Skrb za duševno zdravje, podobnosti in razlike med Italijo in Slovenijo
Čeprav sosednji državi se Italija in Slovenija dokaj razlikujeta na področju organiziranosti skrbi za duševno zdravje. Medtem, ko so v Italiji z zakonom v letu 1979 stopili na pot popolne deinstitucionalizacije in zaprli vse psihiatrične bolnišnice, je v Sloveniji raven institucionalizacije še vedno precej visoka. Kljub temu pa smo se v teh letih tudi v Sloveniji premaknili na bolje in bolnišnično oskrbo organizirali drugače, predvsem uporabnikom bolj prijazno. V obeh državah so bile v preteklosti psihiatrične bolnišnice potisnjene na obrobja mest ali celo izven njih, s tem pa je bila povezana ne le slaba dostopnost, ampak tudi stigma, ki s povratno zanko vpliva tudi na iskanje pomoči.
Delovni obisk v Veroni je bil odlična priložnost za podrobnejše spoznavanje organiziranosti in sistema skrbi za duševno zdravje odraslih v Italiji (predvsem odraslih, saj sistema za otroke in mladostnike nimajo organiziranega na enak način).
Upoštevajoč velikost in organizacijsko ureditev, kjer je v Sloveniji enotno organiziran zdravstveni sistem po vsej državi, ne glede na regije, v Italiji pa so stvari organizirane različno po regijah, je v nadaljevanju opisana primerjava regije Veneto in Slovenije. Veneto regija je ena izmed dvajsetih regij in peta najbolj gosto poseljena regija v Italiji s skupaj 4,9 milijonom prebivalcev, pri čemer je le nekaj kvadratnih kilometrov manjša od Slovenije.
Tudi v Veneto regiji so Centri za duševno zdravje prisotni na primarni ravni zdravstvenega sistema, a so organizirani malo drugače kot naši Centri za duševno zdravje (spodaj si lahko ogledate trenutno mrežo centrov za duševno zdravje v Sloveniji).
V njihovem centru za duševno zdravje odraslih deluje enoten tim za ambulantno in skupnostno obravnavo, medtem, ko sta pri nas ta dva tima ločena, in sicer tim za ambulantno in tim za skupnostno obravnavo, pri čemer ima vsak tim svojega psihiatra. V Centru za duševno zdravje, tako v Sloveniji kot v Italiji, delajo psihiater, psiholog/klinični psiholog, delovni terapevt, socialni delavec in medicinska sestra, imajo pa v Italiji zaposlenega tudi rehabilitacijskega terapevta, ki skrbi, da so pacienti vključeni v ustrezne delovne terapije. Delovne terapije se v Veneto regiji izvajajo znotraj dnevnih centrov, ki so locirani in organizirani znotraj Centrov za duševno zdravje, torej na ravni zdravstvenega varstva in na način, da se terapije izbere s pomočjo rehabilitacijskega terapevta. Gre torej za združeno delovanje socialnega in zdravstvenega varstva na skupnem nivoju. Medtem, ko se v Sloveniji dnevni centri nahajajo bodisi na ravni socialnega varstva, kamor so lahko vključeni vsi zainteresirani, tudi svojci, bodisi na ravni dnevnih bolnišnic za osebe, ki so vključene v bolnišnično obravnavo. Delovni terapevti so zaposleni tudi na primarni ravni zdravstvenega sistema v centrih za duševno zdravje in utrjujejo pot posameznega pacienta skozi sodelovanje med socialnim in zdravstvenim sistemom. Znotraj rehabilitacije so pacientom v Veneto regiji, poleg individualnih, na voljo tudi različne skupinske terapije kot so čuječnost, učenje angleškega jezika, ustvarjalne delavnice in druge. Dnevni centri nevladnih organizacij v Sloveniji nudijo specifične programe, ki temeljijo na pomoči, samopomoči in psihosocialni rehabilitaciji, ter so tako najbolj podobni Centrom za duševno zdravje v regiji Veneto. V Sloveniji je težava nepovezanosti socialnega in zdravstvenega varstva, pa tudi neenaka dostopnost do dnevnih terapij za vse.
V Veneto regiji imajo zelo dobro vertikalno in horizontalno kontinuirano obravnavo pacienta. Isti psihiater namreč lahko svojega pacienta obišče na domu, bodisi ga obravnava v ambulanti; hkrati pa je obveščen tudi v primeru sprejema pacienta v bolnišnico, kadar je to potrebno. Bolniki so namreč lahko hospitalizirani le na psihiatrični oddelek splošne bolnišnice v okrožju, ki mu pripadajo. Prav tako sta v Veroni bolnišnica, pa tudi Center za duševno zdravje na isti lokaciji, kar še dodatno omogoča povezovanje in sodelovanje. Za uspešno deinstitucionalizacijo je poskrbljeno tudi tako, da je na voljo precej bivanjskih skupnosti, ki nudijo različno stopnjo podpore. Nastanitvene kapacitete so blizu bolnišnice in Centra za duševno zdravje in so prav tako del zdravstvenega varstva. V teh stanovanjih (prehodno) prebivajo ljudje, ki potrebujejo določeno stopnjo podpore oziroma se učijo različnih socialnih veščin potrebnih za samostojno bivanje, diagnoze oseb pa so seveda različne. Nekatere bivanjske skupnosti imajo 24 urno strokovno podporo, druge manj. Na primer osebe v bivanjski skupnosti z minimalno stopnjo opore obišče socialni delavec nekaj ur dnevno ali tedensko, odvisno od njihovih potreb. Skupaj s socialnim delavcem se pacienti učijo samostojnosti: kuhanja, pranja, nakupovanja in drugih socialnih veščin. V kolikor se zdravstveno stanje pacientom poslabša, pa jih lahko obišče tudi psihiater. Stanovanja v katerih bolniki s težavami v duševnem zdravju lahko bivajo tudi kasneje, ko strokovne pomoči ne potrebujejo več, so prav tako v središču mesta, saj s tem bolnikom omogočajo večjo mobilnost in dostopnost do vseh služb in storitev, ki jih potrebujejo tudi ko je njihova duševna težava dobro obvladana oziroma ob morebitnih poslabšanjih.
Delovni obisk Verone sem, poleg ogleda organiziranosti skrbi za duševno zdravje, povezala tudi raziskovalno, predvsem skozi orodja za ocenjevanje potreb oseb s težavami v duševnemu zdravju.
Glede na dejstvo, da se več kot polovica duševnih težav razvije do 14 leta in tri četrtine do 24 leta, hkrati pa so zgodnje odkrivanje, pravočasno zdravljenje, ustrezna celostna in na pacienta osredotočena obravnava bistveni elementi kakovostnega zdravljenja, je dostopnost do kakovostne obravnave izjemnega pomena. Zato je bistveno, da še naprej delamo korake pri implementaciji Centrov za duševno zdravje, ki so načrtovani v Resoluciji o Nacionalnem programu za duševno zdravje. Hkrati pa je pomembno tudi mednarodno raziskovalno sodelovanje s prenosom dobrih praks in s tem tudi spremljanje zadovoljstva pacientov, merjenje izkušenj pacientov in ocenjevanje potreb, bodisi na področju duševnega zdravja ali na drugih področjih, ki jih je prav tako pomembno nasloviti tako pri svojcih in kot tudi pri osebah s težavami v duševnem zdravju.
dr. Irena Makivić
