Žalovanje ob izgubah v naravnih nesrečah
Ko doživimo izgubo, se naše življenje močno spremeni. Doživimo korenit pretres in začasno se zamaje naša varnost in občutek obvladovanja vsakodnevnega dogajanja. Izgube so lahko zelo različne: smrt bližnjega, poškodba ali bolezen bližnjega, lastna poškodba ali bolezen, izguba premoženja, izguba doma, izguba družine, izguba službe…
Pet stopenj žalovanja je pred več kot 50 leti vzpostavila psihiatrinja dr. Elisabeth Kübler-Ross, njeno delo pa je nadaljeval David Kessler. Razumevanje procesa žalovanja pri sebi in drugih poveča dragocen občutek varnosti in obvladljivosti okoliščin. Koncept normalizira burna čustvena dogajanja v posamezniku, skupini in družbi ob izgubah. Žalovanje je povsem normalen proces ob vsaki izgubi. Traja različno dolgo in pri vsakem človeku nekoliko drugače.
Faza čustvenega šoka, ki ga zaznamuje zanikanje
V tej fazi človek najprej ne more verjeti, da se je nekaj hudega zgodilo in da je to res. Pomen te faze je, da nekoliko upočasni brutalnost soočanja z bolečino izgube, strahom, ki ga prinaša. Proti zanikanju se ne borimo, temveč čakamo, da smo se zmožni soočiti.
Faza jeze
Jeza je drug naraven odziv na izgubo. Omogoča iskanje morebitnih krivcev za nastale okoliščine, kar omogoči, da v prihodnosti okoliščine lahko preprečimo (to velja v primeru, da je res nekdo odgovoren za nastale okoliščine). Kadar ni nobenih krivcev, pa jeza na usodo in podobno omogoči obvladovanje občutka brezupa in nemoči. Dovolimo si izražati jezo na zdrav način, na primer s telesno vadbo ali pa angažiranjem v različnih koristnih dejavnostih. Zelo pomaga ponuditi pomoč drugim.
Faza pogajanja
Pogajanje pogosto izhaja iz občutka krivde in običajno vključuje izjave “če le” ali pa »če bi« in se nanaša na to, kaj bi lahko naredili drugače, da se izguba ne bi zgodila. Pomaga sprejeti dejstvo, da se v življenju dogajajo tudi zelo slabe stvari in da sreča ter blagostanje nista nikomur za vekomaj veke zagotovljena. Pogajanje tudi pomaga izluščiti dejavnosti, ki bi v prihodnosti lahko preprečile takšne izgube – seveda, če je to mogoče.
Faza žalosti
Žalost je normalno čustvo, ko doživimo vso bolečino izgube in se zavedamo, kako huda je bila. Ne bo trajala večno in ne bo stalno preplavljala človeka ter na njeni podlagi ne velja pomembno spremeniti življenjskega sloga ali vrednot. Za spopadanje z žalostjo iščemo družbo razumevajočih ljudi in se lotimo različnih dejavnosti.
Faza sprejemanja
Sprejemanje ne pomeni, da se z izgubo strinjamo. Pomeni, da smo sprejeli izgubo z vsemi posledicami in živimo dalje. Sprejemanje ni vedno konec žalosti. Sprejemanje pomeni, da vključimo novo izkušnjo izgube in soočanja z njo v svoje življenje in njegove vrednote. Izgub nikoli ne bomo pozabili. Ob obletnicah, praznikih, posebnih dnevih, bomo globoko začutili praznino, ki jo je izguba pustila za seboj.
Iskanje pomena
Ko je Kessler izgubil 21 letnega sina, je iskal nekaj, kar bi poglobilo sprejemanje. Proučeval je delo nevrologa, psihiatra in filozofa Viktorja Frankla o pomenu in se spraševal, kako je pomen povezan z žalostjo. O svojem razmišljanju je napisal knjigo. Sam je povedal, da pomen, ki ga je našel, ni ublažil bolečine, pač pa mu je pomagal pri sprejemanju krhkosti življenja. Poudaril je, da se pomen lahko izrazi kot podpiranje medsebojnega sodelovanja, nudenje pomoči drug drugemu v stiski, podpiranju raziskav, skupni skrbi za varnost v družbi, spreminjanju svojih vrednot in delovanja družbe kot take.
