Živeti dobro po duševni motnji
Na področju duševnega zdravja pogosteje kot o koncu težav ali prebolelosti poročamo o zaskrbljujočih statistikah ali izzivih, ki jih prinaša stigma življenja z duševnimi stiskami in težavami. V kontekstu razbijanja nekaterih mitov, ki za duševne težave veljajo, pa vendar kdaj slišimo tudi kakšno spodbudno zgodbo o tem, kako je nekdo uspel obvladati svoje težave ali celo polno zaživeti brez njih. Ali tem zgodbam namenjamo premalo pozornosti?
Zlasti ko gre za nekatere najpogostejše duševne motnje, kot je npr. depresija, se (pre)pogosto poudarja, da gre za večinoma kronično, ponavljajoče se, doživljenjsko stanje. Toda znaten delež ljudi se iz primeža te motnje izvije tudi za vselej in vzpostavi celo zelo »cvetoče« življenje. Raziskovalci le-tem namenjajo premalo pozornosti, kar je velika škoda, saj bi nov, raziskovalni okvir za to podpopulacijo omogočil boljše prepoznavanje dejavnikov in meril za oceno visokega funkcioniranja, s tem pa tudi dodatno zmanjšanje enega največjih globalnih bremen bolezni.
Kakšna je torej verjetnost, da si bo nekdo z depresijo, anksiozno motnjo ali samomorilnimi nagnjenji, nekoč povsem opomogel in zaživel srečno, uspešno življenje? Ali so duševne motnje res usodne in destruktivne v tolikšni meri, da so primeri ponovnega polnega življenja po prestani motnji preredki redki in jih nima smisla šteti? Ali pa je morda prehod iz duševne motnje v polno duševno zdravje dejansko (spregledana) opcija za mnoge?
Nov cilj zdravljenja duševnih motenj: visoko duševno blagostanje
V okviru zdravljenja duševnih motenj se ogromno truda in sredstev investira predvsem v zmanjševanje simptomov. Kako bi bilo, če bi se bolj fokusiralo v dosego duševnega blagostanja kot glavnega cilja terapij? Nenazadnje že vemo, da zgolj odsotnost simptomov še ne pomeni avtomatično tudi dobrega funkcioniranja. Ali drugače povedano: znebiti se simptomov anksioznosti ni enako postati zmožen doživljati radost, smisel in zadovoljstvo v življenju.
V zmanjševanje simptomov usmerjen pristop je vsekakor prinesel občuten napredek z vidika razvoja z dokazi podprte medikamentozne terapije in psihoterapije za motnje, kot so depresija, panična motnja in različne fobije. Toda ta pristop vsakič znova trči ob plató. Ponavljajoče se težave ob opustitvi terapije so zelo pogost pojav in spravljajo v stisko tako ljudi, ki te težave imajo, kot terapevte, ki jim želijo pomagati. Kljub temu pa ima večina zdravnikov psihiatrov, psihologov ali psihoterapevtov izkušnje s klienti, ki so tudi povsem ozdraveli in se jim težave niso nikoli več ponovile. Sistematičnega zbiranja podatkov o teh zaenkrat nimamo. Ali vsaj ne v zadostni meri.
Odsotnost simptomov še ne pomeni avtomatično tudi dobrega funkcioniranja. Ali drugače povedano: znebiti se anksioznosti ni enako postati zmožen doživljati radost, smisel in zadovoljstvo v življenju.
Verjetnost za visoko psihološko blagostanje zgolj prepolovljena
Raziskovalna skupina Laboratorija za počutje in čustva na Univerzi Južne Floride se je tako odločila, da bo začela spreminjati stvari v opisano smer. Zagnali so prve študije o uspevanju po najpogostejših duševnih motnjah. Pri tem so sprejeli dve praktični odločitvi: da bi lahko merili uspevanje na podlagi že obstoječih, validiranih meril, so kot prvo sprejeli merilo psihološkega blagostanja. To namreč obsega vse od splošnega življenjskega zadovoljstva, samosprejemanja, preko občutka smisla pa do pozitivnih odnosov. Za izračun norm blagostanja so uporabili že obstoječo obširno in reprezentativno bazo podatkov za populacijo brez predhodnih psihopatologij. S pomočjo teh podatkov so nato ocenili, kako je z doseganjem istih norm pri osebah s predhodno psihopatologijo.
Raziskovalno vprašanje, ki so si ga zastavili, se je glasilo: kakšna je verjetnost, da bodo osebe, ki so bile diagnosticirane za depresijo v času prve faze raziskave, 10 let kasneje povsem ozdravele in poročale o nivoju blagostanja, kakršnega ima zgornja četrtina populacije brez predhodne psihopatologije? Odgovor ni bil preveč presenetljiv, je bil pa zelo spodbuden: da to ni tako redko, kot radi mislimo. Kar 10 odstotkov predhodno depresivnih je ob koncu študije doseglo zgornji standard duševnega blagostanja – v primerjavi z 21 odstotki tistih, ki prej nismo imeli depresije. To pomeni, da depresija ni povsem preprečila verjetnosti za bodoče visoko duševno blagostanje, ampak jo je zgolj prepolovila! Podoben vzorec so ugotovili tudi na vzorcu adolescentov, ko so raziskovali verjetnost visokega duševnega blagostanja po poskusu samomora. Tisti, ki so imeli za seboj poskus samomora, so samo pol manj verjetno dosegli standard visokega psihološkega blagostanja kot mladostniki brez predhodnega poskusa samomora.
Skupina je nato analizirala še podatke nekaterih drugih študij in ponovno prišla do zaključka, da psihopatologija ne pomeni absolutne omejitve človekovega potenciala. Sporočilo o doživljenjskosti duševne motnje za osebo z diagnozo deluje lahko zelo demotivirajoče in, kot vse kaže, tudi ni pravilno. Lahko se zgolj vprašamo, kakšen učinek bi bil, če bi strokovnjak, ki nudi pomoč, pri prognozi bolj poudaril dejstvo, da depresija ne zapira možnosti za ponovno ali na novo vzpostavljeno visoko duševno blagostanje. Tudi podatki različnih raziskav med klienti kažejo, kako pomembni so jim v terapiji elementi blagostanja, naj gre za usmerjanje na osebno rast, zadovoljstvo z življenjem ali dobre odnose z bližnjimi – vsaj tako ali še bolj kot odsotnost simptomov.
Uspevanje oz. »cvetenje« (angl. »thriving«) bi bilo lahko mnogo bolj integrirano v storitve skrbstva na področju duševnega zdravja – pa tudi zdravja na splošno. Kot končni izid zdravljenja težav v duševnem zdravju v ospredje stopa sočasno s potrebo, da na novo premislimo, kako sploh izvajati skrb za duševno zdravje in osebe z duševnimi motnjami. Zlasti pandemija bolezni Covid-19 je zelo osvetlila, katerih potreb še vedno ne uspemo zadovoljiti v zadostni meri in kako velike vrzeli imamo pri tem, da bi lahko ustrezno in pravočasno pomagali osebam v duševni stiski. Medtem ko se poslužujemo novih pristopov storitev, kot so tele-zdravje, vrstniški pristop, mobilne aplikacije in svetovanje preko e-sporočil, je morda čas zrel, da na novo premislimo tudi same cilje zdravljenja.
Maruša Bertoncelj, Program Mira
Vir: Prirejeno po prispevku Johnatana Rottenberga »Many people not only survive mental illness – they thrive«, objavljenega na portalu www.psyche.co 14. 9.2022. Johnatan Rottenberg vodi v članku omenjeno raziskovalno skupino na Univerzi Južne Floride.
