Samopoškodbeno vedenje pomeni namerno poškodovanje lastnega telesa (npr. rezanje, Samopoškodbeno vedenje pomeni namerno poškodovanje lastnega telesa (npr. rezanje, praskanje, ščipanje, puljenje las, grizenje, ugašanje cigaret na koži). Pojavi se lahko pri mladostnikih, otrocih ali odraslih osebah. Čeprav je pogostejše pri dekletih, se samopoškodujejo tudi fantje.

Samopoškodbeno vedenje se pojavi zaradi čustvene stiske, ki si jo posamezniki ne znajo  olajšati na drugačen način. Močan občutek žalosti, obupa, brezizhodnosti, osamljenosti in nerazumljenosti s strani drugih so običajno razlogi za tovrstno ravnanje.

Kadar izvemo, da se bližnja oseba samopoškoduje, lahko to v nas vzbudi močno stisko, zmedenost in strah. Počutimo se nemočne in ne vemo, kaj bi storili. Pri tem nam lahko pomagajo nekatere koristne informacije o znakih in možnih načinih pomoči, o katerih si lahko preberete v nadaljevanju.

Prepoznamo znake samopoškodbenega vedenja

Osebe, ki se samopoškodujejo, to zaradi sramu ali strahu pred drugimi običajno skrivajo. Pomembno je, da prepoznamo znake samopoškodbenega vedenja in osebi pravočasno ponudimo podporo.

Znaki samopoškodovanja se lahko kažejo kot:
• nepojasnjene poškodbe na telesu (npr. vreznine, opekline, brazgotine, modrice),
• nenavadno nošenje dolgih kosov oblačil, navkljub vročini (npr. dolgi rokavi ali hlače, šal),
• prekrivanje ran s trakovi, nakitom ali tetovažami,
• izogibanje aktivnostim, kjer so vidni nekateri deli telesa (npr. plavanje, preoblačenje),
• zmanjšana ali popolna izguba zanimanja za aktivnosti, ki jih je oseba včasih rada počela,
• nihanje razpoloženja, žalost, jeza, tesnoba,
• impulzivna in tvegana vedenja (npr. igranje z noži, hitra vožnja),
• težave s študijem ali v službi,
• izogibanje ali izolacija od drugih (npr. družine, prijateljev, intimnega partnerja).

Če pri osebi opazimo, da se samo-poškoduje, poskušamo ostati mirni in posredujemo na neobsojajoč način. Osebo vprašamo, kaj konkretno lahko storimo, da ji pomagamo olajšati trenutno stisko. V primeru hujših poškodb nemudoma pokličemo 112.

Ne obsojamo

Zavedajmo se, da je osebi težko priznati, da se samopoškoduje. Občuti sram ali strah, da jo bomo označili za šibko ali čudno. Kljub temu, da njenega vedenja ne razumemo, je nikakor ne obsojajmo ali stigmatizirajmo. Pazimo tudi, da samopoškodbenega vedenja ne označimo za način iskanja pozornosti, s čimer bi zmanjševali ali zanikali težke občutke oz. probleme bližnje osebe. Kajti samopoškodbeno vedenje izhaja iz močne čustvene stiske, s katero se posameznik ne zna oz. ne zmore drugače spopasti in mu omogoča čustveno razbremenitev. Izogibamo se tudi dobronamernim grožnjam (npr. »Če se boš še naprej samopoškodoval/a, se ne bom družil/a s tabo.«) ali postavljanju ciljev (npr. »Če brez samopoškodovanja zdržiš 10 dni, potem si v redu.«).

Nudimo podporo

Če pri osebi opazimo, da se samopoškoduje, skušajmo ostati mirni in ji ponudimo svojo podporo. Za nasvet o tem, kako pristopiti k pogovoru, se lahko obrnemo na strokovnjaka s področja duševnega zdravja. V kolikor presodimo, da se sami ne bomo zmogli pogovoriti z osebo, poskušajmo najti nekoga drugega, ki mu oseba zaupa.

Prisluhnemo osebi

Če oseba privoli v pogovor z nami, se skupaj z njo umaknemo v zaupno okolje brez motenj. V kolikor zaznamo, da težko govori o svojem samopoškodovanju, jo lahko empatično spodbudimo z vprašanjem: »Včasih se osebe, ki se soočajo z močno čustveno bolečino, poškodujejo namerno. Je tako tudi pri tebi?«. Med pogovorom bodimo do osebe mirni in razumevajoči, vendar jasno izrazimo, da ne odobravamo samopoškodbenega vedenja in smo v skrbeh, saj se lahko hudo poškoduje. Tekom samega pogovora pozornosti tudi ne usmerjamo na prenehanje samopoškodovanja. Raje se osredotočimo na to, kako osebi lahko pomagamo prilagoditi okolje, da bo občutila manj stiske. Ob koncu pogovora osebo vprašamo, kako se počuti po pogovoru z nami.

Ker so samopoškodbena vedenja zelo osebna stvar posameznika in mu bo zato verjetno težko o tem spregovoriti, je pomembno, da v ga ne silimo v pogovor, smo potrpežljivi, ne skačemo v besedo in se vzdržimo močnih čustvenih reakcij ob poslušanju (npr. jeza, strah, frustracija, jok). Lahko se zgodi, da oseba ne bo takoj pripravljena spregovoriti o samopoškodovanju. Njeno željo spoštujmo in ji povejmo, da ji stojimo ob strani in smo ji na voljo, ko bo pripravljena o tem spregovoriti.

Spodbujamo k iskanju strokovne pomoči

Čeprav se osebi zdi, da ima samopoškodovanje pod nadzorom, je tovrstno vedenje nevarno in škodljivo. Svojo čustveno bolečino se lahko nauči ublažiti na bolj zdrav in učinkovit način. Poleg tega jo opomnimo, da iskanje (strokovne) pomoči ni odraz šibkosti, temveč notranje moči, saj bo oseba s tem storila nekaj dobrodejnega zase.

Osebi, ki se samopoškoduje, predstavimo možne oblike in vrste pomoči. Možnosti za pomoč ji le predstavimo in pustimo, da se sama odloči za tisto, ki ji bo po njenem mnenju najbolj pomagala. Obstaja tudi možnost, da oseba ne bo sprejela naše pobude in poiskala pomoč. Četudi osebi nudimo pomoč in podporo, zanjo nismo odgovorni in si ne smemo očitati njenih dejanj.

Namesto osebe, ki se samopoškoduje poiščemo pomoč le, kadar:
• oseba kaže znake hujših poškodb – pokličemo 112,
• nas oseba za to prosi,
• samopoškodbe postajajo vedno hujše (npr. globje ureznine, hujše opekline, zlom kosti…),
• je oseba poškodovala svoje oko ali spolovila,
• samopoškodovanje negativno vpliva na njeno vsakodnevno delovanje (npr. opravljanje študijskih ali službenih obveznosti),
• oseba izrazi željo po smrti,
• je oseba mladoletna – vendar tudi v tem primeru damo možnost, da se sama obrne po strokovno pomoč, še preden ji pomoč poiščemo mi.

Preden se oseba odloči obiskati strokovnjaka jo na prijazen način opomnimo, da želja po samopoškodovanju verjetno ne bo izginila nemudoma. Da okrevanje terja nekaj časa, volje in vztrajanja v terapevtskem procesu. Ob tem ji lahko povemo, da ji bomo stali ob strani, če nas bo potrebovala.

Ponudimo alternativne možnosti spoprijemanja

Poleg iskanja strokovne pomoči lahko osebi nudimo tudi nekaj predlogov o nadomestnih načinih spoprijemanja s čustveno stisko, vendar ob tem povemo, da to ni nadomestilo za iskanje strokovne pomoči. Tovrstni prijemi koristijo v trenutkih, ko je oseba že poiskala strokovno pomoč in se sooča z globljimi vzroki svojih stisk, občasno pa še vedno občuti željo po samopoškodovanju.

Predlagamo ji lahko naslednje:
• Izdela lahko “varno škatlo”, v katero si shranjuje stvari, ki jo spominjajo na prijetne in vesele trenutke v njenem življenju (npr. fotografije, slike, predmeti s čustveno vrednostjo). Odpre jo vedno, kadar ji je težko.
• Prične lahko s pisanjem dnevnika razpoloženja, v katerega si sproti (npr. vsak večer) beleži svoje občutke, misli in situacije, ki v njej sprožajo neprijetne občutke. Na ta način se lahko nauči prepoznati sprožilne dejavnike, ki povzročijo neprijetne občutke. Kadar prepozna dogodke, ki v njej sprožijo željo po samopoškodovanju, si lahko naredi načrt, kako se tem sprožilcem izogniti ali se na njih drugače odzvati.
• Preizkusi lahko STOP tehniko, ki pomaga usmeriti pozornost na sedanji trenutek in vključuje zaznavo vseh petih čutil.
• Ko začuti željo po samopoškodovanju, si lahko okrog zapestja namesti elastiko, ki jo napne in spusti.
• Vzame lahko nekaj ledenih kock, jih stisne v dlan in pusti, da se ji počasi topijo v dlani.
• Udarja lahko v blazino ali v pesti stiska gnetljiv predmet (npr. žogico).

Kaj NE pomaga?

Ko se pogovarjamo in nudimo podporo osebi, ki se samopoškoduje, se izogibamo:
• označevanju samopoškodovanja kot iskanje pozornosti,
• pomanjševanju občutkov, stisk ali težav, s katerimi se oseba sooča,
• vzbujanju slabe vesti zaradi samopoškodovanja,
• dotikanju osebe brez njenega dovoljenja (npr. objem, prijem za roko),
• ponujanju alkohola, zdravil ali drugih substanc.

Več informacij in napotkov lahko najdete v publikaciji Samopoškodbeno vedenje: Kako ga lahko razumemo in pomagamo?