Na Goriškem se je začel Festival duševnega zdravja Goriške 2022
10. oktobra praznujemo svetovni dan duševnega zdravja, ki ga na Goriškem obeležujemo s različnimi dogodki v okviru Festivala duševnega zdravja Goriške 2022.
Festival se je pričel že v soboto, 1. oktobra, na mednarodni dan starejših, dva dni kasneje pa smo ta praznik počastili z odprtjem razstave likovnih in umetniških del stanovalcev lokalnih domov upokojencev. Razstavo smo poimenovali »Druženje z umetnostjo«, saj smo želeli izpostaviti pomen druženja in ustvarjanja za dobro počutje in duševno zdravje naših starostnikov.
Otvoritev razstave je bila res nekaj posebnega, saj so jo s petjem, branjem svojih življenjskih zgodb in literarnih del obogatili starostniki. Del tega lepega vzdušja in prijetnih vtisov s spodnjima zapisoma pošiljamo sedaj naprej v svet:
| Črni Kras Kje so zdaj ti lepi bori? So ostali samo štori. Kje je zdaj ta mala njiva? Vsa je črna, vsa je siva. Hvala vam, gasilci vsi, da ste na pomoč prišli. Ukrotili ognjenega ste zmaja, da po Krasu več ne razsaja. Na Krasu spet kdaj bo lepo, mladi rod pomagal bo. Da opomore si narava, to njih naloga bo prava. Dobiš od bora semena, jagode za brin in tudi ruj pognal bo spet iz novih korenin. stanovalka DU Nova Gorica | Kdo vodi mojo roko? Nekaj moram početi z rokami. Že celo življenje ustvarjam. Spomnim se, da smo že kot otroci radi vzeli barvico v roke in risali na bilo kateri papir na je prišel na pot. A vse dokler nisem odložila službenih obveznosti, nisem zares posvečeno risala. Sem kvačkala in ustvarjala z različnimi ročnimi spretnostmi, a z umetniškim risanjem sem začela šele pred enim letom, ko mi roke niso več dovolile toliko kvačkati. Počasi, počasi sem napredovala in moram priznati, da se še vedno vsak dan znova naučim kaj novega – vsak dan narišem vsaj eno risbo, kar pomeni, da se vsak dan kaj novega naučim. S tem pa zaposlim misli, da ne mislim preveč na vse tisto, kar nas v življenju obremenjuje. Ko rišem, sem vesela. Ko risbo dokonča, čutim posebno zadovoljstvo. Tudi ponos. Žena od devetdesetih se še vedno uči? To je vredno ponosa. Vse moje risbe sem narisala kot samouk – edino vnukinja, akademska slikarka, me včasih kaj dobronamerno poduči. Očitno imamo nekaj v genih, saj je risanje zame nekaj enostavnega in lahkotnega. Včasih se vprašam, kdo vodi mojo roko? Anica Uršič |
Literarna skupina je z branjem zapisov delila utrinke iz svojih življenj. Ogled razstavnih del bo na voljo v Galeriji Frnaža v Novi Gorici do konca oktobra. Vir: DU Gradišče in NIJZ OE Nova Gorica
Do konca meseca nas čaka še kar nekaj dogodkov in pestrih priložnosti za udeležence, zato vas vabimo, da si ogledate napovednik oziroma da si več o festivalu preberete na naslednji povezavi.
Naj ne pozabimo omeniti, da bosta naknadno po dveh dogodkih na voljo tudi posnetka dogajanja, ki bosta dostopna na spletni strani Programa MIRA.
