Notranja moč v času zunanjih pretresov
Živimo v času negotovosti, nepredvidljivosti in ogroženosti, tudi v času razočaranja, ko se maje naše zaupanje v družbene zaščite in varovalke človekove varnosti in dobrobiti. Vse to vpliva na naše počutje, videnje sveta, upanje in zaupanje v prihodnost ter načenja naše duševno zdravje. V ospredju je vprašanje, kako okrepiti psihično odpornost, ne le posameznika, temveč tudi skupnosti in njene dobrobiti. Pomembni so preseganje nemoči, povezovanje in aktivna prizadevanja v okoljih ter vloga skupnosti in civilne družbe. Medicinski model ne zadošča; potrebni so javnozdravstveni pristopi in aktiviranje naravnih virov pomoči, prispevek strok k ohranjanju notranje moči in odpornosti posameznikov v družbi.
Sedanji čas in duševno zdravje
Sedanji čas postavlja velike zahteve glede duševnega in socialnega odzivanja in delovanja človeka. Lastnosti, ki gradijo duševno zdravje – zmožnost hitrega odzivanja na spremembe in izzive, prilagodljivost, socialne veščine, kognitivne sposobnosti, psihična odpornost, strategije obvladovanja –, so vse bolj pomembne za osebno varnost in dobrobit.
Obenem pa danes živimo v času negotovosti, nepredvidljivosti in ogroženosti, ko se maje naše zaupanje v družbeno zaščito in varovalke človekove varnosti in dobrobiti. Med globalnimi procesi, ki ogrožajo človeštvo, so na prvem mestu ekološka kriza, naraščajoče socialne razlike, širjenje oboroženih spopadov z vse bolj učinkovitimi orožji in družbeni razvojni tokovi, ki načenjajo človečnost. Vse to vpliva na naše počutje, videnje sveta, upanje in zaupanje v prihodnost. Načenja pa tudi naše duševno zdravje. Šibijo se naravni medčloveški viri za krepitev duševnega zdravja in psihične odpornosti, kar zmanjšuje naše zmogljivosti za obvladovanje novih izzivov.
Duševno zdravje je neločljivo povezano z družbenimi dogajanji in dogajanji v posameznih skupnostih. Ta lahko duševno zdravje krepijo ali ogrožajo. In obratno: psihična odpornost, energija in druge psihične zmogljivosti omogočajo, da se ljudje nenasilno uprejo razdiralnim silam, ki prizadevajo in ogrožajo njihove skupnosti. Družbeno aktivistične skupine strokovnjakov na področju duševnega zdravja izpostavljajo, da duševno zdravje vključuje tudi nenasilen upor proti krivicam, nasilju in drugim družbenim pojavom, ki prizadevajo človekove pravice ter dobrobit posameznikov in širše skupnosti.
Kaj lahko storimo za bolj varen svet, več človečnosti v njem, za manj tesnobe in stisk?
V sedanjih okoliščinah si ta vprašanja pogosto zastavljamo. Pa tudi vprašanje, kaj lahko naredim za zaščito svojega duševnega zdravja in duševnega zdravja svojih otrok? A ne gre le za dobrobit posameznika. Danes je nadvse pomembno mnogo širše vprašanje: kaj lahko storim za zaščito, za dobrobit svoje skupnosti – za mir, sožitje med ljudmi, za solidarnost in vzajemno podporo? Ob tem nas največkrat prevzame občutek nemoči in popolne odvisnosti, podrejenosti ogrožajočim ali zlim družbenim in ekološkim tokovom.
Če črnogledi in brezupni pogled na sedanje okoliščine življenja in družbene tokove poskušamo zamenjati s pozitivnimi pogledi in vizijo upanja, lahko odkrijemo kar nekaj gradnikov, iz katerih lahko gradimo boljši svet. Temelj pozitivnega videnja je, da poleg vseh nevarnosti, slabih dogajanj, v javnosti izpostavljenega zla in doživetega usihanja človečnosti dobro v ljudeh – empatija, solidarnost, medčloveška pomoč še vedno obstajajo in se izkazujejo. Težava je v tem, da temu posvečamo manj pozornosti in tudi mediji jih manj izpostavljajo kot slaba dogajanja.
Temelj pozitivnega videnja sveta je, da poleg vseh nevarnosti, slabih dogajanj, v javnosti izpostavljenega zla in doživetega usihanja človečnosti dobro v ljudeh – empatija, solidarnost, medčloveška pomoč še vedno obstajajo in se izkazujejo.
Človeški naravi sta lastna dobro in zlo. V kolikšni meri se bo eno ali drugo udejanilo, je precej odvisno od družbenih okoliščin. So družbene okoliščine, socialne klime, ki spodbujajo in nagrajujejo zlo, in so takšne, ki spodbujajo in hvalijo dobro v medčloveških odnosih. Prisotnost, vidnost, zaznavnost dobrega v socialnem tkivu samodejno krepijo dobro. Tako kot pravimo, da zlo poraja zlo, tudi dobro poraja dobro, le zaznati ga moramo, doživeti, prepoznati. Zato je tako pomembno govoriti, izpostavljati obstoječe medčloveško dobro. Na primer, ko govorimo o institucijah, denimo o šolskem sistemu, izpostavljamo predvsem ali pa le slabe reči, ki se dogajajo in prizadevajo otroke. Spregledamo množico učiteljev, ki vnašajo človečnost in vzgajajo otroke za človečnost v sistemu, ki je v skladu z vodilnimi vrednotami neoliberalizma, usmerjenega v tekmo za materialne dobrine in socialno moč. V šolah je tudi množica otrok, ki v šole prinašajo vrednote, odnose in prakse empatije, vzajemne pomoči, prizadevanj za pravičnost. Lahko bi rekli, da se veliko dobrega dogaja od spodaj navzgor. Dobro srečujemo na ulici, v trgovinah, v uradih, v zdravstvu … Le odprte oči moramo imeti zanj. Daje nam moč, da tudi sami aktiviramo pozitivne sile v sebi, da ne obupamo, da ne postanemo apatični in neodzivni za krivice in trpljenje drugih. Zavedanje o prisotnem dobrem v naših življenjskih okoljih osmišlja naša prizadevanja za zmanjševanje zla, je vir socialnega kapitala naših skupnosti.
Kaj lahko storijo naše skupnosti?
Občutek individualne nemoči presežemo, če zastavimo širše vprašanje: kaj lahko storijo skupnosti, katerih članica ali član sem, da bi bilo ljudem bolje na tem svetu, da bi bilo manj negotovosti, tesnobe, trpljenja? Formalne in neformalne skupnosti imajo socialno moč, ki znatno presega moč posameznika. Vsaka skupnost lahko kaj stori za izboljšanje človečnosti in odnosov v lastnem socialnem tkivu in v zunanjem okolju, v katerem deluje.
Med številnimi skupnostmi, v katere smo vpeti – lokalne, verske, interesne, nevladne organizacije, poklicne in službene skupnosti –, sta zadnji dve še posebno pomembni. Nekatere skupnosti imajo še posebne možnosti vplivati na krepitev človečnosti in na vzgojo za človečnost. To so predvsem vzgojno-izobraževalne službe in združenja, zdravstvene službe, duševno-zdravstvene službe, verske organizacije, mladinske organizacije. Vzgojno-izobraževalne skupnosti kot univerzalne ustanove, ki vključujejo vse otroke v državi, imajo možnosti in moč vzgajati vse otroke za človečnost in jih usmerjati v delovanje za skupno dobro in vzajemno pomoč.
Psihična odpornost in varovalni dejavniki
Ker mnogih dogajanj, ki ogrožajo duševno zdravje množic, očitno ne moremo preprečiti ali odpraviti, si zastavljamo vprašanje, kako okrepiti psihosocialne zmogljivosti za soočenje in obvladovanje tega, kar ogroža duševno zdravje, varnost in dobrobit. Kako okrepiti psihično odpornost? Psihična odpornost je sposobnost spoprijemanja s težavami, z neugodnimi okoliščinami in zmožnost ohranjanja duševnega ravnovesja ob srečanju s stresorji, travmami, izgubami, zmožnost obvladovanja težav in preprečevanja dolgotrajnih duševnih motenj. Psihična odpornost je lahko lastnost posameznika ali lastnost skupnosti kot celote. Označuje premagovanje, obvladovanje namesto podleganja učinkom izpostavljenosti škodljivim dejavnikom in dejavnikom tveganja. To je tudi zmogljivost in sposobnost posameznika in skupnosti, da koristi individualne, socialne, kulturne in druge resurse, ki prispevajo k obvladovanju in pospešujejo okrevanje.
Psihična odpornost je sposobnost spoprijemanja s težavami, z neugodnimi okoliščinami in zmožnost ohranjanja duševnega ravnovesja ob srečanju s stresorji, travmami, izgubami, zmožnost obvladovanja težav in preprečevanja dolgotrajnih duševnih motenj.
Osnova psihične odpornosti so varovalni dejavniki. Delujejo kot protiutež dejavnikom tveganja, ki jim je oseba izpostavljena. Ohranjajo duševno zdravje človeka ob soočanju s hudimi stresi, travmami, izgubami in drugimi neugodnimi dejavniki. Varovalni dejavniki so lahko notranji, lastni posamezniku, ali zunanji, lastni njegovemu okolju.
Notranji viri so lastnosti posameznika – prilagodljivost, socialna inteligentnost, realistična raven samozaupanja, čuječnost, dobra čustvena uravnovešenost, pozitivne strategije obvladovanja, dobri medčloveški odnosi, sposobnost navezovanja, fleksibilnost, prilagodljivost, strpnost in druge. Med varovalne lastnosti spadajo tudi pozitiven smisel in pomen življenja, povezanost v socialnih mrežah, vključenost v skupnost, prispevanje k dobrobiti skupnosti, sposobnost aktiviranja in koriščenja virov pomoči.
Zunanji varovalni vplivi so podpora družine in vrstnikov, zaščita s strani drugih oseb, varno in podporno šolsko in delovno okolje, kohezivnost soseske in množica drugih naravnih varovalnih in podpornih virov v življenjskih okoljih ter dosegljivost raznih programov in ustanov za varovanje duševnega zdravja v skupnosti. Na videz drobne vsakodnevne pozitivne izkušnje v odnosih z ljudmi so protiutež doživetim ogrožajočim in bolečim izkušnjam in prispevajo k okrevanju.
Ne bom predstavljala osebnih strategij za soočanje z ogroženostjo, strahom in za obvladovanje stisk. Zapisane so v številnih spletnih, medijskih in knjižnih objavah in priročnikih za obvladovanje stresa, ki oblikujejo koristne zasebne možnosti samozaščite.
Vloga služb s področja duševnega zdravja – medicinski in skupnostni model
Službe s področja duševnega zdravja so predvsem usmerjene v pomoč posamezniku z duševnimi težavami v okviru tako imenovanega zdravstvenega modela. To je zdravljenje posameznika, ki ga opravlja specializiran strokovnjak v strokovni službi, v katero oseba vstopa, ko se pri njej pojavijo znaki težav v duševnem zdravju. Zdravljenje poteka pretežno ena na ena. Izvajajo ga visoko kvalificirani specialisti in je praviloma dolgotrajno. Ta model pomaga le manjšemu številu oseb s težavami v duševnem zdravju, ne zadošča niti za ohranjanje duševnega zdravja množic ljudi v skupnosti v mirnih časih. V obdobjih množičnih nesreč ali množične ogroženosti postane najbolj očitno, da poleg specializiranih oblik zaščite duševnega zdravja, namenjenih osebam z duševnimi obolenji in motnjami, potrebujemo še delovanja, ki krepijo duševno zdravje celotne populacije, razvijajo psihično odpornost in omogočajo okrevanje od duševnih ran brez specializiranih strokovnjakov, s pomočjo naravnih virov pomoči. Takšna delovanja izvaja skupnostni model zaščite duševnega zdravja, za katerega uporabljamo tudi naziv javnozdravstveni model.
Osnovni namen je izboljšati psihosocialno dobrobit skupnosti in zaščito duševnega zdravja ter zagotavljati pomoč množici oseb s težavami. Obenem pa skupnostni pristop gradi na razvijanju in aktiviranju virov ohranjanja in krepitve duševnega zdravja v dogajanjih v skupnosti in v običajnem življenjskem vsakdanu. Izraža videnje, da naj bo skrb za duševno zdravje čim bolj vtkano v življenje in delovanje skupnosti na različnih ravneh, v različne oblike sožitja ljudi – v družino, vrtec, šolo, v lokalno skupnost, v civilno družbo in njene organizacijske tvorbe, kot so nevladne organizacije.
Pojem »skupnostni pristop zaščite duševnega« zdravja torej vključuje dejavnosti, namenjene celotni množici ali velikemu številu oseb, ki tvorijo skupnost, in dejavnosti, v katerih je skupnost sama glavni vir socialnega in človeškega kapitala, vključenega v delovanje za zaščito duševnega zdravja. Vloga skupnostnega delovanja je predvsem krepiti duševno zdravje in preprečevati težave v duševnem zdravju. Vendar pa je tudi vir okrevanja za mnoge ljudi z duševnimi ranami.
Skupnostni pristop
je aktiviranje vseh
za duševno zdravje vseh.
Skupnostni viri pomoči so tudi vrstniška pomoč in pomoč prostovoljcev. V ta sklop spadajo tudi lokalne in državne politike varovanja duševnega zdravja v sosekah, krajevnih skupnostih, občinah in na ravni države. Skupnostni pristop je aktiviranje vseh za duševno zdravje vseh. To ponazarja tudi sodobno vodilo zaščite duševnega zdravja »Duševno zdravje v vse politike«.
Koristna osnova za razvijanje skupnostnega pristopa je povezovanje in sodelovanje strokovnjakov s področja duševnega zdravja z nemedicinskimi in naravnimi viri pomoči ter z lokalnimi in državnimi politikami. Dober primer za to je socialno predpisovanje, v katerem se strokovna pomoč osebi z duševno motnjo dopolni z vključevanjem pacienta v skupinske in interesne dejavnosti, ki krepijo njegovo psihosocialno odpornost in sposobnost obvladovanja težav.
Naravni viri pomoči
Ob množičnih dogajanjih, ki čustveno prizadevajo ljudi in ogrožajo njihovo duševno zdravje, in ob iskanju virov pomoči in možnosti za krepitev psihične odpornosti se nujno spomnimo na naravne vire. Ti izvirajo iz običajnih življenjskih okoliščin, iz življenjskega vsakdana. To je pomoč, ki je ne ponujajo strokovne službe na področju duševnega zdravja ali strokovnjaki, katerih varovanje duševnega zdravja je njihovo poklicno delo. Naravni viri pomoči so skozi tisočletja razvoja človeškega rodu pomagali ljudem obvladovati najtežje duševne stiske in okrevati od čustvenih ran. Naravni viri pomoči in neformalna pomoč so še danes tudi v bogatem svetu glavni vir podpore ljudem v stiski.
Notranji naravni viri so vgrajeni v človekove zmogljivosti prilagajanja in obvladovanja težav. Izhajajo iz bioloških osnov kot so genetska opremljenost, perigenetske spremembe, plastičnost možganov in življenjske izkušnje. Zunanji naravni viri so del bližnjega in širšega socialnega, pa tudi materialnega okolja. V stvarnosti so zunanji in notranji viri pomoči povezani. Zunanji viri krepijo notranje sile obvladovanja težav in ovir in notranji viri lajšajo iskanje in izrabljanje zunanjih virov pomoči.
Najpomembnejši naravni viri zaščite duševnega zdravja, psihične odpornosti, zmožnosti okrevanja in duševnih ran so soljudje. To so odnosi in izkušnje s posamezniki iz bližnjih in širših okolij, to je vpetost v socialne mreže, to je povezanost s svojo skupnostjo … Mnogi naravni zaščitni viri in viri pomoči niso psihološke narave: ekološki dejavniki, življenjski slog, spanje, prehrana, zdravstveno vedenje … Svet običajnega življenja pozna vrsto virov in mehanizmov za zmanjševanje duševnih težav in zaščito pred trajnimi poškodbami.
To, kar je Ann S. Masten napisala o psihični odpornosti otrok, velja tudi za psihično odpornost odraslih. Iz proučevanja vplivov naravnih virov se lahko naučimo, da tudi majhne dobre reči, vgrajene v življenjski vsakdan, lahko pomagajo. Predvsem omogočajo popravljalne dobre izkušnje, ki vračajo vero v človeka, upanje, krepijo psihično odpornost.
Naravni viri so tudi vplivno vsebinsko in kakovostno dopolnilo strokovni pomoči. Za pomoč ob težavah in duševnih motnjah je pomembno povezovanje naravnih virov in strokovne pomoči. Za prakso pomembno vprašanje je, koliko strokovnjaki razvijajo in podpirajo naravne vire pomoči. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija spodbuja k razvijanju služb za pomoč osebam z duševnimi motnjami, ki vključujejo tudi neformalne vire pomoči v skupnosti.
Organizirano prostovoljno delo in nepoklicni psihosocialni pomočniki
Organizirano prostovoljno delo je umeščeno v prostoru med naravnimi viri in formaliziranimi viri pomoči. To je delo, ki ga posameznik opravlja v korist drugega ali v korist skupnosti na osnovi svobodne odločitve, brez pričakovanja materialne nagrade. Prostovoljci delujejo v okviru strokovnih institucij, nevladnih in verskih organizacij. Takšno delo lahko opravljajo osebe z različnimi ravnmi znanja o psihosocialnih dogajanjih.
Najbolj množični pomočniki so tako imenovani laični pomočniki, ki nimajo formalne izobrazbe iz psihosocialnega področja. Za to delo jih usposabljajo strokovnjaki (mentorstvo, supervizija).
Vrednost njihove pomoči je prepoznana. Laični pomočniki ponujajo predvsem razumevanje, empatijo, človečnost; učno pomoč (učenje za šolo, učenje jezika za begunce …); praktično pomoč; organizacijo različnih prostočasnih, športnih, estetskih dejavnosti, ki izboljšujejo duševno zdravje; z druženjem preprečujejo osamljenost; in izvajajo še mnoge druge oblike medčloveške podpore in pomoči.
Kot prostovoljni psihosocialni pomočniki ponekod delujejo tudi osebe, ki imajo lastno izkušnjo duševne motnje in njenega obvladovanja ter okrevanja in s prvoosebno izkušnjo pomagajo osebam s podobnimi težavami.
Zaključna misel
Lastnosti, ki gradijo duševno zdravje, so v sodobnem času nadvse pomembne za dobrobit in varnost posameznikov in njihovih skupnosti. Čim bolj neugodne so okoliščine, tem bolj so pomembni povezanost posameznikov s svojo skupnostjo, aktivna prizadevanja za preprečevanje zločestih dogajanj, ki prizadevajo množice ljudi, medčloveške sinergije in sinergije različnih organizacijskih družbenih tvorb v prizadevanjih za odpravljanje zla.
Danes bolj kot kadar koli potrebujemo duševno zdravje in modrost, ki aktivirata ljudi ter povezujeta posameznika in skupnost v iskanju poti in v delovanju za ohranjanje varnosti in človečnosti na našem planetu. V teh prizadevanjih bi morale službe s področja duševnega zdravja, vzgojno-izobraževalne ustanove in druge strokovne službe, ki tvorijo življenjsko izkušnjo množic članov skupnosti, na široko odpreti svoja vrata za sodelovanje s civilno družbo, z naravnimi viri zaščite duševnega zdravja v življenjskem vsakdanu in za sodelovanje z odločevalci na ravni lokalnih in državnih politik.
Duševno zdravje ni le dobrina, kapital posameznika. Je eden temeljnih kamnov varnosti in dobrobiti človeških skupnosti in celotnega človeštva. To je, poleg zmanjševanja trpljenja posameznika s težavami v duševnem zdravju in njegovega okolja, dodaten razlog za zaščito notranje moči in duševnega zdravja v času zunanjih pretresov.
prim. Anica Mikuš Kos, dr. med., spec. ped., spec. psih., pedopsihiatrinja,
predsednica Slovenske filantropije, humanitarka
Ta prispevek je povzetek predavanja Anice Mikuš Kos, ki bo izvedeno v okviru 4. Festivala duševnega zdravja v Celju. Krajši povzetek predavanja je objavljen tudi v posebni prilogi časopisa Novi tednik, ki je medijski pokrovitelj letošnjega festivala.
Viri
– Masten A. S. 2001. Ordinary magic resilience processes in development. Am Psychol: 56(3): 227–238. doi: 10.1037/0003-066X.56.3.227. – DOI – PubMed
– Mikuš Kos, A. 2024. Pomoč otrokom in mladostnikom v duševnih stiskah. Radovljica: Didakta.
– WHO – World Health Organization. 2010. mhGAP intervention guide for mental, neurological and substance use disorders in non-specialized health settings: Mental health Gap Action Programme (mhGAP). Geneva: WHO.
