Kaj je stigma?

Stigma je širok krovni pojem, ki zajema tri sestavne dele, in sicer:

• Stereotipi so posplošene sodbe, s katerimi si pomagamo pri razvrščanju ljudi v skupine. Pogosto ne temeljijo na resničnih dejstvih. Primer: »Oseba z depresijo je lena«.
• Predsodki nastanejo, ko sprejmemo stereotipe in hkrati občutimo močna čustva ob osebah, na katere se nanašajo stereotipi. Pogosto jih nevede prevzamemo od drugih. Primer: »Oseba z depresijo je res lena in me jezi, ker nič ne naredi«.
• Diskriminacija je negativno vedenje do osebe, na katero se nanašajo stereotipi in predsodki. Primer: »Kot delodajalec nikoli ne bi zaposlil osebe z depresijo, saj so lene«. Diskriminacija na področju duševnega zdravja se tako lahko kaže v neenakih možnostih uspeha v šoli ali službi, izogibanju in izključevanju ljudi z zgodovino ali trenutnimi težavami v duševnem zdravju ter prisilni hospitalizaciji.

O stigmatizaciji duševnih težav govorimo, ko imamo negativno mnenje o in/ali diskriminiramo osebo zaradi težav v duševnem zdravju. S tem, ko se osredotočimo zgolj na »negativni« vidik posameznika (njegovo duševno motnjo ali stisko), zanemarimo vse ostale lastnosti, ki jih ima. Najenostavnejši primer stigmatizacije bi bil, da osebi s shizofrenijo rečemo shizofrenik, s čimer vse njene lastnosti posplošimo zgolj na njeno zdravstveno stanje – tj. shizofrenijo.

Pri osebah s težavami v duševnem zdravju stigma igra močno vlogo, saj lahko poglobi duševno stisko in tako oteži proces okrevanja. Zaradi strahu pred stigmo posamezniki lahko tudi odlašajo z iskanjem pomoči ali celo nikoli ne spregovorijo o svojih težavah.

Kaj hrani stigmo?

K oblikovanju in ohranjanju stigme o duševnih težavah pripomore več različnih dejavnikov, kot npr:

• stereotipi, predsodki in diskriminacija,
• ločevanje na »mi« in »oni« (npr. »mi«, ki smo srečni in »oni«, ki so depresivni),
• slabo ozaveščanje in izogibanje pogovorom o duševnih stiskah,
• zatiskanje oči pred resničnim dogajanjem (npr. zanikanje lastnih težav ali težav bližnjih),
• prepričanje, da se nam ali našim bližnjim to ne more zgoditi (npr. »jaz pa že nisem tako šibek, da bi podlegel/a motnjam hranjenja«),
• strah pred neznanim (npr. ne znamo si predstavljati, kako izgleda življenje z bipolarno motnjo),
• na videz neškodljiv humor, sleng ali šale (npr. »ti si zmešani norec«),
• neustrezno poročanje medijev (npr. po premieri filma Joker (2019) so ponekod zaznali velik porast predsodkov o duševnih težavah).

Vse zgoraj našteto tako pripore h krepitvi in ohranjanju stigme. Ko stigmo o duševnih težavah (npr. »osebe z depresijo so samo lene«) sprejme celotna družba, v kateri živimo, pa pride do družbene stigme. Tako družba ločuje osebe s težavami v duševnem zdravju od preostalih, ki naj bi predstavljali »zgled«, kakršni bi »morali« biti. Ločevanje na zdrave posameznike in osebe z duševno motnjo pa ponovno vodi h krepitvi stigme v našem prostoru.

Tovrstno ločevanje in izogibanje ljudem s težavami v duševnem zdravju lahko predstavlja obrambo, s katero se posamezniki tolažijo, da jih duševna motnja ne more doseči, saj se odvija daleč stran od njih. V resnici pa se vsak četrti Slovenec sooča s težavami v duševnem zdravju (npr. povišana stopnja stresa, anksioznost, depresija). Pri slovenskih otrocih, mladostnikih in mladih odraslih (še posebej študentih) težave v duševnem zdravju naraščajo. Veliko mladih se sooča z depresijo, anksioznostjo, motnjami pozornosti in hiperaktivnosti ter motnjami zaradi uživanja drog. Skoraj polovica ljudi pa ravno zaradi stigme ne išče potrebne pomoč.

Stigma in jaz

Naše težave v duševnem zdravju ne stigmatizirajo le ljudi okoli nas, temveč lahko stigmatiziramo tudi sami sebe. Gre za proces samo-stigmatizacije, ki nastane v treh korakih:

1. Zavedamo se družbene stigme (npr. »oseba z depresijo je lena«),
2. s stigmo se strinjamo (npr. »res je, oseba z depresijo je lena«) in
3. jo prenesemo nase (npr. »jaz sem depresiven, torej sem len«).

Učinki (samo)stigme

Tako (družbena) stigma kot tudi samo-stigma imata številne negativne vplive na iskanje pomoči, okrevanje in kakovost življenja oseb, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju. Pri zdravljenju duševnih težav stigma igra pomembno vlogo, saj vpliva na neodločnost pri iskanju pomoči, manjše sodelovanje pri zdravljenju in pesimizem glede možnosti okrevanja. Poleg tega negativne vplive (samo)stigme lahko občutimo tudi na drugih področjih vsakodnevnega življenja, in sicer:

• občutenje sramu, drugačnosti, brezupa, manjvrednosti in nezaupanja vase,
• zapiranje vase in slabši odnosi z bližnjimi, ki težko razumejo, kaj doživlja oseba z duševno motnjo,
• težave pri opravljanju študijskih ali službenih obveznosti,
• težje vključevanje v družbo, iskanje zaposlitve in stanovanja,
• posmehovanje, nadlegovanje, ustrahovanje in nasilje s strani drugih,
• občutek osamljenosti in socialne izolacije,
• obtoževanje s strani drugih (npr. »če svoje lenobe ne bi vedno upravičeval z depresijo, bi ti uspelo«).

Stigma in okolje

Stigma duševnih težav ne prizadene le oseb s tovrstnimi težavami, temveč tudi njihove bližnje, kot so družinski člani, prijatelji in partnerji. Podobno, kot osebe s težavami v duševnem zdravju, se lahko tudi njihovi bližnji srečujejo z družbeno stigmo, ki se lahko kaže kot:

• obtoževanje bližnjih za težave v duševnem zdravju osebe,
• družbeno izključevanje in izoliranje,
• posmehovanje, nadlegovanje, ustrahovanje in nasilje s strani drugih,
• občutki sramu, krivde, strahu in nemoči.

Mlade osebe, ki se soočajo z duševnimi stiskami ali motnjami, se s stigmo najpogosteje srečujejo v izobraževalnih ustanovah (npr. vrstniško nadlegovanje, odnos učiteljev ali profesorjev) ali na delovnem mestu. Stigma je prisotna zato, ker učitelji, sošolci ali sodelavci ne vedo kako pristopiti k učencu ali zaposlenemu z duševnimi težavami in mu pomagati (npr. nuditi oporo, usmeriti v zdravljenje), zato se mu raje izogibajo, s tem pa stigmo le še poglabljajo.

Delodajalci se pri zaposlovanju oseb z duševnimi težavami pogosto tudi bojijo, da bi oseba z duševno stisko delo opravljala površno ali pa bi z motnjo »okužila« ostale. Tako zaposleni v službi svoje težave pogosto zadržijo zase, saj se bojijo, da bi izgubili službo, možnosti za napredovanje ali zaupanje šefa.

Kako odpraviti stigmo?

Kako se soočiti s (samo)stigmo?

• Poiščimo pomoč: strah pred opazkami drugih je lahko neprijeten, vendar sebe postavimo na prvo mesto in se vključimo v zdravljenje, ki nam bo pomagalo pri odkrivanju težav in zmanjšanju simptomov. Če menimo, da nas stigma preveč omejuje pri iskanju pomoči, so na voljo tudi spletni viri pomoči.
• Opozarjajmo se, da naša osebnost niso zgolj težave v duševnem zdravju, temveč smo veliko več kot oseba: gotovo imamo še veliko drugih lastnosti, ki nas opredeljujejo in po čemer se odlikujemo od drugih. Pri govoru in predstavljanju sebe drugim osebam tako navajajmo več različnih značilnosti, svoje duševno stanje pa lahko izpostavimo kot eno izmed njih, če nam je to prijetno.
• Zaupajmo svoje občutke in težave drugim: pogovorimo se s prijateljem, družinskim članom, partnerjem ali nekom drugim, ki mu zaupamo. Odkrito govorjenje o svojih težavah lahko deluje razbremenilno in daje občutek, da se z duševnimi težavami ne srečujemo sami.
• Prepoznajmo sram in dvom vase, ki nas bremeni zaradi duševnih težav: mišljenje, da so duševne motnje znak šibkosti in bi jih zato morali obvladati brez pomoči drugih, je v naši družbi zelo pogosto. Vendar nekaterih težav ne moremo odpraviti sami, še zlasti, če smo z zdravljenjem odlašali dlje časa. Ne verjemimo vsemu, kar drugi pravijo o duševnih težavah, saj sami zase najbolje vemo, kaj doživljamo. Mnenja in sodbe, ki jih slišimo od drugih, so lahko posledica slabega razumevanja duševnih težav.

Kaj vsak izmed nas lahko stori v boju proti stigmi?

1. Izobraževanje in ozaveščanje: stigma izvira iz neresničnih ali nepopolnih informacij (npr. da so duševne motnje prisotne samo v psihiatričnih bolnišnicah), zato je prvi korak pri njenem odpravljanju to, da vsak izmed nas poskrbi za širok nabor znanja s področja duševnega zdravja. Pomembno je, da prepoznamo tudi mite s področja duševnega zdravja, ki temeljijo na napačnih ali pomanjkljivih informacijah.
2. Spoštljiva in strpna komunikacija brez obsojanja: pri naslavljanju duševnih stisk uporabljajmo prijazen jezik, ki ne obsoja in ločuje ljudi na dobre/slabe, močne/šibke, aktivne/lene itd. Pazimo, da namesto oznak, kot so npr. »shizofrenik, hiperaktivnež, depresivnež« raje uporabljamo opise stanj (npr. oseba s shizofrenijo, oseba z depresijo, oseba z hiperaktivno motnjo).
3. Aktivno in empatično poslušanje: zaradi množičnih informacij iz okolja smo ljudje nagnjeni k prehitremu posploševanju in oblikovanju zaključkov o počutju drugih. Pri tem pa spregledamo, kaj nam sogovorec resnično želi povedati. Kadar drugi govorijo o svojih težavah, se je dobro opomniti, da iskreno prisluhnemo in ne razmišljamo o drugih stvareh.
4. Zavedanje prisotnosti (duševne) stigme: razmislimo kako bi se vedli do osebe s fizično boleznijo in do osebe z duševno motnjo. Najdemo kakšno razliko?
5. Razmišljanje o lastnih stereotipih in predsodkih: obstoja stereotipov in predsodkov se pogosto ne zavedamo, lahko pa si preko enostavne vaje skušamo zamisliti zunanji videz in lastnosti nekoga, ki počne naslednje: pilotiranje letala, pogovarjanje s psihologom, soočanje z občutki krivde in meditiranje. Verjetno bi vas presenetilo, če bi rekli, da vse to počne oziroma doživlja ista oseba. Prav tako bi verjetno veliko ljudi podalo podobne opise videza in lastnosti oseb, kar je posledica stereotipnih predstav (npr. s psihologom se lahko pogovarja samo oseba z duševno stisko, meditira pa samo menih v oddaljenih gorah).
6. Spoznavanje osebnih zgodb in izpovedi ljudi z duševnimi težavami: stik z ljudmi, ki imajo duševne težave nam lahko pomaga pri spoznanju, da je to nekaj vsakdanjega in obvladljivega ter ni odraz šibkosti, saj se lahko zgodi vsakemu izmed nas. O lastnih duševnih težavah je spregovorilo tudi veliko slavnih oseb (npr. Demi Lovato, Dwayne, »The Rock« Johnson, Lady Gaga), osebne izpovedi pa vse pogosteje najdemo tudi v obliki podkastov, blogov in YouTube posnetkov.