Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Aspergerjev sindrom

Aspergerjev sindrom

Tekom odraščanja pridobivamo različne izkušnje s svetom, ki lahko spodbujajo ali zavirajo naš razvoj. Razvoj sposobnosti se med otroki razlikuje, saj vsak v svojem ritmu dosegajo mejnike v razvoju. Tempa razvoja zato ne smemo primerjati med otroki, dokler se nahajajo znotraj območja normativnega razvoja. Včasih lahko otroci iz različnih razlogov odstopajo od običajnega razvoja, vendar to še ne pomeni, da gre za razvojni zaostanek, primanjkljaj ali razvojno motnjo.  Hkrati se tudi isti otroci na različnih področjih ne razvijajo enakomerno hitro. Primeri normalnih razvojnih odstopanj so kasnejši pojav prvih izgovorjenih besed, dviganja glave, plazenja, prvih korakov ali drugih razvojnih mejnikov, ki se pojavijo znotraj dveh standardnih deviacij od povprečnega razvoja otroka za njegovo starost.

Pervazivne razvojne motnje pa odražajo specifična odstopanja in znatne zaostanke v razvoju, ki jih sicer lahko omilimo z nekaterimi prilagoditvami, vendar jih ne moremo dokončno odpraviti, saj gre za vseživljenjsko stanje. So skupina motenj, ki označujejo težave in zamude v razvoju osnovnih socialnih veščin, poleg tega pa sta zanje značilni tudi ozka usmerjenost zanimanj in ponavljajoče se stereotipno vedenje. Ti znaki se pojavijo zgodaj v razvoju in so kljub prilagoditvam prisotni celotno življenje. Pervazivne razvojne motnje se kažejo skozi razmišljanje, domišljijo, govor in vedenje, kar otežuje vsakodnevno delovanje v socialnem okolju (npr. vrtcu, šoli).

Kljub temu, da razvojnih motenj ne moremo odpraviti, lahko tako otroci kot odrasli razvijejo nekatere prilagoditve, ki jim pomagajo pri samostojnem življenju v družbi. Ob tem vsi posamezniki z diagnozo razvojne motnje ne kažejo enake stopnje težav, saj se med seboj razlikujejo glede na širok spekter motnje. Posamezniki z blažjo izraženostjo težav lahko v svojem okolju ob minimalnih prilagoditvah delujejo dokaj samostojno in neodvisno od pomoči drugih. Posamezniki s težjimi znaki pa kljub prilagoditvam potrebujejo dolgoročno nego in spremljanje. Zaradi tega je pomembno, da izhajamo iz edinstvenosti vsakega posameznika in njegovih zmožnosti ne posplošujemo preko vseh pervazivnih razvojnih motenj. Najpogostejša pervazivna razvojna motnja je Motnja avtističnega spektra, kamor se uvrščata avtizem in Aspergerjev sindrom. V nadaljevanju so predstavljene nekatere značilnosti Aspergerjevega sindroma.

Osnovne značilnosti

Aspergerjev sindrom je motnja na avtističnem spektru, za katero so značilni primanjkljaji socialnih veščin in stereotipno ponavljajoče se vedenje. Kaže se skozi značilen način razumevanja sveta in odzivanja v socialnih situacijah. Čeprav imajo posamezniki z Aspergerjevim sindromom željo po druženju z ljudmi okoli sebe, kažejo težave pri vzpostavljanju socialnih stikov, zaradi česar se od družbe lahko raje umaknejo. Od avtizma se Aspergerjev sindrom razlikuje po tem, da imajo posamezniki dobro ohranjene govorne in intelektualne zmožnosti, zaradi česar so težave običajno prepoznane kasneje kot pri avtizmu.

Znaki Aspergerjevega sindroma so lahko izraženi blago, zmerno ali hudo, od česar je odvisno kakšne prilagoditve bo posameznik potreboval, da bo lahko čim bolj samostojno deloval v družbi. Kljub omejitvam lahko osebe z Aspergerjevim sindromom kažejo izjemne sposobnosti na nekaterih področjih kot so dolgoročni spomin, visoka osredotočenost, vztrajnost, matematične sposobnosti, natančno in poglobljeno znanje o določeni temi, za katero se zanimajo … Čeprav je Aspergerjev sindrom vseživljenjska motnja, večina posameznikov razvije prilagoditve ali uporablja pripomočke, ki jim pomagajo pri soočanju z ovirami.

Pogosti simptomi in znaki

Na Aspergerjev sindrom lahko kažejo nekateri tipični simptomi in znaki kot so:

  • motorične težave oz. telesna nerodnost (npr. slabša koordinacija, ravnotežje ali fina motorika, neobičajna telesna drža),
  • senzorna občutljivost (npr. skrivanje pred močnimi zvoki, svetlobo, okusi, vonji in dotiki ali pa premajhna občutljivost na zunanje dražljaje),
  • ozka zanimanja, usmerjena na specifično področje, s katerim se obsesivno ukvarjajo,
  • natančnost, redoljubnost in vztrajanje pri vzpostavljenih rutinah ter ritualih,
  • težave ob razumevanju abstraktnih pomenov humorja, sarkazma, gest, metafor,
  • težavno vživljanje v druge osebe (npr. težave ob tolmačenju čustev ljudi okoli sebe),
  • težave pri vključevanju v pogovor ali sklepanju prijateljstev.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

K razvoju Aspergerjevega sindroma pripomore kombinacija genetskih in okoljskih dejavnikov. Ti se med seboj prepletajo in povzročajo spremembe v razvoju možganov, zaradi česar posamezniki z Aspergerjevim sindromom nekoliko drugače procesirajo informacije o svetu. Natančen vzrok motnje zaenkrat še ni odkrit, zato tudi ne obstaja »zdravilo«, ki bi sindrom lahko popolnoma odpravilo.

Dokazano pa je, da Aspergerjev sindrom ni privzgojen ali pridobljen zaradi cepljenja. Osebe z Aspergerjevim sindromom niso same odgovorne za nastanek motnje kot tudi niso krivi njihovi skrbniki ali lokalno okolje. Namesto obtoževanja je bolje, da se usmerimo v zagotovitev ustreznih spodbud in prilagoditev, ki bodo posameznikom z Aspergerjevim sindromom ter njihovim družinam olajšale soočanje z diagnozo.

Primer iz življenja

»Hana obiskuje zadnjo vrtčevsko skupino in bi po pričakovanjih staršev naslednje leto morala vstopiti v šolo. Vzgojiteljici in svetovalna delavka so ob opazovanju Haninega vedenja pred njenim pričetkom šolanja izrazile, da v skupini nekoliko izstopa, saj se vede drugače kot ostali otroci. Vzgojiteljici sta izpostavili, da Hane ne moti, če vsak dan počne iste stvari v enakem zaporedju, saj se igranja z istimi igračami nikakor ne naveliča. Opažata, da jo vsakodnevna rutina celo pomirja. Tudi starši se strinjajo, da ima Hana rada jasno vzpostavljene dnevne rituale, ki ji omogočajo, da točno ve kaj jo čaka v naslednjem trenutku. Kadar se njena rutina nekoliko spremeni, postane nejevoljna in vznemirjena. Svojo razburjenost uravnava s tem, da se ziba na mestu, saj jo to pomirja. Vrstniki jo zaradi tega večkrat zbadajo ali se ji posmehujejo. Kadar so vzgojiteljice želele Hano potolažiti in jo potrepljati po rami, se je močno zdrznila in se skrila v samoten kot. Hana se vzgojiteljicama zdi zelo brihtna punca, čeprav se stežka ujame z ostalimi vrtčevskimi otroki. V družbi sovrstnikov se zdi kot da ne ve kako se vključiti v pogovor zaradi česar izpade nerodno. Zelo se zanima za rastlinje in na pamet pozna vsa latinska imena vrtnih cvetlic, čemur se ljudje okoli nje samo čudijo. Včasih bi o rastlinah lahko govorila tudi po več ur skupaj, čeprav je tematika zanimiva samo njej. Svetovalna delavka je glede na Hanino delovanje v vrtcu posumila znake Aspergerjevega sindroma, zato je staršema svetovala, naj to izpostavita ob obisku pediatra.«

Kdaj in kam po pomoč?

Če pri otroku zaznamo večje težave na socialnem in vedenjskem področju ob dobro razvitih govornih zmožnostih, se o tem lahko posvetujemo z otrokovim pediatrom ali drugimi strokovnjaki kot so (klinični) psiholog, pedopsihiater, specialni pedagog ipd. Diagnoza Aspergerjevega sindroma lahko sprva družini predstavlja velik šok ali sproži druge neprijetne občutke, kar je običajen način soočanja z diagnozo. Sčasoma se družine navadijo na prilagoditve, ki jih ima oseba z motnjo. Diagnoza lahko pomaga pri razumevanju potreb in vedenja ter osebam z Aspergerjevim sindromom zagotavlja podporo ob vključevanju v skupnost, šolanje in zaposlitev. Čeprav se družine z osebo z Aspergerjevim sindromom lahko soočajo s stigmatizacijo ali nerazumevanjem družbe, se po drugi strani člani družine običajno med seboj močno povežejo in drug drugemu nudijo podporo.

Ob ustreznih prilagoditvah in spodbudah lahko osebe z Aspergerjevim sindromom živijo kakovostno in samostojno življenje. Čeprav motnja ni ozdravljiva, lahko omejitve, ki jih prinaša omilimo z ustreznimi spodbudami in potrpežljivim odnosom do posameznika, ko se sooča s težavami. Na voljo so različni pristopi za vključevanje osebe z Aspergerjevim sindromom v izobraževanje, delo ali družbo v splošnem in so pretežno usmerjeni na področje komunikacije, vedenja in prehrane.

Več o motnjah avtističnega spektra in pomoči:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content