Pomen igre za otroški razvoj
Igra je ključnega pomena za zdrav razvoj otroka. Je osrednja dejavnost, ob kateri se otrok razvija kognitivno, vedenjsko, socialno, čustveno, jezikovno in fizično. Otrokom predstavlja varen poligon, na katerem lahko preizkušajo in razvijajo svojo ustvarjalnost ter predvsem vadijo veščine, ki jih bodo potrebovali v življenju. Igro v njeni najpreprostejši obliki lahko zasledimo že zelo kmalu po rojstvu, otrok se igra že od 1. meseca življenja naprej. Opazujemo jo lahko pri vseh sesalcih, pa tudi nekaterih pticah in plazilcih. Nenazadnje se igramo tudi odrasli; ohranjanje razigranosti in radovednosti je pomemben vidik ohranjanja duševnega zdravja ter preprečevanja duševnih stisk in motenj.

Skozi igro otroci dosegajo in utrjujejo razvojne cilje, ki so specifični za različna razvojna obdobja. Za dojenčke (0-1) je to oblikovanje varne navezanosti na ključne osebe ter raziskovanje svojega telesa in bližnjega okolja. V obdobju malčka (2-3) je to predvsem oblikovanje občutka samega sebe v prostoru kot tudi v odnosih (kdo sem jaz, kaj so moje želje in mišljenje) ter vzpostavitev občutka varnosti in zaupanja v pomembne druge. V obdobju zgodnjega otroštva (3-6) pa se otrokov razvoj pomakne iz pozicije razvojno prisotnega egocentrizma v socialni kontekst in tako se otrok uči biti del skupnosti, sodelovanja in upoštevanja pravil. Tudi kasneje, v srednjem in poznem otroštvu (6-11), ko vrstniške skupine postajajo vse bolj pomembne, otroci skozi igro utrjujejo socialne veščine in samokontrolo.
O izrednem pomenu igre za zdrav razvoj priča veliko število raziskav iz različnih področij – evolucijske in razvojne psihologije, nevrologije, antropologije itd. Prav tako pomembne so tudi arheološke najdbe igrač, ki segajo več tisoč let v preteklost (npr. frnikule, vrtavke, živalske figurice in lutke). Med najstarejše najdbe igrač npr. sodijo izrezljane kamnite in koščene plošče, ki so stare skoraj 20.000 let. Igra nas torej spremlja vsaj odkar človeštvo obstaja, kar priča o njeni pomembni in nenadomestljivi vlogi v razvoju posameznika.
Pomembno vlogo pri otroški igri imajo mentalno razvitejši igralni partnerji, npr. starši, vzgojitelji, sorojenci, drugi otroci itd. Ti spodbujajo otrokov razvoj, saj ga vabijo v igro, ki je po kompleksnosti nekoliko nad njegovo že osvojeno razvojno ravnjo, v t.i. območju bližnjega razvoja. Na tak način je otroku omogočeno, da se v sicer omejenem obsegu igra na razvojnem nivoju, na katerem sam še ne bi zmogel, s čimer se spodbuja njegov nadaljnji razvoj. Podobno vlogo kot mentalno razvitejši igralni partnerji lahko odigrajo tudi primerno strukturirane igrače in kompleksnejša igra sama po sebi.
Vendar pa je poleg same prisotnosti igralnega partnerja ključno predvsem to, na kakšen način se ta igra z otrokom. Pretirano usmerjanje poteka in vsebine igre ter prevzemanje pobude otroka pasivizira in vodi v bolj preproste oblike igre. Po drugi strani zgolj opazovanje otrokove igre tudi ni dovolj. Najbolj primerno in razvojno podporno sodelovanje pri otroški igri je takrat, kadar gre za vzajemno partnersko aktivnost, v kateri pobudo prevzema mlajši, starejši pa se nanj odziva pozorno in naklonjeno. Vloga igralnega partnerja je torej najbolje izpolnjena takrat, kadar ta igri poda nek širši kontekst in tematiko, otroci pa so tisti, ki igro vodijo in usmerjajo na svoj način.
V današnjem hitrem življenjskem tempu, ki so ga vse bolj in bolj deležni tudi naši najmlajši, se čas za igro pogosto izgubi. Otroci so neredko že v vrtcu vključeni v dodatne aktivnosti, družine popoldneve in vikende velikokrat preživijo v hitenju od obveznosti do obveznosti. Tudi vrtčevski in šolski kurikulum sta zaradi razvoja stroke ter pritiskov sodobne družbe in staršev polna visoko moderiranih in strukturiranih vsebin, ki otrokom puščajo le malo možnosti za prosto in spontano igro. Odrasli se trudimo načrtovati, usmerjati in nadzorovati že skoraj vsako minuto v dnevu naših otrok. Zaskrbljujoče torej ni zgolj zmanjševanje skupnega časa za igro, temveč tudi pretirano vključevanje v čas, ki za igro ostaja. Tako onemogočamo tisti najpomembnejši in za razvoj izjemno pomemben del igre – to je prosta, spontana in nemoderirana igra – v kateri so otroci lahko lastniki svoje izkušnje. Igra, v kateri so pobudniki in ustvarjalci otroci, in v kateri imajo tudi možnost in priložnost delati napake ter še pomembneje, samostojno iskati načine za njihovo reševanje.
Raziskave in podatki kažejo, da pomanjkanje igre v otroštvu, še posebno proste in spontane igre, pomembno vpliva na razvoj posameznika in na njegovo duševno zdravje kasneje v življenju. Igra pa ima pomembno vlogo tudi v širšem kontekstu, saj predstavlja edinstven poligon za socialno in emocionalno učenje, ki je nujno v socializaciji posameznika in njegovo sobivanje v skupnosti. Zato je zelo pomembno, da otrokom zagotovimo dovolj časa, prostora in možnosti za igro v vseh oblikah, tako v domačem okolju kot tudi v vrtcih in šolah.