Priznani psihoterapevtski pristopi v okviru specializacije iz klinične psihologije v Sloveniji

Teoretske podlage različnih oblik psihoterapije psihoterapevtom služijo kot teoretski okvir in zasnova za vodenje psihoterapije. Oblike psihoterapije se med seboj razlikujejo po tem, kaj poudarjajo oz. na kaj se osredotočajo.

V Sloveniji so s strani Zbornice kliničnih psihologov priznane spodaj opisane štiri vrste psihoterapije, med katerimi klinični psihologi (ali psihiatri) v času specializacije lahko izbirajo in se usposobijo iz ene smeri. V Sloveniji so sicer na voljo še mnogi drugi raznoliki psihoterapevtski pristopi, vendar usposabljanje zanje ni priznano s strani Zbornice kliničnih psihologov Slovenije.

1.Vedenjsko-kognitivna psihoterapija → kognitivno-vedenjski terapevt

Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so znanstveno močno podprti pristopi za reševanje širokega spektra težav. VKT združuje pristope vedenjske in kognitivne terapije. Vedenjska terapija se osredotoča na vlogo učenja v razvoju kakršnegakoli vedenja, kognitivna terapija pa poudarja (nefunkcionalne) miselne procese, ki vodijo do (nefunkcionalnega) čustvovanja ali vedenja. VKT pa združuje pristope obeh in se osredotoča tako na miselne procese kot tudi na vedenje. Obravnava z VKT je večinoma kratka in obsega 10 do 15 srečanj. Klient in psihoterapevt na začetku skupaj oblikujeta časovnico terapevtskih ciljev in strategij, katere kasneje med obravnavo nenehno preverjata. Večinoma je VKT usmerjena na reševanje težav »tukaj in zdaj«. VKT terapevti s pomočjo natančno opredeljenih korakov klientom pomagajo razviti bolj učinkovite strategije in tehnike soočanja z vsakodnevnimi izzivi in stiskami. V okviru VKT se klient zaveže tudi k izvajanju domačih nalog med posameznimi srečanji. Njihov namen je postopno uvajanje in utrjevanje novih strategij soočanja s stiskami in vsakodnevnimi izzivi.

2. Psihoanalitična psihoterapija → psihoterapevt razvojnoanalitične usmeritve in psihoanalitični psihoterapevt

Psihoanalizo je razvil Sigmund Freud na začetku 20. stoletja, ko je začel raziskovanje nezavednega. Freudovi začetki so tako služili za razvoj sodobne psihoanalitične psihoterapije, kot jo poznamo danes. Psihoanaliza temelji na predpostavki, da se svojega doživljanja in ravnanja ne zavedamo v celoti – torej so del nezavednega. Preko odkrivanja njihovih nezavednih pomenov in vzrokov se osredotoča na spreminjanje problematičnega vedenja, čustev in misli, ki se lahko kažejo v težavah v medosebnih odnosih ter v samozaupanju. Preko odkrivanja in raziskovanja vzrokov nezavednega lahko posameznik bolje upravlja svoj odnos do sebe in do okolja. Srečanja v okviru psihoanalitične psihoterapije običajno trajajo 50 minut in se izvajajo tedensko, zdravljenje pa večinoma traja približno eno leto, vendar je lahko veliko krajša (tudi samo en mesec) ali pa veliko daljša (več let). Čas trajanja je odvisen od vsakega posameznika in njegovih potreb.

3. Skupinska analiza → skupinski analitik

Začetnik skupinske analize je S. H. Foulkes. Trdi, da so težave najbolje raziskane, razumljene in reševane v skupinah, ker le-te tudi nastopijo v odnosih z drugimi (npr. težave na delovnem mestu, v družini). Posledično je v središču skupinske analize ideja, da smo ljudje družabna bitja, katerih življenja so povezana z drugimi ljudmi. Temelji na opažanju, da predelovanje za člane in članice pomembnih skupnih tem v skupini lahko doseže globoke in trajne spremembe v njihovih življenjih.

Analitične skupine imajo poleg vodje navadno šest do osem članov in se sestajajo vsak teden za 90 minut. Trajanje skupinske terapije je zelo odvisno od posameznikov in njihovih težav, vendar večinoma traja več kot eno leto.

4. Sistemska družinska psihoterapija → sistemski družinski psihoterapevt

Sistemska družinska psihoterapija naslavlja težave, ki nastanejo v kontekstu posameznika in njegovih bližnjih oseb. Namenjena je predvsem posameznikom, parom in družinam. V nasprotju z ostalimi psihoterapevtskimi pristopi se ta pristop primarno usmerja na družine, medtem ko se drugi na posameznika.

Sistemska perspektiva pomeni, da obravnava enoto (družino) kot del večjega družbenega sistema – lokalne in globalne skupnosti z določenim kulturnim ozadjem, socialnoekonomskim statusom, političnim ozadjem itd. Cilj sistemske terapije je spopadanje s težavami, povezanimi z odnosi z drugimi ljudmi. Te težave so lahko na primer na čustvenem in/ali vedenjskem področju, težave v komunikaciji ali težave s prilagajanjem na spremembe (v družini).

Psihoterapevtsko delo poteka individualno ali v skupini – torej s posameznikom, parom, družino ali skupino le-teh. Skupino parov ali družin praviloma vodita dva sistemska psihoterapevta.

Eno srečanje navadno traja med 60 in 90 minut vsak teden ali vsakih par tednov. Običajno celoten proces terapije zajema med 6 do 20 srečanj, odvisno od stisk in potreb posameznika ali skupine.

V čem se razlikujeta individualna in skupinska psihoterapija?

V skupinski terapiji je naenkrat obravnavan več kot en posameznik, prisoten pa je vsaj en psihoterapevt, lahko tudi več. Velikost skupine je odvisna od tipa terapije; če je to partnerska terapija, sta praviloma prisotna le partnerja, v primeru družinske terapije pa je prisoten večji del ali celotna družina.

Druge skupinske terapije pa lahko vključujejo posameznike, ki se med seboj predhodno ne poznajo. Take skupine so na primer skupine za zlorabo substanc. Take skupine navadno vključujejo od 10 do 12 posameznikov.

Tako individualna kot skupinska terapija imata svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Nekatere prednosti individualne terapije pred skupinsko so:
• zaupnost – psihoterapevt in posameznik vzpostavita zaupen odnos, pri čemer je terapevt obvezan k varovanju zaupnosti (razen v ekstremnih primerih življenjske ogroženosti);
• prilagajanje – obravnava je prilagojena posamezniku in tempu, s katerim je ta pripravljen oz. zmožen delati na sebi;
• poglobljeno delo in analiza – ker je v obravnavi le ena oseba naenkrat, lahko terapevt usmeri vso svojo pozornost nanjo;
• močan terapevtski odnos – v individualni terapiji lahko lažje in hitreje vzpostavimo močen odnos med klientom in psihoterapevtom;
• (hitrejši) razvoj samozavedanja zaradi usmerjene in pogostejše povratne informacije s strani psihoterapevta;
• prilagodljivost terminov posamezniku;
• učinkovito za velik nabor težav v duševnem zdravju.

Na drugi strani pa so nekatere prednosti skupinske terapije pred individualno sledeče:
• uvid, da se s težavami ne soočamo zgolj mi – v skupinski terapiji spoznamo ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami kot mi;
• razvoj oz. krepitev komunikacijskih in socialnih veščin – v interakciji s skupino se lahko učimo tudi kako neobsojajoče podajati in sprejemati podporo, mnenja in konstruktivno kritiko;
• širša podporna skupina – drugi udeleženci skupine, ki se prav tako soočajo s podobnimi težavami, lahko predstavljajo pomembno dodatno podporno mrežo, s katero lahko odkrito delimo svoje težave;
• razvoj boljšega samozavedanja – s tem, ko slišimo zgodbe drugih udeležencev, ki se soočajo s podobnimi stiskami kot mi sami, lahko pridobimo boljši vpogled v lasten način delovanja;
• možnost učenja dobrih navad od drugih;
• nižja cena – samoplačniška individualna terapija je najpogosteje dražja kot skupinska.

Katera je bolj učinkovita?

Odgovora na to ni. Uspešnost terapije je močno odvisna od tega, kaj nam kot posamezniku ustreza in kaj ne. Torej če imamo možnost, lahko preizkusimo obe vrsti terapije in preko tega ugotovimo, kaj je najbolje za nas.

Regulacija psihoterapije v Sloveniji

Poklic psihoterapevta v Sloveniji ni reguliran, kar pomeni, da trenutno še ni zakonske podlage, ki bi narekovala zahtevano minimalno izobrazbo oz. usposabljanje psihoterapevtov. Posledično imajo lahko nekateri psihoterapevti kljub opravljeni psihoterapevtski specializaciji pomanjkljivo osnovno znanje o človekovih notranjih procesih, kar je ključno za kakovostno in celostno naslavljanje duševnih stisk.

V sklopu specializacije morajo klinični psihologi (lahko tudi psihiatri) opraviti usposabljanje za izvajanje ene izmed štirih priznanih vrst psihoterapije v Sloveniji. To usposabljanje je skladno z najboljšimi mednarodnimi praksami in smernicami. Ker zakon o psihoterapiji v Sloveniji še ne obstaja, lahko uradno v zdravstvenem sistemu, kjer je izvajanje kakovostnih storitev nadzorovano, psihoterapijo izvajajo izključno usposobljeni strokovnjaki. Vsi ostali lahko v sklopu zdravstvenega sistema uradno izvajajo zgolj psihološko svetovanje.

Izven zdravstvenega sistema pa poleg štirih priznanih vrst psihoterapije v Sloveniji obstajajo tudi druge vrste psihoterapije, mnoge od katerih zaradi pomanjkanja regulacije področja psihoterapije niso skladne z mednarodnimi smernicami in najboljšimi praksami.