Duševno zdravje kot družbeni izziv: kaj razkriva nova evropska raziskava
S slabim duševnim zdravjem* se srečuje veliko odraslih in otrok v Evropski uniji. Med dolgotrajnimi trendi, ki vplivajo na duševno zdravje, so spremembe v delovnem in življenjskem okolju zaradi digitalizacije ter podnebne spremembe. Nezanemarljive so še socialna ogroženost, neenakost in zaskrbljenost ljudi glede lastnega ekonomskega položaja zaradi visokih življenjskih stroškov. Med tistimi, ki so bolj izpostavljeni tveganju za slabo duševno zdravje, so tudi begunci. Recesija v začetku tega stoletja in pandemija COVID-19 pa sta jasno pokazali, da so ogrožene tudi skupine, ki veljajo za manj ranljive za slabo duševno zdravje.
Mednarodno raziskovalno poročilo o duševnem zdravju
Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (angl. European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions, Eurofund) je v preteklem letu izdala mednarodno poročilo z naslovom Living conditions and quality of life: Mental health – risk groups, trends, services and policies, v katerem so zbrani podatki o slabem duševnem zdravju pri različnih skupinah ljudi, trendi in ovire pri dostopnosti pomoči ter strateški ukrepi, ki jih uvajajo posamezne države. Podatki, predstavljeni v poročilu, so zbir ugotovitev iz literature, raziskav na območju Evropske unije, strokovnih mnenj in nacionalnih podatkov, ki jih zbirajo posamezne države. Obravnavani in predstavljeni so podatki za duševno zdravje na splošno, v središču pa sta dve najbolj pogosti vrsti težav v duševnem zdravju – tesnoba in depresija. Predstavljeni so tudi podatki za Slovenijo.
*V izvirniku poročila se uporablja angleški izraz ‘poor mental health’. Avtorji pojasnijo, da so se želeli izogniti izrazom, ki bi implicirali na resnost stanja (npr. angleški izraz ‘mental health problem’) ali ga stigmatizirali (npr. angleški izraz ‘mental disorder/illness), hkrati pa so se z uporabo izraza ‘slabo duševno zdravje’ želeli izogniti konceptualnim dilemam, kdaj se določene oblike slabega duševnega zdravja obrvnavajo kot bolezen in kdaj ne. V slovenskem prevodu smo tam, kjer je to vsebinsko in strokovno ustrezno, uporabili izraze ki jih uporabljajo avtorji raziskav in poročil, ki jih avtorji mednarodnega poročila povzemajo.
Ključne ugotovitve na področju duševnega zdravja
Leta 2021 je bilo v Evropski uniji zaradi duševnih motenj izgubljenih ali z invalidnostjo preživetih vsaj 11,1 milijona let, od tega zaradi depresivne motnje in anksioznih motenj 7,4 milijona let.
Razširjenost
=> Delež ljudi, ki imajo povečano tveganje za tesnobo ali depresijo, se je med pandemijo COVID-19 povečal, v postkovidnem obdobju pa se je trend ustalil.
=> V Evropski uniji so v starostni skupini od 15 do 29 let glavni vzrok smrti samomor (18,9 % leta 2021) in prometne nesreče (16,5 %). Stopnja smrtnosti zaradi samomora se je v Evropski uniji v zadnjih desetletjih znižala z 12,4 na 10,2 na 100.000 oseb. Od leta 2017 trend upadanja stagnira. V zadnjem desetletju se je število smrti zaradi samomora povečalo med ženskami, mlajšimi od 20 let, in med moškimi, starimi 85 let in več.
Populacija
=> Med ljudmi z večjim tveganjem za slabo duševno zdravje so osebe z nižjimi dohodki ali nižjo izobrazbo, ločeni ali ovdoveli, brezdomci in begunci.
=> Ženske v primerjavi z moškimi pogosteje poročajo o slabem duševnem zdravju in pogosteje poiščejo psihološko pomoč na primarni ravni zdravstvenega varstva. Zaradi samomora umre več kot trikrat več moških kot žensk, zaradi težav z duševnim zdravjem so v več državah Evropske unije moški pogosteje hospitalizirani.
=> Tako pri otrocih in mladostnikih kot tudi pri starejših je opaziti trend slabšanja duševnega zdravja.
=> Vsak četrti zaposleni v dejavnostih socialnega dela in zdravstva se v primerjavi z zaposlenimi v drugih sektorjih zaradi svojega dela pogosto ali vedno počuti čustveno izčrpanega. Visoka stopnja čustvene izčrpanosti je tudi pri zaposlenih v izobraževanju in v gostinstvu (o visoki stopnji čustvene izčrpanosti poroča vsak peti zaposleni).
Dostop do pomoči
=> Glavne ovire pri iskanju pomoči so nezaupanje uporabnikov v učinkovitost pomoči, pa tudi diskriminacija in stigmatizacija. Podatki sicer kažejo, da se stigma postopoma zmanjšuje.
=> Število oseb, ki so poiskale pomoč, se je po pandemiji COVID-19 povečalo v številnih državah članicah EU.
=> Prebivalci Evropske unije so večinoma upravičeni do brezplačne ali cenovno ugodne pomoči na področju duševnega zdravja, še posebno v nujnih primerih.
=> Psihoterapevtska obravnava je običajno plačljiva in zato nedostopna za osebe z nizkimi dohodki oziroma brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja.
=> Dostop do pomoči na področju duševnega zdravja je slabši na podeželju – to še posebno velja za določene vrste pomoči oziroma storitev, npr. storitve na področju pedopsihiatrije.
Smernice na področju duševnega zdravja
=> Raziskava je pokazala potrebo po boljši dostopnosti do pomoči, po oblikovanju pomoči, ki bi se osredotočala na uporabnika, in po vključevanju uporabnikov v razvijanje in oblikovanje programov pomoči.
=> Težava so dolge čakalne vrste, predvsem je treba zagotoviti, da posamezniki, ki so v akutni stiski, pomoč dobijo takoj, kar je lahko povezano tudi z uvedbo drugih virov pomoči zunaj zdravstvenega sektorja.
Izziv so tudi omejena dostopnost do pomoči na oddaljenih območjih. Možna rešitev za to je uvedba mobilnih oziroma digitalnih storitev.
Ugotovitve na področju duševnega zdravja v Sloveniji
V zvezi z ugotovitvami v poročilu, ki se nanašajo na Slovenijo, izpostavljamo naslednje:
=> Delež mladostnikov s simptomi depresivne motnje se je od leta 2018 do 2022 povečal s 13 % na 22 %.
=> Med osebami, starimi od 14 do 29 let, sta bila v letu 2020 najmočnejša napovedna dejavnika stresa čas, preživet na elektronskih napravah, in manj ugodne materialne razmere v gospodinjstvu.
=> V letu 2022 je bilo 6.309 hospitalizacij zaradi težav v duševnem zdravju, med hospitaliziranimi osebami je bilo 55 % moških. Tudi med osebami v bolnišnični oskrbi z diagnosticirano duševno motnjo zaradi alkohola so prevladovali moški.
=> V Sloveniji imamo od 60. let prejšnjega stoletja dobro organizirano službo šolskega svetovalnega dela, ki ga izvajajo ekipe šolskih psihologov, pedagogov in socialnih delavcev v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah. Svetovalne službe obravnavajo specifične dejavnike tveganja za duševno zdravje, kot so šolski neuspeh, nasilje v družini, zloraba substanc in revščina. Izpostavljena sta dva dobro razvita preventivna programa – To sem jaz in Neverjetna leta –, ki vključujeta spletno svetovanje in preventivno delo v šolah.
=> Uporaba zdravstvenih storitev na področju duševnega zdravja na sekundarni ravni se je med letoma 2013 in 2022 zmanjšala, obenem pa je bilo opaziti povečano uporabo teh storitev za otroke in mladostnike, stare od 6 do 19 let: s 23,8 na 33,7 na 1.000 prebivalcev.
=> Pomanjkanje pedopsihiatrov, psihiatrov za odrasle in kliničnih psihologov ovira razvoj centrov za duševno zdravje (kot je načrtovano v Nacionalnem programu duševnega zdravja MIRA in izboljšanje splošnega stanja duševnega zdravja med prebivalstvom.
=> Velik izziv so čakalne dobe. Povprečna čakalna doba na prvi specialistični psihiatrični pregled je 100 dni, za prvi pedopsihiatrični pregled pa več kot šest mescev. V primerjavi z letom 2018 so trendi stabilni. V nekaterih slovenskih regijah primanjkuje specialistov otroške in mladostniške psihiatrije ter psihiatrov za odrasle na primarni zdravstveni ravni. Približno 40 % ambulantnih programov specialistične psihiatrije se izvaja v psihiatričnih bolnišnicah, ki zagotavljajo sekundarno in terciarno oskrbo. Od 215 psihiatrov jih je leta 2020 134 delalo v psihiatričnih bolnišnicah in 44 v zdravstvenih domovih, 37 je bilo zasebnih specialistov in je njihove storitve krilo javno zavarovanje. Specialisti (iz psihiatrije, klinične psihologije in pedopsihiatrije) in programi duševnega zdravstvenega varstva so skoncentrirani v Ljubljani in Mariboru. Zaradi težjega dostopa do zdravstvene oskrbe imajo ljudje na podeželju in na oddaljenih območjih manj možnosti za zdravljenje ali pa sploh nimajo oskrbe.
=> Slabo je razvito spremljanje poskusov samomora in s tem povezanih dejavnikov tveganja.
=> Število receptov za zdravila za zdravljenje duševnih motenj se je med letoma 2008 in 2015 povečalo za skoraj 50 %, k temu je v večji meri prispeval večje število predpisanih psihofarmakoloških sredstev med otroki in mladostniki.
=> Uporaba storitev na primarni zdravstveni ravni se je nekoliko povečala, medtem ko so se obravnave na sekundarni in terciarni ravni oskrbe nekoliko zmanjšale.
Vsebino pripravila: doc. dr. Saška Roškar in asist. Matej Vinko, dr. med., spec. javnega zdravja
Vsebina je povzeta po mednarodnem poročilu z naslovom
Living conditiond and quality of life: Mental health – risk groups, trends, services and policies.
