Demenca
Možgani so središče, iz katerega izhaja naše vedenje in počutje, zato lahko sprememba v njihovem delovanju vodi k različnim okvaram spomina, pozornosti, osredotočenosti, načrtovanja, reševanja problemov. Poleg tega njihova oškodovanost lahko povzroča čustvene, razpoloženjske in vedenjske spremembe ter težave pri zaznavanju resničnosti. Slabše delovanje možganov lahko povzročijo različni dejavniki kot so bolezen, poškodba, zastrupitve, uživanje psihoaktivnih snovi in staranje.
Staranje je normalen življenjski proces, ki ga med drugim spremlja tudi upad nekaterih sposobnosti, kot sta počasnejša obdelava informacij iz okolja in manj točna zaznava okolice, lahko pa se pojavijo tudi nekatere motnje pozornosti. Zavedajmo se, da so lahko možgani starejših oseb kljub morebitnemu delnemu kognitivnemu upadu učinkoviti, saj predstavljajo zakladnico življenjskih izkušenj. To jim omogoča kompleksno in poglobljeno razumevanje problemov v obliki modrosti. Večina starostnikov ima sicer dobro ohranjene kognitivne sposobnosti, ki omogočajo samostojno razmišljanje in odločanje. Kadar pa gre za hud kognitivni upad z organsko podlago, pa govorimo o demenci kot duševni motnji, ki ni del normalnega staranja možganov.
Duševne motnje imajo lahko poznan ali neznan vzrok nastanka. Pri večini duševnih motenj razlog za nastanek ni jasen, saj k njihovem razvoju pripomore več različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo – od genetskih do okoljskih in drugih ne-podedovanih lastnosti. Duševne težave pa pogosto povzroča organski oz. telesni vzrok in takrat govorimo o organskih duševnih motnjah. Zanje se uporabljajo tudi druga imenovanja kot so nevrokognitivne motnje ali organski psihosindrom. Poškodba ali bolezen možganov je lahko prirojena ali pa pridobljena tekom življenja zaradi padcev, udarcev, bolezni ali različnih telesnih bolezni (npr. hormonsko neravnovesje). Zaradi velike raznolikosti teh motenj moramo k vsakemu posameznemu primeru pristopati prilagojeno. Med organske duševne motnje uvrščamo demenco (npr. Alzheimerjeva bolezen), delirij in posledice možganskih poškodb. V nadaljevanju so opisane nekatere osnovne značilnosti demence kot najpogostejše organske duševne motnje.
Osnovne značilnosti
Demenca je sindrom, za katerega je značilen upad kognitivnih sposobnosti (npr. spomin, pozornost, razmišljanje), ki sčasoma vodi v vse slabše zmožnosti opravljanja vsakodnevnih obveznosti. Ljudje, ki imajo tovrstne težave težje opozorijo na to, da potrebujejo pomoč, kar vodi v pozno prepoznavo. Zaradi tega je simptomatika demence lahko že tako razvita, da so osebe z demenco odvisne od tuje pomoči – pogosto od svojcev, ki zaradi oskrbe postanejo močno obremenjeni.
Ločimo več različnih vrst demenc, in sicer je najpogostejša Alzheimerjeva bolezen, poleg nje pa so pogoste tudi vaskularna demenca, demenca z Lewyjevimi telesci in fronto-temporalna demenca. Za Alzheimerjevo bolezen je značilen splošen upad kognitivnih in intelektualnih zmožnosti. Vaskularno demenco označuje nenaden pojav znakov in simptomov kot sta spremenjen govor in osebnost. Demenca z Lewyjevimi telesci odraža znake Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, pogosto pa se kaže kot zmedenost, doživljanje prisluhov in prividov ter padci iz neznanega razloga. Za fronto-temporalno demenco je značilna znatna sprememba v osebnosti in vedenju ter slabše logično sklepanje.
Pogosti simptomi in znaki
Simptomi demence se med seboj razlikujejo glede na obsežnost in vrsto okvare, zato je klinična slika zelo raznolika. Poleg tega se lahko simptomi spreminjajo pri istem posamezniku skozi napredovanje bolezni.
Kljub temu vse oblike demenc spremljajo nekateri pogosti simptomi in znaki kot so:
- zmedenost,
- motnje spomina (npr. pozabljivost nedavnih dogodkov, slabše pomnjenje in prepoznava znanih stvari ali oseb),
- osiromašeno mišljenje (npr. slabše razumevanje, presojanje, odločanje),
- slabša orientacija (npr. izgubljanje v poznanem okolju),
- zmanjšana zmožnost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti,
- lahko tudi govorne in gibalne težave, težave z uravnavanjem čustev, hitre spremembe razpoloženja ter slabše socialno delovanje.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Pri govoru o vzrokih demence se moramo zavedati, da demenca ni običajen del staranja, čeprav njena pogostost s starostjo narašča. Povzročajo jo spremembe v delovanju možganov, ki so biološke narave – največkrat gre za posledico bolezni ali poškodbe možganov. Vzroki za nastanek demence niso popolnoma jasni, znani pa so nekateri dejavniki tveganja, ki na dolgi rok lahko vodijo k pojavu demence: med njimi so najpomembnejši biološki oz. dedni vzroki. Prizadene lahko vse, tudi prej zelo aktivne posameznike.
Vrsto demence opredelimo glede na njen vzrok nastanka. Najpogostejši vzrok demence je Alzheimerjeva bolezen, ki povzroča odmiranje živčnih celic v možganih, verjetno zaradi nalaganja določenih snovi v možganih (npr. amiloida). Drug najpogostejši vzrok demence je omejen dotok krvi in kisika v možgane, kar se najpogosteje zgodi po možganski kapi in vodi do razvoja vaskularne demence. Nekatere demence pa so posledica poškodbe v različnih predelih možganov.
Primer iz življenja
»Anton je starejši moški, ki živi skupaj s svojo ženo. Nekaj let nazaj so njegovi svojci pri njem zaznali vse hujšo pozabljivost. Založil je stvari in jih ni več našel. Med pogovorom je veliko stvari tudi večkrat ponovil, saj se ni mogel spomniti, da je nekaj ravnokar povedal. Anton je imel težave tudi pri spominjanju imen svojih domačih in dogodkov, ki so se zgodili tisti teden. Njegovo počutje tekom dneva je veliko nihalo in pogosto je razmišljal o tem, da je svojim domačim odveč, zato se je raje umaknil na samo. Tudi v splošnem so svojci pri njem opazili, da je postal manj družaben in bolj zadržan, čeprav je bil prej velik veseljak. Velikokrat se je tudi hudo razburil, še zlasti takrat, ko se je soočil z ovirami ali so mu domači očitali luknje v spominu. Pri njem sta se pojavili zmedenost in slabša orientacija v prostoru in času. Sčasoma se je začelo dogajati, da je odšel od doma in zataval. Zdelo se mu je, da mu kradejo in odnašajo stvari iz stanovanja, zato je večkrat na pomoč poklical policijo, kasneje pa že sam oprezal za tatovi, ki jih je videl vedno na istem koncu vrta. Soočal se je z vse večjimi težavami pri branju časopisa, razumevanju TV poročil in reševanju križank, v katerih je bil včasih zelo vešč. Antonova hoja je postala nerodna in neusklajena. Obisk osebnega zdravnika se mu ni zdel potreben, kljub prošnjam svojih svojcev. Sčasoma je le odšel na pregled, kjer so zdravniki ugotovili, da gre za upad spoznavnih sposobnosti in mu predpisali zdravila, da bi proces čim bolj upočasnili. Zdravnik se je posvetoval s svojci o tem, kako naj z njim delujejo, da bo lahko opravljal tiste stvari, ki jih še zmore in dobil pomoč pri opravilih, ki jih ne uspe več opraviti sam. To je Antonu pomagalo, da je nekaj let nemoteno živel naprej, čeprav s podporo služb in svojcev – med njimi patronažne medicinske sestre in hčerke, ki se je v tistem času upokojila in zagotovila pomoč in varovanje. Sedaj se je njegovo stanje ponovno poslabšalo, saj ob govoru izpušča besede ali govori nepovezano, zaradi česar ga svojci težje razumejo. Dogajanju okoli sebe težko sledi, zato navzven deluje zmeden in odsoten. Potrebuje nenehno pomoč pri osebni higieni in pri hranjenju. Zaradi vseh teh znakov ga je hčerka odpeljala na ponoven pregled k zdravniku, kjer so mu diagnosticirali napredujočo Alzheimerjevo bolezen in mu prilagodili zdravljenje z zdravili. Anton večino dneva leži, saj se že ob najmanjšem naporu utrudi. Izvaja lahko le še malo gibov in potrebuje stalen nadzor in pomoč svojih domačih.«
Kdaj in kam po pomoč?
Pri demenci gre za skupek simptomov, ki so pri posamezniku izrazito moteče in močno posegajo v njegovo samostojnost ter splošno vsakodnevno delovanje. Zdravljenje demence se prilagaja znakom in simptomom, ki jih oseba z demenco izraža v določenem obdobju. Posamezniki z demenco se med seboj razlikujejo po telesnih, duševnih in socialnih zmožnostih, zato mora biti obravnava prilagojena vsakemu posebej. Pri tem se stanje demence lahko spreminja z leti in lahko se zgodi, da čez čas potrebujemo drugačno obravnavo kot smo jo ob pričetku zdravljenja. Zdravljenje demence lahko poteka v družinskem okolju z občasno strokovno podporo (v primeru blažjih ali zmerno izraženih znakih) ali v ustanovah kot so dnevno-varstveni centri, specializirani domovi za starejše občane in zdravstvene institucije (v primeru težje simptomatike).
Demence običajno ni mogoče popolnoma ozdraviti, razen če jo povzroča bolezen, ki je ozdravljiva (npr. vaskularna demenca). Z ustrezno in pravočasno oskrbo so demence obvladljive, zato lahko z ustrezno strokovno pomočjo omilimo potek bolezni ter izražanje simptomov, da slednji napredujejo počasneje kot bi brez strokovne obravnave. K temu pripomore kombinacija psihosocialne rehabilitacije, ozaveščanja svojcev in zdravil. Psihosocialna rehabilitacija predstavlja terapevtski pristop, ki ljudi z (organsko) duševno motnjo spodbuja k uporabi svojih močnih področij za doseganje samostojnega in kakovostnega življenja, skupaj s podporo strokovnjakov in okolice.
Pomembna vidika obravnave demence sta tudi ohranjanje zdravega življenjskega sloga in udejstvovanje v različnih aktivnostih po svojih zmožnostih – še zlasti miselnih dejavnostih. Ob soočanju s kognitivnimi težavami zaradi demence lahko pomagajo zdravniki (npr. nevrologi, psihiatri), medicinske sestre, delovni terapevti, psihologi ali drugi zdravstveni delavci skupaj s podporo svojcev. Pomemben del pomoči osebam z demenco je tudi informiranje in pomoč svojcem ter psihološka podpora svojcem, ki jih skrb za družinskega člana z demenco obremenjuje.
K učinkovitem zdravljenju lahko najbolje pripomoremo tako, da sodelujemo po svojih najboljših močeh in upoštevamo napotke strokovnjakov. Ne glede na oškodovanost imajo osebe z demenco ob zgodnji diagnozi vsaj še nekatere zmožnosti in potenciale, ki jih moramo prepoznati in krepiti. Zaradi tega skušamo spodbujati čim večjo samostojnost pri izvajanju stvari, ki so jih še zmožni opraviti (npr. osebna higiena, hranjenje, oblačenje, odvajanje). Četudi je izvedba počasnejša ali bolj površna, bodimo strpni, saj samostojnost krepi telesno delovanje in psihološko stanje osebe z demenco. Obstajajo številni kognitivni treningi, ki omogočajo ohranjanje zmožnosti pri demenci in številni pripomočki, ki omogočajo čim daljšo samostojnost pri vsakdanjih opravilih.
V pomoč pri oskrbi in soočanju z demenco:
- spletna stran NIJZ o tem Kaj je demenca in kako z njo živeti
- spletni portal eDemenca
- spletna stran projekta aCROsSLO
- Slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija
- spletna stran NIJZ o Demenci in zmanjšanju kognitivnih funkcij
- knjige in osebne izpovedi o demenci v priročniku Kam in kako po pomoč v duševni stiski (na strani 123)
