Psihološke in psihosocialne posledice dolgotranje koronavirusne bolezni
Pandemija covida-19 je pri posameznikih povzročila velik kroničen stres. V raziskavah so ugotovili, da je zaprtje družbe med pandemijo povzročilo porast socialne izolacije, povečanje fizične neaktivnosti in nezdravega prehranjevalnega vedenja. Socialna izolacija in osamljenost sta se povezali s povečanim tveganjem za srčno-žilne bolezni, kar nakazuje, da bo pustila pandemija dolgoročne posledice na zdravju ljudi, neodvisno od tega, ali so preboleli bolezen covida-19 ali ne. Pri tistih, ki so preboleli covid-19 pa se lahko pojavljajo še dodatne posledice, med njimi dolgotrajni covid (angl. post-acute sequelae SARS-CoV-2 infection – PASC).
Skupina raziskovalcev iz Oddelka za psihologijo, Univerze v Ljubljani, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, izvaja raziskovalni projekt z naslovom Dolgotrajni covid kot zapuščina pandemije: psihološki simptomi, psihosocialni dejavniki in posledice. Namen raziskave je (i) opisati psihološke simptome PASC in preučiti, kako se povezujejo s fizičnimi simptomi PASC, (ii) identificirati psihosocialne dejavnike razvoja PASC, (iii) preučiti posledice PASC za funkcionalno sposobnost in kakovost življenja posameznikov s PASC in (iv) na podlagi pridobljenih empiričnih spoznanj opredeliti možne pristope k sekundarni in terciarni preventivi in kurativi PASC v Sloveniji. Projekt je financiran s strani Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Slovenije (šifra projekta je J5-4591) in bo trajal v obdobju med oktobrom 2022 in septembrom 2025.
Več o PASC
Klinična opredelitev, ki jo podaja Svetovna zdravstvena organizacija, opisuje PASC kot stanje, ki se pojavi pri posameznikih z anamnezo verjetne ali potrjene okužbe s SARS-CoV-2 običajno 3 mesece od začetka bolezni, s simptomi, ki trajajo vsaj 2 meseca in jih ni mogoče razložiti z alternativno diagnozo.
PASC se pojavi pri 5 do 20 % obolelih za covidom-19.
Raziskovalci so iz več kot 328.000 kliničnih zabeležk v ZDA razvili leksikon 355 simptomov PASC, med katerimi so bili najpogostejši bolečina (43,1 %), anksioznost (25,8 %), depresija (24,0 %), utrujenost (23,4 %), bolečine v sklepih (21,0 %), dispneja (20,8 %), glavobol (20,0 %), slabost ali bruhanje (19,9 %), mialgija (19 %) in gastroezofagealni refluks (18,6 %).
V drugih raziskavah, ki so preučevale simptome PASC med udeleženci, starimi med 18 in 65 let, so bili med pogosto poročanimi simptomi tudi nespečnost, izguba voha in okusa ter kognitivna disfunkcija.
Pri večini oseb se simptomi PASC poslabšajo po naporu, torej po miselnih in fizičnih obremenitvah ter stresu.
Med kognitivnimi težavami se najpogosteje kažejo težave s pozornostjo in koncentracijo, težave pri razmišljanju, težave z izvršilnim delovanjem (npr. načrtovanjem, organiziranjem, ugotavljanjem zaporedja dejanj, abstrahiranjem), težave pri reševanju problemov ali odločanju in upočasnjene misli ter težave s spominom, predvsem s kratkotrajnim, o katerih poroča 88 % oseb s PASC.
Simptomi PASC pomembno zmanjšujejo kakovost življenja in omejujejo funkcionalno sposobnost oseb na različnih področjih. Več avtorjev opozarja, da je PASC podoben sindromu postvirusne utrujenosti (angl. postviral fatigue syndrome), vendar so za jasnejše zaključke potrebne nadaljnje raziskave.
Razumevanje dolgotrajnega stanja po akutni fazi covida-19 in njegovih posledic za fizično in duševno zdravje je predpogoj za postavitev ustrezne diagnoze in vzpostavitev sistemov na različnih področjih in ravneh delovanja družbe za podporo in pomoč osebam s PASC. Številni avtorji in organizacije danes tako opozarjajo na pomanjkanje raziskav PASC stanja in podpornih sistemov za tiste, ki se s PASC soočajo.
Raziskovalci ugotavljajo, da manj kot 1 % tekočih raziskav covida-19 proučuje stanja po akutni fazi bolezni. Študije, ki se izvajajo, pa se usmerjajo na hospitalizirane bolnike (med ali po akutni fazi). Potrebne so nove raziskave, ki bi preučile izkušnje s PASC pri tistih osebah, ki niso bile hospitalizirane. Soočanje z dolgotrajnimi posledicami covida-19, ki niso ustrezno obravnavane, namreč lahko povzroča hude psihosocialne stiske.
PASC se (z različno intenzivnostjo) razvije le pri nekaterih posameznikih, ki so preboleli covid-19.
Dejavniki, ki zvišujejo tveganje za razvoj PASC, še niso temeljito preučeni.
Nekateri avtorji opozarjajo, da ima na resnost in dolgotrajnost simptomov po akutni fazi covida-19 učinke tudi doživljanje pandemije SARS-CoV-2 in z njo povezanih javnozdravstvenih ukrepov, ki so imeli sami po sebi velik vpliv na duševno zdravje splošne populacije. Vendar pa druge raziskave nakazujejo, da duševno zdravje oseb pred in med PASC nima pomembne vloge za razvoj nekaterih simptomov PASC.
Potrebne so nadaljnje celovite raziskave, ki bi opisale in razložile psihosocialne dejavnike razvoja PASC. Slabo poznavanje vplivnih dejavnikov in njihove vloge pri razvoju PASC namreč predstavlja tveganje za osebe, ki se soočajo s simptomi PASC, saj povečuje verjetnost njihove pomanjkljive ali neustrezne obravnave in diskriminatornih odzivov okolice, katerih tveganje za pojav je za določene skupine v splošni populaciji okrepila že sama pandemija covida-19.
Saška Roškar