Pogoste duševne težave in motnje

Demenca

Možgani so središče, iz katerega izhaja naše vedenje in počutje, zato lahko sprememba v njihovem delovanju vodi k različnim okvaram spomina, pozornosti, osredotočenosti, načrtovanja, reševanja problemov. Poleg tega njihova oškodovanost lahko povzroča čustvene, razpoloženjske in vedenjske spremembe ter težave pri zaznavanju resničnosti. Slabše delovanje možganov lahko povzročijo različni dejavniki kot so bolezen, poškodba, zastrupitve, uživanje psihoaktivnih snovi in staranje.

Staranje je normalen življenjski proces, ki ga med drugim spremlja tudi upad nekaterih sposobnosti, kot sta počasnejša obdelava informacij iz okolja in manj točna zaznava okolice, lahko pa se pojavijo tudi nekatere motnje pozornosti. Zavedajmo se, da so lahko možgani starejših oseb kljub morebitnemu delnemu kognitivnemu upadu učinkoviti, saj predstavljajo zakladnico življenjskih izkušenj. To jim omogoča kompleksno in poglobljeno razumevanje problemov v obliki modrosti. Večina starostnikov ima sicer dobro ohranjene kognitivne sposobnosti, ki omogočajo samostojno razmišljanje in odločanje. Kadar pa gre za hud kognitivni upad z organsko podlago, pa govorimo o demenci kot duševni motnji, ki ni del normalnega staranja možganov.

Duševne motnje imajo lahko poznan ali neznan vzrok nastanka. Pri večini duševnih motenj razlog za nastanek ni jasen, saj k njihovem razvoju pripomore več različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo – od genetskih do okoljskih in drugih ne-podedovanih lastnosti. Duševne težave pa pogosto povzroča organski oz. telesni vzrok in takrat govorimo o organskih duševnih motnjah. Zanje se uporabljajo tudi druga imenovanja kot so nevrokognitivne motnje ali organski psihosindrom. Poškodba ali bolezen možganov je lahko prirojena ali pa pridobljena tekom življenja zaradi padcev, udarcev, bolezni ali različnih telesnih bolezni (npr. hormonsko neravnovesje). Zaradi velike raznolikosti teh motenj moramo k vsakemu posameznemu primeru pristopati prilagojeno. Med organske duševne motnje uvrščamo demenco (npr. Alzheimerjeva bolezen), delirij in posledice možganskih poškodb. V nadaljevanju so opisane nekatere osnovne značilnosti demence kot najpogostejše organske duševne motnje.

Osnovne značilnosti

Demenca je sindrom, za katerega je značilen upad kognitivnih sposobnosti (npr. spomin, pozornost, razmišljanje), ki sčasoma vodi v vse slabše zmožnosti opravljanja vsakodnevnih obveznosti. Ljudje, ki imajo tovrstne težave težje opozorijo na to, da potrebujejo pomoč, kar vodi v pozno prepoznavo. Zaradi tega je simptomatika demence lahko že tako razvita, da so osebe z demenco odvisne od tuje pomoči – pogosto od svojcev, ki zaradi oskrbe postanejo močno obremenjeni.

Ločimo več različnih vrst demenc, in sicer je najpogostejša Alzheimerjeva bolezen, poleg nje pa so pogoste tudi vaskularna demenca, demenca z Lewyjevimi telesci in fronto-temporalna demenca. Za Alzheimerjevo bolezen je značilen splošen upad kognitivnih in intelektualnih zmožnosti. Vaskularno demenco označuje nenaden pojav znakov in simptomov kot sta spremenjen govor in osebnost. Demenca z Lewyjevimi telesci odraža znake Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, pogosto pa se kaže kot zmedenost, doživljanje prisluhov in prividov ter padci iz neznanega razloga. Za fronto-temporalno demenco je značilna znatna sprememba v osebnosti in vedenju ter slabše logično sklepanje.   

Pogosti simptomi in znaki

Simptomi demence se med seboj razlikujejo glede na obsežnost in vrsto okvare, zato je klinična slika zelo raznolika. Poleg tega se lahko simptomi spreminjajo pri istem posamezniku skozi napredovanje bolezni.

Kljub temu vse oblike demenc spremljajo nekateri pogosti simptomi in znaki kot so:

  • zmedenost,
  • motnje spomina (npr. pozabljivost nedavnih dogodkov, slabše pomnjenje in prepoznava znanih stvari ali oseb),
  • osiromašeno mišljenje (npr. slabše razumevanje, presojanje, odločanje),
  • slabša orientacija (npr. izgubljanje v poznanem okolju),
  • zmanjšana zmožnost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti,
  • lahko tudi govorne in gibalne težave, težave z uravnavanjem čustev, hitre spremembe razpoloženja ter slabše socialno delovanje.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Pri govoru o vzrokih demence se moramo zavedati, da demenca ni običajen del staranja, čeprav njena pogostost s starostjo narašča. Povzročajo jo spremembe v delovanju možganov, ki so biološke narave – največkrat gre za posledico bolezni ali poškodbe možganov. Vzroki za nastanek demence niso popolnoma jasni, znani pa so nekateri dejavniki tveganja, ki na dolgi rok lahko vodijo k pojavu demence: med njimi so najpomembnejši biološki oz. dedni vzroki. Prizadene lahko vse, tudi prej zelo aktivne posameznike.

Vrsto demence opredelimo glede na njen vzrok nastanka. Najpogostejši vzrok demence je Alzheimerjeva bolezen, ki povzroča odmiranje živčnih celic v možganih, verjetno zaradi nalaganja določenih snovi v možganih (npr. amiloida). Drug najpogostejši vzrok demence je omejen dotok krvi in kisika v možgane, kar se najpogosteje zgodi po možganski kapi in vodi do razvoja vaskularne demence. Nekatere demence pa so posledica poškodbe v različnih predelih možganov.

Primer iz življenja

»Anton je starejši moški, ki živi skupaj s svojo ženo. Nekaj let nazaj so njegovi svojci pri njem zaznali vse hujšo pozabljivost. Založil je stvari in jih ni več našel. Med pogovorom je veliko stvari tudi večkrat ponovil, saj se ni mogel spomniti, da je nekaj ravnokar povedal. Anton je imel težave tudi pri spominjanju imen svojih domačih in dogodkov, ki so se zgodili tisti teden. Njegovo počutje tekom dneva je veliko nihalo in pogosto je razmišljal o tem, da je svojim domačim odveč, zato se je raje umaknil na samo. Tudi v splošnem so svojci pri njem opazili, da je postal manj družaben in bolj zadržan, čeprav je bil prej velik veseljak. Velikokrat se je tudi hudo razburil, še zlasti takrat, ko se je soočil z ovirami ali so mu domači očitali luknje v spominu. Pri njem sta se pojavili zmedenost in slabša orientacija v prostoru in času. Sčasoma se je začelo dogajati, da je odšel od doma in zataval. Zdelo se mu je, da mu kradejo in odnašajo stvari iz stanovanja, zato je večkrat na pomoč poklical policijo, kasneje pa že sam oprezal za tatovi, ki jih je videl vedno na istem koncu vrta. Soočal se je z vse večjimi težavami pri branju časopisa, razumevanju TV poročil in reševanju križank, v katerih je bil včasih zelo vešč. Antonova hoja je postala nerodna in neusklajena. Obisk osebnega zdravnika se mu ni zdel potreben, kljub prošnjam svojih svojcev. Sčasoma je le odšel na pregled, kjer so zdravniki ugotovili, da gre za upad spoznavnih sposobnosti in mu predpisali zdravila, da bi proces čim bolj upočasnili. Zdravnik se je posvetoval s svojci o tem, kako naj z njim delujejo, da bo lahko opravljal tiste stvari, ki jih še zmore in dobil pomoč pri opravilih, ki jih ne uspe več opraviti sam. To je Antonu pomagalo, da je nekaj let nemoteno živel naprej, čeprav s podporo služb in svojcev – med njimi patronažne medicinske sestre in hčerke, ki se je v tistem času upokojila in zagotovila pomoč in varovanje. Sedaj se je njegovo stanje ponovno poslabšalo, saj ob govoru izpušča besede ali govori nepovezano, zaradi česar ga svojci težje razumejo. Dogajanju okoli sebe težko sledi, zato navzven deluje zmeden in odsoten. Potrebuje nenehno pomoč pri osebni higieni in pri hranjenju. Zaradi vseh teh znakov ga je hčerka odpeljala na ponoven pregled k zdravniku, kjer so mu diagnosticirali napredujočo Alzheimerjevo bolezen in mu prilagodili zdravljenje z zdravili. Anton večino dneva leži, saj se že ob najmanjšem naporu utrudi. Izvaja lahko le še malo gibov in potrebuje stalen nadzor in pomoč svojih domačih.«

Kdaj in kam po pomoč?

Pri demenci gre za skupek simptomov, ki so pri posamezniku izrazito moteče in močno posegajo v njegovo samostojnost ter splošno vsakodnevno delovanje.  Zdravljenje demence se prilagaja znakom in simptomom, ki jih oseba z demenco izraža v določenem obdobju. Posamezniki z demenco se med seboj razlikujejo po telesnih, duševnih in socialnih zmožnostih, zato mora biti obravnava prilagojena vsakemu posebej. Pri tem se stanje demence lahko spreminja z leti in lahko se zgodi, da čez čas potrebujemo drugačno obravnavo kot smo jo ob pričetku zdravljenja. Zdravljenje demence lahko poteka v družinskem okolju z občasno strokovno podporo (v primeru blažjih ali zmerno izraženih znakih) ali v ustanovah kot so dnevno-varstveni centri, specializirani domovi za starejše občane in zdravstvene institucije (v primeru težje simptomatike).

Demence običajno ni mogoče popolnoma ozdraviti, razen če jo povzroča bolezen, ki je ozdravljiva (npr. vaskularna demenca). Z ustrezno in pravočasno oskrbo so demence obvladljive, zato lahko z ustrezno strokovno pomočjo omilimo potek bolezni ter izražanje simptomov, da slednji napredujejo počasneje kot bi brez strokovne obravnave. K temu pripomore kombinacija psihosocialne rehabilitacije, ozaveščanja svojcev in zdravil. Psihosocialna rehabilitacija predstavlja terapevtski pristop, ki ljudi z (organsko) duševno motnjo spodbuja k uporabi svojih močnih področij za doseganje samostojnega in kakovostnega življenja, skupaj s podporo strokovnjakov in okolice.

Pomembna vidika obravnave demence sta tudi ohranjanje zdravega življenjskega sloga in udejstvovanje v različnih aktivnostih po svojih zmožnostih – še zlasti miselnih dejavnostih. Ob soočanju s kognitivnimi težavami zaradi demence lahko pomagajo zdravniki (npr. nevrologi, psihiatri), medicinske sestre, delovni terapevti, psihologi ali drugi zdravstveni delavci skupaj s podporo svojcev. Pomemben del pomoči osebam z demenco je tudi informiranje in pomoč svojcem ter psihološka podpora svojcem, ki jih skrb za družinskega člana z demenco obremenjuje.

K učinkovitem zdravljenju lahko najbolje pripomoremo tako, da sodelujemo po svojih najboljših močeh in upoštevamo napotke strokovnjakov. Ne glede na oškodovanost imajo osebe z demenco ob zgodnji diagnozi vsaj še nekatere zmožnosti in potenciale, ki jih moramo prepoznati in krepiti. Zaradi tega skušamo spodbujati čim večjo samostojnost pri izvajanju stvari, ki so jih še zmožni opraviti (npr. osebna higiena, hranjenje, oblačenje, odvajanje). Četudi je izvedba počasnejša ali bolj površna, bodimo strpni, saj samostojnost krepi telesno delovanje in psihološko stanje osebe z demenco. Obstajajo številni kognitivni treningi, ki omogočajo ohranjanje zmožnosti pri demenci in številni pripomočki, ki omogočajo čim daljšo samostojnost pri vsakdanjih opravilih.

V pomoč pri oskrbi in soočanju z demenco: 

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content