Dan ZaMe: kako za duševno zdravje skrbijo kranjski gimnazijci

Čeprav smo na pandemijo novega koronavirusa že skoraj pozabili, je bila prav ta navdih za dogodek, ki na Gimnaziji Kranj poteka v januarju, prvič so se ga lotili v letu 2021. Dan ZaMe je prireditev, ko se dijaki namesto k pouku odpravijo na predavanja in delavnice, namenjena skrbi za duševno zdravje.

Vsako leto je v ospredju druga tema. Prvo leto je bila to antistigma, povezana z duševnim zdravjem oziroma težavami, lani so se posvetili depresiji, letos pa so za rdečo nit izbrali samopodobo. Dan ZaMe je letos prvič potekal v živo.

Dijaki za dijake

Pobuda za Dan ZaMe oziroma za Dan za mentalno zdravje je nastala na strani dijakov in bila v gimnaziji toplo sprejeta in podprta. Na dogodku se s predavanji in delavnicami zvrstijo zunanji strokovnjaki z različnih področij in profesorji, ki svoje področje predstavijo v drugačni luči ali pa izvajajo aktivnosti, ki jih obvladajo poleg poučevanja predmetov – in jih imajo dijaki priložnost spoznati v drugačni luči. Letos so na primer spoznavali vse od sproščujoče matematike (da, tudi ta obstaja) do literarnega-umetniškega sproščanja.

Dve dijakinji iz ekipe, ki je bila pobudnica dogodka, smo vprašali, kako je Dan ZaMe sprejet med ostalimi dijaki, ali menita, da so mladi dovolj vključeni v javni diskurz o duševnem zdravju mladih, ali je pobuda morda odraz njihove psihološke odpornosti ter ali se strinjajo s splošnim javnim prepričanjem, da so današnje mlade generacije bolj “občutljive” kot starejše generacije.

Ana Gregorc: »DanZaMe je med dijaki, predvsem tistimi, ki jim ne primanjkuje samoiniciative in zavedanja o problematikah duševnega zdravja, izjemno dobro sprejet. Prednost dogodka je, da se dijaki lahko odločijo za predavanja in delavnice, ki jih najbolj zanimajo, s čimer smo lahko bolj prepričani, da od dogodka odnesejo kar se da veliko. Seveda so med dijaki tudi posamezniki, ki nad dogodkom niso najbolj navdušeni, saj gre za obvezen del pouka, kar pomeni, da je prisotnost obvezna. Če bi dogodek organizirala neka zunanja stroka in ne šola, bi se ga udeležili le tisti, ki o tematiki aktivno razmišljajo na dnevni bazi, s čimer velikega deleža mladih ne bi seznanili o različnih duševnih problematikah, ki so v družbi prisotne.

Dijaki smo opazili, da se je v zadnjih treh letih, predvsem od časa karantene dalje, o mentalnem zdravju odprto spregovorilo, pa naj si bo med prijatelji, družini ali izobraževalni ustanovi. Posledično se je, z naše perspektive, socialna stigma v veliki meri zmanjšala.

Vprašanje, ali naj bi bila iniciativa za DanZaMe znak »občutljivosti« oziroma »manjše psihološke odpornosti« je zapleteno, kontroverzno in odprto diskusiji. Kot že omenjeno, se je o mentalnem zdravju pošteno spregovorilo šele v obdobju Covida, bodisi zaradi duševnih stisk, ki so se pojavile v času lockdown-a, bodisi zaradi sprememb življenjskega sloga (Vsi, ne zgolj mladi, smo več ur dnevno zamoteni s strani socialnih omrežij in izgubimo percepcijo o realnem svetu, kar za seboj potegne nadvse škodljive posledice, ki naj bi morda celo pojasnjevale “občutljivost” med ljudmi, katera med starejšimi generacijami verjetno res ni bila prisotna, vsaj ne v taki meri.) Na Gimnaziji Kranj smo se za projekt DanZame odločili decembra 2020 po anonimnih izpovedih dijakov glede nenadnega poslabšanja mentalnega zdravja, tudi takih, ki so nakazovale na samomorilne misli. Take izpovedi absolutno ne nakazujejo zgolj na slabe dneve ter “smiljenje samemu sebi”, temveč na resno problematiko, ki še vedno spremlja velik del mladostnikov. Vprašanje je, ali so duševne bolezni kot so depresija, tesnoba, anksioznost itd. danes prisotne v enaki oz. podobni meri kot pred leti in je o tem le veliko več odprtega govora, saj, kot nam je znano, pred desetletji v družbi ni bilo sprejemljivo govoriti o mentalnih težavah.«

Katarina Lija Hrastnik: »Zagotovo se s tem da smo dijaki sami organizatorji Dneva ZaMe še bolj približamo sošolcem in jih hkrati  spodbudimo h sodelovanju in temu, da so dnevu, pa tudi novim znanjem, ki jih tam pridobijo še bolj odprti in naklonjeni. Tudi na splošno je dan med dijaki po večini sprejet zelo pozitivno, saj je ob raznolikih in odličnih predavateljih ter delavnicah možno doseči in se dotakniti nemalo dijakov.

Mogoče se mi zdi da mladi dejansko pogosto niso vključeni ali pa vsaj dovolj vključeni v razprave o duševnem zdravju. Kljub temu da si marsikdo prizadeva vključiti mlade v razne diskusije sem mnenja da vseeno pogosto počutijo izključene iz procesov odločanja in da njihov glas ni ustrezno zastopan. Zdi pa se mi da je vključevanje predvsem mlajših generacij v takšne in podobne zadeve bistvenega pomena, saj so prav oni tisti, ki jih težave povezane z duševnim zdravjem najbolj prizadenejo. Z njihovim vključevanjem bi pridobili dragocene vpoglede v njihove izkušnje, potrebe in želje.

Naša pobuda je bolj odraz zavedanja o tem kako pomembna je psihološka odpornost. Organizatorjem se zdi bistvenega pomena to, da se o težavah mladih ozavešča ter seznanja, saj smo s tem korak bližje uspehu. Res je da ima današnja mlada generacija morda več težav z duševnim zdravjem, pogosteje nastopajo razne bolezni, kot je na primer anksioznost, je pa to v veliki meri lahko posledica okolja. Vsekakor je dejavnikov več, vse pogosteje se govori o tematiki družbenih omrežij, raznih pritiskov in podobno. To pa ne pomeni da so se vse te težave pojavile šele sedaj. Prisotne so že veliko dlje, je pa res da kljub temu da se o vsem skupaj še vedno govori premalo, je ozaveščanja več kot ga je bilo nekaj desetletij nazaj.«

Več od dogodku si preberite na gimnazijski spletni strani.