Kadar se nekdo od naših bližnjih sooča s hujšim, dlje časa trajajočim stresom ali stresno motnjo, mu lahko tudi sami ponudimo pomoč. Pomembno je, da poznamo primerne načine, preko katerih posamezniku pomagamo, ne da bi ga dodatno obremenili. Zavedajmo se, da lahko oseba našo pomoč tudi zavrne. Velikokrat pa bo dovolj že to, da posameznik ve, da smo mu na voljo in se na nas lahko obrne po podporo.

V nadaljevanju navajamo nekaj načinov nudenja pomoči.

Podučimo se o stresnih motnjah

Pomembno je, da se podučimo o tem, kaj osebe s stresno motnjo doživljajo in kako to vpliva na njihovo življenje. Zavedati se moramo, da se pot do okrevanja razlikuje glede na osebnostne lastnosti in glede na različne vrste stresnih (ali travmatičnih) dogodkov. Posamezniki, ki se soočajo s stresno motnjo, bodo pogosto potrebovali strokovno pomoč, vendar je pomembno, da tudi v osebnem življenju dobijo ustrezno podporo. Koristno je, da jih znamo pomiriti, kadar se močno vznemirijo, in da jim nudimo varno okolje. Na takšen način se bodo počutili sprejete, razumljene in manj osamljene.

Več o stresu in njegovih znakih, ki jih lahko opazimo pri drugih, si lahko preberete v prvem delu priročnika Stres in anksioznost.
O motnjah povezanih s stresom in praktičnih oblikah pomoči si lahko preberete v Vodiču po motnjah razpoloženja (na 37. strani).

Upoštevajmo trud

Zelo pomembno je zavedanje, da se osebe s stresno motnjo zelo trudijo pri obvladovanju lastnih čustev, misli in vedenja, čeprav jim pogosto ne uspe. Kljub trudu in energiji jih lahko močna čustva popolnoma prevzamejo, kar pogosto vodi v podoživljanje stresnega (ali travmatičnega) dogodka. Pomembno je, da jim stojimo ob strani in ne podcenjujemo njihovih naporov. Kadar opazimo, da so težave vedno večje in da si sami ne znajo več pomagati, jim lahko svetujemo, da poiščejo strokovno pomoč.

Ne sklepajmo, ne predvidevajmo in upoštevajmo želje

Kadar pri bližnji osebi opažamo spremembe v vedenju in čustvovanju, lahko k njej nevsiljivo pristopimo in jo vprašamo, ali potrebuje našo pomoč. Pomembno je, da odgovor bližnjega sprejmemo in ne vsiljujemo lastnih mnenj ali rešitev. Če oseba izrazi željo po pogovoru, je zelo pomembno, da si vzamemo čas, prisluhnemo in ne obsojamo. Prav tako je pomembno, da v primeru, ko se ne želi pogovarjati o stresni (ali travmatični) izkušnji, to tudi upoštevamo. Preden podamo svoj nasvet ali mnenje, osebo povprašamo, ali si le-tega želi.

Nikoli ne predvidevajmo, kaj oseba v nekem trenutku potrebuje. Prav tako ne delajmo lastnih zaključkov, kako je oseba doživela neko situacijo ali dogodek in kako se ob tem počuti. Zavedajmo se, da smo različni in različno doživljamo stresne (ali travmatične) dogodke. Na naše doživljanje in odzive med drugim vplivajo nezavedni obrambni mehanizmi, strategije spoprijemanja, osebnostne lastnosti in pretekle izkušnje. Najpomembnejša je posameznikova subjektivna izkušnja in ne to, kaj si sami mislimo o izkušnji nekoga drugega. Zato je pomembno, da bližnji osebi verjamemo, smo sočutni in razumevajoči.

Ne zmanjšujmo osebnih čustev in izkušenj

Kot smo že omenili, vsak posameznik doživlja stresen dogodek na svoj način. Posameznikovo doživljanje dogodka je odvisno od več dejavnikov, ki so nam pogosto nepoznani (npr. osebnost, pretekle izkušnje). Nikoli ne sodimo ali ocenjujmo pomena in vpliva, ki ga ima nek dogodek ali situacija na posameznikovo doživljanje. Kadar dogodek minimaliziramo (npr. »Ah, saj to ni bilo nič takšnega.«), pri posamezniku poglabljamo občutek nerazumljenosti in osamljenosti v njegovem osebnem izkustvu. Pomembno je, da razumemo posameznikovo subjektivno izkušnjo in se oddaljimo od tega, kaj si sami mislimo o dogodku.

Poskrbimo tudi zase

Soočanje oz. pomoč drugemu pri soočanju s stresnim (ali travmatičnim) dogodkom je lahko precej naporno in nas močno obremeni. Pomembno je, da aktivno skrbimo za svoje duševno zdravje, da nas dobronamerna pomoč ne obremeni preveč. Le kadar se sami dobro počutimo, lahko drugemu nudimo ustrezno podporo.

Spodbujajmo strokovno podporo in zdravljenje

V procesu zdravljenja je izrednega pomena posameznikova želja po spremembi in njegova motivacija za reševanje problema. Na poti do ozdravitve se lahko posameznik sreča z vrsto ovir (npr. občutek, da ne pride do izboljšanja, neprijetna čustva, dodaten stres in obveznost, pomanjkanje časa), zato vztrajanje v procesu zdravljenja ni samoumevno. Na tej točki je pomembno, da prizadetega posameznika vzpodbujamo in mu stojimo ob strani. Pri vztrajanju mu lahko pomagamo z navajanjem dejstev o strokovni pomoči, saj le-ta dokazano uspešno vpliva na izboljšanje simptomov pri stresnih motnjah. V kolikor oseba želi, se lahko z njo udeležimo tudi terapevtskih srečanj in ji tako nudimo dodatno oporo in motivacijo v procesu zdravljenja.