Delili in prisluhnili, sprememba naj sledi!

Sedmi regijski dogodek ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo na Območni enoti NIJZ Ljubljana izpeljali na platformi Zoom, predvsem z namenom, da se ga je lahko udeležilo čim več ključnih deležnikov s področja duševnega zdravja na območju, ki pokriva skoraj tretjino Slovenije, in čim več predstavnikov občin, ki jih imamo na istem območju kar 40. Res se nas je vseh skupaj zbralo kar 135!

V duhu letošnjega gesla svetovnega dne: Deli izkušnjo. Prisluhni zgodbi. Naredimo spremembo. smo v program neposredno vključili teme, ki jih slogan naslavlja: kako se pogovarjati o duševnih stiskah, da bi to bolj podpiralo duševno zdravje vseh, kako še okrepiti skupnostni pristop ter kako pri tem čim bolj slišati in upoštevati izkušnje oseb v duševni stiski za uresničevanje sprememb.

Papageno je lahko vsak

Asist. mag. Rajka Vignjević Pupovac iz Centra za komuniciranje na NIJZ je najprej predavala o tem, kako je lahko vsak od nas Papageno. Pri tem se je naslonila na priporočila o odgovornem poročanju o samomoru v medijih in skozi konkretne primere iz vsakdanjih situacij predstavila, kako prepoznati stisko in kako se nanjo odzvati na način, ki človeka ne oddalji, temveč mu pomaga vzpostaviti stik in občutek varnosti.

Papageno je eden od osrednjih likov Mozartove opere Čarobna piščal. Papageno se znajde v hudi stiski in razmišlja o samomoru, vendar s pomočjo drugih likov najde pot iz te stiske. Za to, da pomagamo, nam ni treba biti strokovnjak. Pomembno je, da človeka opazimo, mu prisluhnemo, njegovo stisko vzamemo resno in mu pomagamo poiskati pot do podpore.

Povezovanje ključnih deležnikov v mreže za duševno zdravje

Od komunikacijskega vidika krepitve duševnega zdravja smo se premaknili k oblikovanju skupnosti za duševno zdravje. Perspektivo javnega zdravja in koncept regijskih mrež za duševno zdravje nam je  predstavil asist. Matej Vinko, dr. med. spec., predstojnik Centra za duševno zdravje na NIJZ in vodja Nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA.
Maruša Bertoncelj, regijska koordinatorica na OE NIJZ Ljubljana, je ob tem povedala, da je bila regijska mreža za duševno zdravje v LJubljani uradno ustanovljena januarja letos, še vedno pa sprejema nove člane.

Mreža je odprta za nove člane, tudi iz drugih območij. Dela in potreb ne bo zmanjkalo, tudi zelo raznolike so, zato bomo mrežo temu sproti prilagajali – po formi in vsebinah. Vabim torej predstavnike občin, organizacij s področja sociale, NVO, zdravstva, šolstva, ter predstavnike uporabnikov in svojcev, ki imate voljo in željo se povezovati se, izmenjavati z nami dobre prakse in izkušnje in ki si prizadevate za izboljšave v skupnostnem pristopu na lokalnih ravneh. Če se v tem prepoznate, ne oklevajte in se mi oglasite na marusa.bertoncelj@nijz.si.

Okrogla miza: Skupaj proti stigmi in za več skupnostnih programov

Osrednji del dogodka je zaznamovala živahna okrogla miza z gosti, med katerimi je bilo kar nekaj članov omenjene regijske mreže: Amalija Klopčič, vodja Stanovanjske supnosti Senožeti Društva Altra, Nika Bizilj stanovalka te stanovanjske skupnosti; Lara Škalič, vodja DC Štacjon CSD Kamnik, Jure Klembas, dolgoletni aktivni obiskovalec DC in naj prostovoljec 2024, Marjetka Zupančič, aktivna obiskovalka DC, Vid Lenassi, dolgoletni koordinator obravnave v skupnosti s CSD, ter Ivna Bulić, klinična psihologinja iz domžalskega CDZO. Posebna gostja okrogle mize je bila dr. Lilijana Šprah, psihologinja, predstojnica Družbeno medicinskega inštituta na ZRC SAZU in vodja programa OMRA za dvig pismenosti na področju DZ.

V pogovoru smo se predvsem usmerili na svoje izkušnje in opažanja v zvezi s stigmo in z vključenostjo oseb s težavami v duševnem zdravju v procese oblikovanja storitev pomoči ter delili poglede na aktualne izzive na področju duševnega zdravja na lokalni in nacionalni ravni. Nekaj pomenljivih izjav lahko preberete v nadaljevanju.

Zelo je pomembno, da človeku najprej prisluhnemo, ga slišimo in ga ne vidimo samo skozi njegove težave ali njegovo diagnozo, ampak da se ga potrudimo spoznati kot celovito osebnost s svojo zgodbo, izkušnjami, talenti in sposobnostmi, ter da si mi kot strokovnjaki ne domišljamo, da bolje vemo, kaj je dobro zanj kot ve on sam. Čeprav smo skozi skupnostne programe v minulih 40 letih naredili že velik korak naprej, stigma še vedno obstaja, morda je le bolj prikrita. Še vedno pri teh osebah kdaj podcenjujemo njihove sposobnosti, naredimo kaj namesto njih, čeprav zmorejo sami, ali pa se odločamo namesto njih.

Pogovor za nekoga lahko pomeni veliko spremembo, življenje mu lahko spremeni na bolje. Včasih si bil označen, stigmatiziran za neprištevnega. Danes so ljudje bolj ozaveščeni in bolj pripravljeni spregovoriti o svojih težavah. Težave v duševnem zdravju se lahko zgodijo vsakomur od nas. Tudi sam nekoč nisem bil pripravljen govoriti o svojih stiskah, danes pa je drugače. Prostovoljec sem že osem let.

Letošnji slogan je usmerjen v prekinjanje molka in rušenje stigme. Spodbuja posameznike, da zberejo pogum in svojo stisko ubesedijo. Hkrati pa opomnja tudi okolico – družino, prijatelje, sosede – da si vzamejo čas, poslušajo brez obsojanja in izkažejo empatijo. V Sloveniji imamo premalo skupnostih storitev, tudi v zdravstvu imamo pomanjkanje kadrov. Zato se mi zdi smiselno, da si vsi – stroka, uporabniki, zaposleni na področju duševnega zdravja – skupaj prizadevamo za dovolj raznolik nabor podpornih skupnostnih programov za zmanjševanje stigmatiziranja duševnih težav, ki so pač zgolj del življenja.

Mnogi duševne bolezni se še vedno preveč ločujejo od telesnih bolezni. Duševna bolezen je samo bolezen, tako kot telesna. In za to obstaja veliko zdravil, usmeritev, informacij … Še vedno pri mnogih obstaja prepričanje, da je to nekaj slabega za družbo. Stigma še vedno obstaja. A hkrati tudi te ljudi lahko v duševno stisko kadarkoli pahne kakšna situacija, ki ji ne bodo kos. Pomanjkanje tega zavedanja se mi zdi osnovni problem.

Duševne bolezni ne izbirajo – ne po statusu, spolu, starosti. Določene skupine ljudi morda mislijo, da se njim to ne more zgoditi. Kar pa ne drži, zgodi se lahko vsakomur med nami: danes jaz, jutri ti. Tudi naši uporabniki se pogosto sprašujejo: Zakaj ravno jaz? Nekateri še po 20 letih težko sprejmejo svoj položaj, zlasti ko vidijo, denimo na spletu, toliko srečnih, veselih, uspešnih in zdravih ljudi. In se sprašujejo: Zakaj pa ne tudi jaz? Da, to se lahko zgodi tudi vam.

Normalni ljudje si pogosto napačno predstavljajo, kakšni smo. Mislijo morda, da smo agresivni, nasilni, da smo neumni, da se nas poneumlja, da ne znamo šteti niti do pet – po domače povedano, da smo zaostali, na robu družbe … Ampak to ni res. Obvladamo marsikaj. Želim si, da bi nas družba bolj sprejemala, si nas upala bolje spoznati, bila do nas bolj prijazna. Je pa res, da je danes mnogo lažje kot pred leti – veliko več vrat je, na katera lahko potrkaš, in pomoč je danes mnogo bolj dostopna, bolj si pomagamo tudi med sabo.

Različne duševne motnje so različno stigmatizirane. Opažam namreč, da prihaja tudi do obratnega učinka. Kot klinična psihologinja si želim, da bi se nehalo promovirati ‘težave v duševnem zdravju’. Dogaja se namreč že tudi, da specialistično pomoč iščejo osebe, ki nimajo duševnih motenj. To je lahko problem, če na ta račun do virov pomoči ne pridejo osebe z motnjami, ki pa zaradi popularnih kampanj osveščanja niso tako ‘fensi’: shizofrenija, bipolarna motnja, psihotične motnje. Te so precej potisnjene na rob. Ob marsikateri manj stigmatizirani motnji, kot so izgorelost, anksioznost, depresija, in če so te manj izrazite, se da marsikaj narediti že z lastnimi viri.