Nekaj pogostejših, večinoma neutemeljenih prepričanj delodajalcev o zaposlenem, ki se sooča s težavami v duševnem zdravju, je vezanih na domnevno manjše sposobnosti, zmanjšano delovno učinkovitost in zanesljivost pri delu, neprimernost za delo z ljudmi in vodstvene funkcije, slabše obvladovanje stresnih situacij ter večje tveganje za nasilno vedenje do sebe, sodelavcev ali strank. Poleg tega lahko delodajalce skrbi, da bo oseba s težavami v duševnem zdravju dlje časa oz. pogosto bolniško odsotna z dela, da bo na delovnem mestu potrebovala posebne prilagoditve in nadzor pri opravljanju dela, da bo slabo vplivala na celoten kolektiv ipd.

Sporno pri negativnih prepričanjih je, da so pretirano posplošena in ne upoštevajo individualnih razlik med ljudmi. Pogosto izhajajo iz negativnih medijskih prikazov oseb s težavami v duševnem zdravju ali iz posamičnih slabih predhodnih izkušenj z zaposlenim, ki je imel duševno motnjo. Lahko se zgodi, da se določeno negativno prepričanje pri določeni osebi izkaže za realno, kljub temu pa takšne izkušnje ni utemeljeno posploševati na vse zaposlene ali kandidate za zaposlitev, ki se soočajo s tovrstnimi težavami.

Stigmatizirajoča prepričanja lahko vodijo v diskriminatorno vedenje delodajalcev do posameznika z duševno težavo, kar se lahko kaže na različne načine, od manjših možnosti zaposlitve, stagnacije kariere in nezmožnosti napredovanja, do odrekanja podpore in morebitnih prilagoditev na delovnem mestu. Čeprav je vsakršna oblika diskriminacije na delovnem mestu zakonsko prepovedana (Zakon o varstvu pred diskriminacijo, 6. člen Zakona o delovnih razmerjih), se v praksi še vedno pogosto dogaja. Večinoma takšna diskriminacija poteka prikrito, zato jo je zelo težko dokazovati. Npr. zavrnjeni kandidati za zaposlitev redkokdaj izvejo razlog za zavrnitev na določeno delovno mesto.