Kako pristopiti k reševanju problemov
Kadar se v življenju soočamo s problemi, lahko k reševanju pristopimo na različne načine. Vsak posameznik običajno uporablja iste strategije reševanja problemov. Nekatere strategije so manj učinkovite ali celo škodljive (npr. vdanost v usodo, zanikanje problema, zatekanje k škodljivim substancam). Problematičnih situacij se je bolje lotiti aktivno, npr. preko uporabe različnih tehnik reševanja problemov.

Katere korake je dobro upoštevati pri reševanju problemov?
Reševanje problemov nastopi takrat, ko rešitve ne moremo enostavno priklicati iz spomina, zato smo primorani uporabiti različne tehnike, da pridemo do konca problema. Ko se v našem življenju pojavi problem, za katerega ne vemo, kako se ga lotiti, lahko poskusimo problem rešiti postopoma.
- Opredelimo problem: skušamo jasno ločiti resnična dejstva od naših mnenj in prepričanj o problemu. Pri tem izpostavimo vzrok problema (Zakaj je problem nastal?). Če so v problem vključeni tudi drugi ljudje, jih aktivno poslušamo, da razumemo njihovo videnje težave, in na koncu skupaj opredelimo problem.
- Razmislimo o vseh možnih rešitvah: pri reševanju problemov lahko zmotno mislimo, da je najboljša rešitev tista, ki nam prva pride na misel. Bolje je, če najprej nanizamo vse možne rešitve problema, ki nam pridejo na misel, nato pa pri vsaki opredelimo prednosti in pomanjkljivosti. Pri tem poskušajmo biti čim bolj odprti za različne predloge. Vprašamo lahko tudi druge, kaj oni vidijo kot rešitev, saj si s tem razširimo nabor in dobimo idejo o rešitvi, na katero sami morda ne bi niti pomislili.
- Ovrednotimo rešitve in izberemo najboljšo: v celotnem naboru rešitev postopoma izločimo tiste s pomanjkljivostmi. Na koncu med najboljšimi rešitvami izberemo tisto, ki jo najlažje uporabimo v praksi. Pri tem upoštevajmo okoliščine, v katerih bomo rešitev uvedli, in to, kako bodo rešitev sprejeli vsi, ki jih problem zadeva.
- Izvedba rešitve in spremljanje izida: izbrano rešitev izpeljemo po zadanem načrtu in sproti preverjamo, ali smo problem uspešno rešili. Če smo problem uspeli dokončno odpraviti, si rešitev zapomnimo in jo uporabimo v podobnih situacijah. Če problema nismo uspeli rešiti, ponovno zaženemo krog reševanja problemov po posameznih korakih.
Kako se lahko lotim reševanja problemov preko Sokratovih vprašanj?
Reševanja problemov se lahko lotimo tako, da si postavljamo različna odprta vprašanja in sami sebe vodimo pri razmišljanju, dokler ne odkrijemo rešitve. S tehniko Sokratovih vprašanj lahko raziskujemo naše ideje o vseh možnih rešitvah problematične situacije. Na ta način lahko preoblikujemo prvotno videnje situacije in pridemo do vpogleda, kako bi problem rešili.
Sprašujemo se lahko:
• »Kako lahko drugače pogledam na problem?«
• »Zakaj (mi) je ta problem pomemben?«
• »Zakaj razmišljam na ta način?«
• »Kako naj preverim ali je moje razmišljanje smiselno?«
• »Katere so dobre in slabe plati problema?«
• »Kakšni so dokazi za in proti mojemu razmišljanju?«
• »Kako sem prišel/a na to idejo?«
• »Kateri so vsi možni načini, da rešim problem?«
Sokratova vprašanja so kot tehnika kritičnega mišljenja učinkovita tudi pri soočanju z vsiljivimi in negativnimi mislimi (npr. »Nihče me ne mara.«, »Neumen/a sem.«, »Nikoli ne bom dobil/a službe.«). Te se pojavljajo nepričakovano, povzročajo tesnobne občutke in vplivajo na naše vedenje. S Sokratovimi vprašanji vzpostavimo nadzor nad vsiljivimi mislimi in preverimo ali resnično držijo.
Primer – ko se vsiljiva misel pojavi (npr. »Ne bom opravil/a izpita«), si lahko postavimo naslednja vprašanja:
Vprašanje | Primer odgovora |
»Kakšni so dokazi, da ta misel resnično drži?« »Kakšni so dokazi proti tej misli?« »Obstaja kakšna druga razlaga za to misel?« »Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi? Ali bom preživel/a to situacijo?« »Kaj je najboljše, kar se lahko zgodi?« »Kaj je najbolj resničen možen izid?« | »Lahko se zgodi, da zaradi gneče na cesti zamudim na izpit, zato padem na izpitu.« »Do sedaj sem uspešno opravil/a vse izpite.« »To sem pomislil/a, ker sem trenutno nervozen/a in me je strah izpita.« »Izpita ne opravim. Situacijo bom preživel/a in izpit opravil/a na naslednjem roku.« »Izpit opravim z odliko in bom nase ponosen/a.« »Izpit bom opravil/a, saj sem se nanj dobro pripravil/a.« |
Kako si pri reševanju problema lahko pomagam s tehniko Modri prijatelj?
Kadar svoj problem zaupamo drugim, se običajno počutimo pomirjene. S tem, ko naše skrbi in pomisleke ubesedimo ter jih izrečemo na glas, lahko svoj problem vidimo bolj jasno. Kadar nimamo osebe, ki bi nam prisluhnila, si lahko predstavljamo, da težave zaupamo navidezni osebi poleg nas. Na ta način pridemo do rešitve, na katero brez navideznega dialoga ne bi niti pomislili. Tako sami sebe postavimo v vlogo »modrega prijatelja«, nekoga, ki je pameten, razgledan in odgovoren ter pozna odgovore na naša vprašanja. Lahko si predstavljamo, da pred nami stoji zaupna in modra oseba, npr. naš vzornik, strokovnjak, (stari) starši.
Da bi bila tehnika učinkovita pri reševanju problema, je dobro, da si čim bolj resnično zamislimo pogovor z modro osebo, ki smo si jo izbrali. Pri tem si predstavljamo resnične odzive druge osebe in njeno ravnanje, če bi bila na našem mestu. Dobro je, da je navidezni pogovor čim bolj iskren, izčrpen, sproščen in brez zadržkov. Ob koncu se odločimo, ali bomo sledili tem nasvetom, ali pa nadaljujemo z iskanjem rešitve.
6 klobukov (De Bonova tehnika)
Pri reševanju problemov smo lahko ujeti le v en način razmišljanja in zaradi omejenosti ne pridemo do optimalne rešitve težave. Da bi razmišljali širše in bolj ustvarjalno, je na problem dobro pogledati iz več različnih strani, pri tem pa si lahko pomagamo z igrivo tehniko 6 klobukov.
Barva klobuka | Značilnosti | Opis |
Bel | objektivnost, nevtralnost | Zbira dejstva in dostopne podatke. Razmišlja kot robot, ki preverja informacije. Sprašuje se, kateri podatki so nam na voljo, kateri manjkajo, kje jih lahko dobimo … |
Rdeč | čustvenost, intuicija | V razmišljanje vključuje različna čustva. Ravna se po občutku (npr. »Kako se počutim glede problema? Kako se počutijo drugi?«). Podaja opazke kot je »imam dober/slab občutek glede te rešitve«. |
Črn | resnost, kritičnost, skeptičnost | Naslanja se na praktične izkušnje, logično presojo in kritično mišljenje. Je zelo previden in druge klobuke opozarja na nevarnosti, tveganja, stroške ter šibke točke. |
Rumen | optimizem | Osredotoča se na dobre izide, prednosti, priložnosti in pozitivne vidike problema. Sprašuje se, kaj lahko odnesemo od (rešenega) problema. |
Zelen | ustvarjalnost | Spodbuja ustvarjalnost, spremembe, tveganje in (osebno) rast. Podaja nove in drugačne ideje. Sprašuje se, kako lahko na problem gledamo iz drugačnega vidika in ali obstajajo druge možne rešitve. |
Moder | globlje razmišljanje, razmišljanje o procesu reševanja problema | Je nadzornik celotnega procesa, saj vodi potek in skrbi za čas. Gleda na širšo sliko problema in reflektira o problemu. Vedno ga uporabimo na začetku, da problem jasno opredelimo (»Kaj je problem?«) in tudi na koncu, ko končamo z razmišljanjem (»Kako smo rešili problem? Kaj smo odnesli od njega?«). Na koncu poda jasne zaključke in določi načrt aktivnega reševanja problema. |
Kadar smo ujeti v problem in dolgo časa ne pridemo do rešitve, lahko preko tehnike 6 klobukov načrtno in zavestno pomislimo na vse barve klobukov. Najprej z modrim klobukom opredelimo problem, nato si izberemo poljubno barvo drugega klobuka in si zapišemo vse, v kar nas ta klobuk spodbuja (npr. ko si nadanemo zelen klobuk, skušamo čim bolj ustvarjalno nizati vse ideje, ki nam pridejo na misel). Ko končamo z enim klobukom, si metaforično nadenemo naslednjega in ponovimo proces, vse do konca. Zaključimo zopet z modrim klobukom, s katerim jasno izpostavimo končno rešitev.
Tehnika je učinkovita tudi pri skupinskem reševanju problema, kjer si vsak član skupine metaforično nadene klobuk svoje barve in razmišlja pod njegovim vplivom (npr. kdor nosi rdeč klobuk, postane zelo čustven). Vsi udeleženci se najprej naključno razporedijo po barvah klobuka. Moder klobuk jasno opredeli problem, s katerim se soočajo in oznani začetek procesa. Celotna skupina ima nato čas za samostojno nizanje idej glede na svojo barvo klobuka. Pri tem naj se člani razporedijo po prostoru, da ne slišijo razmišljanja drugega klobuka. Če je članov skupine več kot 6, naj en klobuk zavzame več članov. Ideje klobukov je dobro zapisovati sproti – najbolje kar z barvo svojega klobuka. Po nekaj minutah se člani premešajo in dobijo nove klobuke, vse dokler niso izkusili vseh barv klobukov. Na koncu vsi sodelujoči preberejo zapiske posameznega klobuka. Skupaj se nato dogovorijo, kako bi problem rešili, da bi upoštevali vse (oz. čim več) klobukov.