Izkušnje zaposlenih, ki so razkrili svoje duševne težave na delovnem mestu, so raznolike, od pozitivnih, razumevajočih odzivov, do negativnih, izključujočih in celo diskriminatornih vedenj.

Vprašanje, ali v delovnem okolju razkriti težave v duševnem zdravju nima enoznačnega odgovora, niti ni možno vseh posledic razkritja predvideti vnaprej. Na odločitev o razkritju vpliva več razlogov, npr. prepričanje posameznika, da lahko svoje težave sam uspešno obvladuje. Tehtanje, ali se razkriti ali ne, lahko osebo izčrpava, znižuje motiviranost za delo in vodi v nezdrave izbire življenjskega sloga (npr. prekomerno prehranjevanje, kajenje), težave s spanjem in zlorabo psihoaktivnih snovi. Prikrivanje lahko pri zaposlenem ustvarja občutke nepristnosti, nelojalnosti do delodajalca, zmanjšuje njegovo pripadnost kolektivu, možnosti za podporo in razumevanje sodelavcev in delodajalca ter ohranja stigmo na področju duševnega zdravja.

Po drugi strani pa razkritje duševnih težav zmanjšuje stres, povezan s prikrivanjem težav na delovnem mestu, omogoča razumevanje in podporo sodelavcev, dostop do prilagoditev pri delu, izobražuje ostale sodelavce o duševnih težavah in tako preprečuje morebitno napačno razumevanje vedenja osebe s težavami. Razkritje v kolektivu zmanjšuje stigmo in lahko vodi do pozitivnih izkušenj s sodelavci, npr. da svoje težave razkrije še kdo drug.

Kljub naštetemu pa se je potrebno zavedati, da ima razkritje duševnih težav lahko tudi negativne posledice za zaposlenega, saj je v kolektivu pogosto težko nadzorovati širjenje razkritih informacij in morebitne govorice. Zaradi razkritja lahko delodajalec poostri nadzor nad zaposlenim in postane bolj pozoren na morebitne napake pri delu. Lahko pride do poslabšanja odnosov na delovnem mestu, vzpostavitve distance do sodelavca s težavami v duševnem zdravju, ustrahovanja na delovnem mestu in različnih oblik diskriminatornega vedenja.

V kolikšni meri razkriti težave v duševnem zdravju je odvisno od narave duševnih težav, preteklih izkušenj z razkritjem in okoliščin zaposlitve. Oseba lahko, npr. samo nadrejenemu ali v kadrovski službi razkrije zgolj najnujnejše informacije ali v kolektivu odprto spregovori o svojih težavah. Včasih pa je razkritje določenih informacij tesnim sodelavcem nujno za zagotavljanje varnega in nemotenega poteka dela.

Povzeto po mhfa.com.au, 2012

Upoštevati velja, da lahko obstajajo razlogi, zaradi katerih oseba ne želi razkriti tovrstnih informacij, če, npr. ne potrebuje prilagoditev ali podpore na delovnem mestu ali če ne želi deliti osebnih informacij s sodelavci.

Pred razkritjem težav v duševnem zdravju na delovnem mestu je dobro, da oseba premisli, v kolikšni meri težave v duševnem zdravju ovirajo njeno opravljanje dela, komu in ob kateri priložnosti se bo razkrila, kaj v zvezi s svojimi težavami bo izpostavila in katere prilagoditve bi potrebovala za nemoteno opravljanje dela.

O razkritju se lahko posameznik posvetuje tudi z zdravstvenim delavcem, pri katerem je vključen v obravnavo, oz. z drugim strokovnjakom, če prejema podporne oblike pomoči (npr. psihosocialno svetovanje).

Katere informacije v zvezi z zdravstvenim stanjem lahko delodajalec zahteva od zaposlenega?

Delodajalec ni upravičen do podatkov o razlogih za morebitne omejitve delavca pri delu, do podatkov o diagnozi, vrsti bolezni oziroma do drugih zdravstvenih podatkov, ki so pridobljeni v okviru pregledov pri specialistu medicine dela, prometa in športa (npr. obdobni pregledi, pregledi pred zaposlitvijo, usmerjeni zdravstveni pregledi) in izvidov drugih specialistov (npr. specialista psihiatrije, kliničnega psihologa). Po drugi strani pa delodajalec od specialista medicine dela, prometa in športa lahko prejme informacijo o zdravstveni zmožnosti delavca in njegovem vračanju na delo.