog zapestja si namestimo elastiko. Ko začutimo željo po samopoškodovanju, elastiko napnemo in spustimo.
  • Vzamemo lahko nekaj ledenih kock, jih stisnemo v dlan in pustimo, da se nam počasi topijo v dlani.
  • Udarjajmo v blazino ali v pesti stiskamo mehak predmet (npr. žogico).

Več informacij in napotkov lahko najdete v publikaciji Samopoškodbeno vedenje: Kako ga lahko razumemo in pomagamo?

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content