Biti mlad je lepo, a dokaj zahtevno
Na torkovo dopoldne, 25. oktobra 2022, so se v Mladinskem kulturnem centru v Slovenj Gradcu, ob obeležitvi Svetovnega dne duševnega zdravja 2022, zbrali strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstva, nevladnih organizacij, ki se pri svojem delu srečujejo s populacijo otrok, mladostnikov in ki jim je mar za dobrobit mlade generacije. Posebej navdihujoče je bilo gostiti mlade, dijake Gimnazije Slovenj Gradec in mlade s PUM-a, ki so s svojimi glasbenimi, literarnimi in likovnimi prispevki naredili srečanje srčno, pestro in barvito.
Povedali so:
»Biti mlad je danes težko, saj ne glede na to, kakšni smo, nas včasih odrasel svet udari po glavi. Toliko stvari je, da se včasih kar izgubimo v tem hitenju in tempu, ki nam ga narekuje življenje in se težko ustavimo.«
»Biti mlad je grozno in vsako leto slabše.«
»Biti mlad je lepo, a dokaj zahtevno.«
»Jaz – močna beseda danes. Nekoč jaz-a ni bilo. Bilo mi je vseeno za jaz. Jaz doma sem sin samohranilke mame in velikokrat »oče« bratu. Pomagam, kolikor se da. Jaz v šoli ni obstajal, dokler nisem vstopil na Pum. Pa ne da se ne bi želel učiti, nisem mogel sedeti med toliko nepoznanimi ljudmi. Jaz med prijatelji sem jaz, tak kot sem. Tam sem najbolj jaz – jaz. Jaz do sebe pa sem velikokrat nespoštljiv. Ne čutim ljubezni do sebe in ne verjamem v sebe.«
Jerneja Lorber, regijska koordinatorica za duševno zdravje, je izpostavila družbeni kontekst kriz in negotovosti ter njihov vpliv tako na odrasle kot na odraščajoče. Spodbudila je kritični razmislek o vsakodnevnih samoumevnostih potrošništva in ideologije samouresničevanja, poudarila pomen podporne skupnosti, ki tke mrežo varovalnih dejavnikov v dobro šibkejših, ranljivih. Marjeta Ferlan Istinič, predstavnica Programa MIRA, je predstavila Nacionalni program duševnega zdravja in njegovo vizijo, prisotne pa je v svoji pozitivni maniri pozdravila tudi Neda Hudopisk, predstojnica OE Ravne na Koroškem. Sledil je prispevek doc. dr. Helene Jeriček Klanšček, ki je na duševno zdravje mladih pogledala v kontekstu raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju. Primerjala je podatke pred in med epidemijo in izpostavila odvisnost izidov od socialno demografskih dejavnikov, pri čemer se je pokazalo, da so mladostniki iz družin s slabim socialno ekonomskim statusom najbolj ranljiva skupina.
Metka Kališnik Šavli, pedopsihiatrinja in sistemska družinska terapevtka, , je spregovorila o odraščanju skozi izzive sodobnega časa, o vlogi staršev, pomenu regulacije afektov; povezala je zgodnje travmatične odnose navezanosti s kasnejšo patologijo, ob čemer so mnogi razmišljali o potrebi kakovostne in pravočasne oblike pomoči mladim mamicam. Govorila je vlogi simptomov in diagnoz, o tem kaj deluje, kateri so varovalni dejavniki, kateri dejavniki tveganja, vseskozi pa je poudarjala ključni pomen odnosa za razvoj posameznika. Z bogatimi izkušnjami, strokovno podkovanostjo, jezikovno odličnostjo in rahločutno držo nas je navdušila.
Po odmoru so imeli glavno besedo mladi. Aksel je prebral nekaj svojih pesmi.
Galebova žalnica
Stala je tam na robu klifa in zrla v morje pod sabo.
Njegovo nežno šumenje jo je vabilo naj pride bližje,
bližje in bližje, dokler se kamenčki niso krušili s skalnega previsa.
Gledal sem jo in želel sem steci tja kjer je stala,
želel sem zavpiti naj pride nazaj.
Želel sem ji povedati toliko stvari, besede bi mi lile iz ust,
težke in goste kot nafta.
A stal sem daleč za njo, predaleč in nisem se mogel premakniti.
Gledala je krvavo sonce ki se je potapljalo v globine stvarstva
in po licih so ji tekle solze tako slane kot sovražno morje pod njo.
Tako rad bi ji bil rekel pridi k meni, zlekni se pod menoj,
prosim ne odhajaj tako zgodaj.
A ona me ni niti pogledala in samo stal sem tam,
jo želel zgrabiti za ramena in jo stresti.
Nekje nad nama je lebdel galeb, krožil je in jo prosil naj vendar pride nazaj.
Obraz je zakopala v dlani, ki so ji prinesle toliko bolečine
in krvavo olajšanje.
Ko so njene oči bile prazne in njeno srce izmaličeno,
kot zdaj, ko je stala že cisto na robu.
Takrat se je obrnila, roki ji je gravitacija potisnila ob telo, telo ji je pritisnila ob tla, da se je komaj drzala pokonci.
Pogledala me je in nemo sem jo rotil naj se bojuje s sovražno silo,
ki jo je vabila dol, dol v peneče valove.
“Kaj se tako dolgo obiraš, pridi že, pridi k meni,” je besnelo morje,
kričalo nad njo, da se je streslo celotno vesolje.
A ona je zrla vame in mislil sem si, da bo prišla,
da se bo stisnila ob moje toplo telo in zaspala v mojem objemu.
Tiho je zašumelo moje listje v vetru in moje deblo je zastokalo ob močnem sunku, a nisem padel.
Toda ona je stala tako blizu roba in tako daleč od mene,
da sem slišal samo se njen nežen vzdih, ko jo je veter ponesel s seboj.
Ponesel jo je dol v globino, dol v požrešno morje, ki je vreščalo
“Zdaj si moja in moja bos dokler se sonce ne stre.”
A jaz sem samo stal tam in gledal na mesto
kjer je prej stala, pozabljena, a resnična.
Galeb je zapel žalnico ter se dvignil stran
in krvavo sonce je poniknilo v globino.
Prizemljen sem povesil krošnjo,
le listje je nežno plesalo v vetru.
Tjaša Kocmut – Aksel
Kot reka
Bila sem kot reka.
Vesela in živahna
sem žuborela prek svetlih skal.
Po hribih čez drn in strn sem hitela
in se nisem ustavljala.
Bila sem svobodna kot ptič,
ki je pozabil, kje so tla.
Vsakemu, ki sem ga srečala,
sem namenila poseben val.
Kdor je hotel, je lahko pobral
kamenček z dna moje struge.
Nikoli nisem sodila drugačnih.
Nisem poznala tujcev.
V vseh sem se želela razbistriti,
zapeniti, širom razprostreti.
Sijala sem v vsej svoji veličini,
pogumna in polna upanja.
Ko bi me videli takrat!
Ponosna in močna, brez trohice dvoma.
Vedno sem glasno šumela,
divje sem se vrtinčila,
ko se je komu godila krivica.
Nikoli nisem obupala nad človekom,
niti takrat, ko je obupal sam.
Živo in vedro sem tekla,
hvaležna, da sem bila poslana na svet.
Nikoli nisem bila ujetnica svoje struge.
Bila sem živa in mogočna.
Cel svet mi je ležal na dlani.
Bila sem kot reka.
Vesela in živahna
sem žuborela prek svetlih skal.
Tjaša Kocmut – Aksel
Drugi so predstavili svoje poglede na to, kako je biti danes mlad, kaj pomeni biti jaz doma, v šoli, med prijatelji, v odnosu do sebe. Razmišljali so o stvareh, zaradi katerih je vredno živeti, o tem, kaj jih osrečuje ter kaj bi sporočili odraslim.
»Stvari, zaradi katerih je vredno živeti, so zame družina, prijatelji, lepote narave, mir, hrana, vsakdanji dobri odnosi in biti to, kar sem.«
»Hvaležna sem za objeme babice, za skavte, za smešne situacije, za mojo sestro, za družino in občutek varnosti v družbi ljudi, ki so mi blizu.«
»Prosil bi za razumevanje in potrpežljivost.«
»Odraslim bi sporočila, naj svoje otroke podpirajo, ne pa jim vsiljujejo svoje želje. Ni važno ali je odličnjak ali ne. Določenih stvari se moramo v življenju naučiti sami, lahkih in težkih. Seveda je prav, da jim nudite pomoč, vendar ne kaznujte jih ali silite v nekaj, kar vam ni uspelo. Dajte jim tudi vedeti, da jih imate radi, tudi takrat, ko naredijo napako. Drugače se bodo oddaljili, saj se bodo počutili neljubljene.«
V času strokovnih prispevkov so mladostniki ustvarjali plakate, kolaže, ki govorijo o življenju mladih in nam jih kasneje predstavili, drugi so risali individualno in svoje izdelke razstavili skupaj z risbami osnovnošolcev, ki so že v prejšnjih tednih ustvarjali na temo lepega v njihovem življenju.
Zadnji prispevek je pripravila klinična psihologinja Maja Korošec, ki v CDZOM Velenje dela z mladostniki po programu Cool Kids, programu za zmanjševanje anksioznosti po principu kognitivno vedenjske terapije.
V sklopu dogodka smo v avli Mladinskega centra postavili razstavo fotografij, poimenovano Tisto lepo v mojem življenju. Razstava je nastala v sklopu dogajanja ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ko smo širšo javnost pozvali k pošiljanju fotografij v želji, da svoj pogled usmerijo v tisto, kar jim daje upanje, jih navdaja s pozitivnim, da pomagajo drug drugega spomniti, zakaj je vredno, dobro živeti…
Povezava do fotografij Tisto lepo v mojem življenju.
Povezava do fotografij z dogodka.
Dogodek je priložnost, da skupaj slišimo več, da vidimo dlje, razumemo bolje. Povezal nas je v naravnanosti k dobremu, v skrbi za ranljive, pa tudi v skrbi za nas same. Le odnosno kompetentni odrasli bomo lahko vzgajali socialno / čustveno zrele otroke, mladostnike.
