O medvrstniškem nasilju malo drugače

V torek, 21. maja 2024 ob 11.uri, se je v Mestnem kinu Ptuj odvijala brezplačna projekcija filmov “V moji koži: Prikrito življenje razreda” za učence OŠ Lenart. Najprej so si ogledali štiri kratke filme, nato pa je sledil pogovor s filmsko pedagoginjo Petro Gajžler.  Dogodka se je udeležilo približno 110 učencev.

“Spregovorili so o medvrstniškem nasilju”

Filmska pedagoginja Petra Gajžler je s pomočjo vprašanj spodbudila učence k pogovoru o nasilju. Govorili so o medvrstniški dinamiki (žrtev-storilec-opazovalci) in o načinih preprečevanja nasilja, pri čemer ne smemo pozabiti na osebne meje in spoštljive načine komuniciranja. Učenci so ugotovili, da sami nismo odgovorni za čustva, ki jih doživljamo, smo pa odgovorni za naš odziv v danem trenutku. Čustvo ne opravičuje vedenja, zato moramo vedno iskati načine, kako poiskati nenasilne rešitve problemov. Opazovalci nasilja so dolžni poročati o dogodku vsaj eni odrasli osebi. Poročanje ni enako tožarjenju, saj je namen v ozadju obeh drugačen.

Tožarjenje je povzročanje škode drugemu z namenom, da bi sebi izboljšati tekmovalne pogoje. Torej drugemu želimo slabo zato, da bomo mi na boljšem. In tudi aktivno prispevamo k temu s tem, ko se obrnemo na avtoriteto.

Namen poročanja o nasilju pa je preprečiti neustrezen dogodek, ki ga v našem primeru opredeljujemo kot “medvrstniško” nasilje. Gre za vrsto nasilja, ki poteka med vrstniki, navadno otroci in mladostniki znotraj dane skupine. Oseba, ki poroča, torej informira odrasle o dogodku, ki se ne bi smel dogajat znotraj šolskih in širših družbenih pravil.

“Besede lahko imajo trajne posledice”

Ob pogovoru so učenci spoznali, da premalo govorimo o doživljanju žrtve nasilja, saj na ta način razvijamo empatijo. Slednja je pomembna pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov, zato bi morali privzgajati čustva empatije že od rane mladosti.

Telesno nasilnega vedenja (npr. potiskanja, lasanja, klofutanja, pretepanja, brcanja, …) se navadno poslužujemo, kadar smo besedno nemočni. Besedno nasilje (npr. manipulacija, mračenje, obrekovanje, spletkarjenje, laganje, prikrivanje, čustveno izsiljevanje, sprenevedanje, žaljenje, grožnje, …) je težje dokazljivo, zato se veliko premalo pogovarjamo o njem. Gre za vrsto nasilja, ki se pozna le na duši človeka in ga ne moremo objektivno izmeriti. Lahko opazujemo vedenje človeka skozi daljši čas, vendar z zagotovostjo ne moremo vedeti. Zato je pomembno, da se med seboj poslušamo in pogovarjamo spoštljivo in potrpežljivo.

“Smeh kot obrambni mehanizem”

Ob ogledu enega izmed kratkih filmov so se učenci veliko hititali, občasno tudi komentirali dogajanje na filmskem platnu. Čeprav so gledali osebno izpoved dekleta, ki je delilo svojo izkušnjo medvrstniškega nasilja, se je veliko učencev odzvalo s smehom. Pedagoginja je pojasnila, da je to pogost odziv, kadar se težko soočamo z neprijetno situacijo. “Ne vemo čisto točno, kaj narediti s tesnobo, ki se nam nabira v telesu, zato se s pomočjo smeha skušamo sprostiti.” Še posebej pogost je ta odziv v socialnih situacijah, kjer težje pokažemo žalostna ali agresivna čustva.

• Ljudje, ki se pogosto z žalostjo odzivajo na stresne situacije, imajo t.i. težave ponotranjanja.
• Ljudje, ki se pogosto z jezo odzivajo na stres (npr. razdražljivo, prepirljivo …), imajo t.i. težave pozunanjanja.

Pri težavah ponotranjaja obračamo frustracije sami v vase, kar se kaže predvsem v obliki samopoškodbenega vedenja (npr. zlorabe drog in/ali alkohola, druga tvegana vedenja), medtem ko pri težavah pozunanjanja kažemo svoje frustracije navzven, kar se kaže v povzročanju takšnih in drugačnih težav, zaradi katerih trpi predvsem okolica. 

“Zbolela je z žalostjo”

Učenci so si ogledali tudi nizozemski animirani film, kjer je bila žalost prikazana kot kožuh, ki ga je starejša sestra ves čas nosila na sebi. V pogovoru s filmsko pedagoginjo so povedali, da kožuh doživljajo kot “masko”, s katero se je deklica skrivala pred drugimi. Spoznali so, da je žalost čustveno stanje, ki se lahko razvije v depresivno razpoloženje in zatem še v depresijo.

Narava depresije je takšna, da se sami težko izvlečemo iz nje in se pozdravimo. Navadno potrebujemo drugo osebo, da nam pomaga pri premagovanju depresije. Pogosto si moramo pomagati celo z antidepresivi, na katere se odzivamo zelo različno. V vsakem primeru pa potrebujemo “zunanjo motivacijo”, ki nam pomaga pri “aktivaciji” (npr. skrb za osebno higieno, vsakodnevna domača opravila, šolske/službene obveznosti, prostočasne aktivnosti, čim več gibanja …). 

Iz vidika družbe so težave ponotranjanja precej bolj zaželena, saj sistemi veliko lažje upravljajo z “nemotečimi” ljudmi. Na dolgi rok pomeni, da bodo ljudje v sebi premlevali o vseh krivicah, ki jih ne morejo predelati, hkrati pa se bo njihovo telesno in duševno zdravje vedno bolj krhalo. Dokler jim ne bo “prekipelo” ali pa se bodo “sesuli”. Ne glede na izid bo posameznik na izgubi.

Po drugi strani pa so težave pozunanjanja iz vidika posameznika veliko bolj koristna. Ljudje namreč potrebujemo ventil, preko katerega lahko sproščamo svoje frustracije oziroma jih preokvirimo v vedenja, ki so za nas bolj koristna. Pa ne samo za nas, pač pa tudi za našo okolico. V sebi namreč nosimo veliko ustvarjalne energije, ki nam omogoča, da se lahko izrazimo na veliko različnih načinov.

“Kultura na recept”

Vsi, še posebej tisti, ki delamo z mladimi, v teh časih prepoznavamo nujnost naslavljanja vsebin duševnega zdravja in medsebojnih odnosov, kar ni vedno lahko. Kako, kdaj in kje odpreti te vsebine ob zavedanju, da je področje duševnega zdravja prežeto z odpori, molkom, stigmo?

V želji, da bi prostore pogovora odpirali tudi s pomočjo umetnosti, tokrat preko filmske umetnosti, smo se v okviru Programa MIRA, Nacionalnega programa duševnega zdravje, ki ga upravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje, povezali s Kinodvorom, ki že vrsto let ustvarja kakovostno filmsko kulturo in si prizadeva za filmsko vzgojo mladih.