Delirij
Možgani so središče, iz katerega izhaja naše vedenje in počutje, zato lahko sprememba v njihovem delovanju vodi k različnim okvaram spomina, pozornosti, osredotočenosti, načrtovanja, reševanja problemov. Poleg tega njihova oškodovanost lahko povzroča čustvene, razpoloženjske in vedenjske spremembe ter težave pri zaznavanju resničnosti. Slabše delovanje možganov lahko povzročijo različni dejavniki kot so bolezen, poškodba, zastrupitve, uživanje psihoaktivnih snovi in staranje.
Duševne motnje imajo lahko poznan ali neznan vzrok nastanka. Pri večini duševnih motenj razlog za nastanek ni jasen, saj k njihovem razvoju pripomore več različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo – od genetskih do okoljskih in drugih ne-podedovanih lastnosti. Duševne težave pa pogosto povzroča organski oz. telesni vzrok in takrat govorimo o organskih duševnih motnjah. Zanje se uporabljajo tudi druga imenovanja kot so nevrokognitivne motnje ali organski psihosindrom. Poškodba ali bolezen možganov je lahko prirojena ali pa pridobljena tekom življenja zaradi padcev, udarcev, bolezni ali različnih telesnih bolezni (npr. hormonsko neravnovesje). Zaradi velike raznolikosti teh motenj moramo k vsakemu posameznemu primeru pristopati prilagojeno. Med organske duševne motnje uvrščamo demenco (npr. Alzheimerjeva bolezen), delirij in posledice možganskih poškodb. V nadaljevanju so opisane nekatere osnovne značilnosti delirija.

Osnovne značilnosti
Delirij je prehodna motnja zavesti in umskih sposobnosti, ki odraža bolezensko dogajanje v našem telesu. Običajno nastopi v nekaj urah in traja od nekaj dni do nekaj tednov. Njegov pričetek je lahko prikrit, kar se kaže kot vznemirjenost, anksioznost, prestrašenost ali občutljivost na svetlobo in zvoke. Osebe z delirijem v splošnem niso agresivne, vendar lahko zaradi slabše orientacije in zmedenosti nenamerno poškodujejo sebe ali druge. Delirij pogosto spremljajo tudi številni telesni znaki kot so nemir, tresenje in potenje. Sam po sebi je delirij lahko prvi opozorilni znak telesne bolezni. Če ga ne prepoznamo pravočasno, vodi k poslabšanju telesnega in duševnega delovanja ali celo smrti.
Ločimo lahko različne vrste delirija kot sta hipoaktivna in hiperaktivna oblika delirija. Za hipoaktivno stanje je značilna brezvoljnost, otopelost in zmanjšana gibalna aktivnost posameznika v deliriju, medtem ko je za hiperaktivno obliko delirija značilna povečana aktivnost, hitra razdražljivost, tesnoba in vznemirjenost.
Pogosti simptomi in znaki
Delirij lahko prepoznamo po nekaterih opozorilnih simptomih in znakih kot so:
- zmedenost,
- motenost spomina (npr. oslabljena prepoznava in takojšen priklic),
- slaba orientacija v času in prostoru ali popolna dezorientacija,
- spremenjen ritem spanja in budnosti,
- počasnejše odzivanje na dražljaje iz okolice,
- telesni znaki (npr. povišana telesna temperatura, tresenje, potenje),
- spremembe mišljenja (npr. iluzije, halucinacije, blodnje),
- spremembe čustvovanja (npr. razdražljivost, prestrašenost, nihanje razpoloženja),
- spremembe v vedenju, gibanju in govoru.
Simptomi in znaki tekom dne lahko nihajo in so pogosto izrazitejši v jutranjem, večernem ali nočnem času.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Delirij lahko nastane iz različnih razlogov, in sicer zaradi zastrupitve, zapletov pri zdravljenju, okužbe, visoke vročine, pomanjkanja tekočine, presnovne motnje, zlorabe psihoaktivnih snovi (alkohol, droge) ali odtegnitve od njih … Vse to lahko sproži možgansko reakcijo, ki ji rečemo delirij. Glede na to lahko ločimo alkoholni delirij, delirij pri dementnih bolnikih, vročinski delirij ali delirij zaradi poškodbe in drugih bolezni. Delirij se lahko pojavlja sočasno z demenco, depresijo, shizofrenijo ali drugo vrsto psihoze.
Primer iz življenja
»Tatjana je oskrbovanka v domu starejših občanov. Njena sostanovalka pravi, da je zadnje čase veliko bolj nemirna kot prej, še posebej ponoči, ko ves čas nerazumljivo mrmra, se premetava ter kriči. Tatjana nenehno sumničavo izpostavlja, da nekdo hodi v njeno sobo, se sklanja nad njeno posteljo in jo opazuje. Podnevi je zaradi tega utrujena in bi najraje spala. Osebje v domu starejših občanov je zaradi teh znakov Tatjano nemudoma odpeljalo k domskemu zdravniku, ki je ugotovil, da gre za delirij – najverjetneje zaradi spremenjenega odmerka zdravil. Nekaj časa po zamenjavi zdravil je bila Tatjana ponovno takšna kot prej, sama pa se ne spominja obdobja delirija.«
Kdaj in kam po pomoč?
Delirantno stanje težko jasno prepoznamo zaradi različnosti znakov in simptomov pri različnih posameznikih. Poleg tega se znaki spreminjajo skozi čas tudi pri enem in istem človeku. Čeprav delirij včasih lahko mine spontano in brez hudih posledic, njegova prisotnost predstavlja urgentno stanje, ki potrebuje zdravstveno obravnavo. Prepoznava delirija je zato ključnega pomena, saj nam to lahko pomaga pri nadaljnjem odkrivanju težav in bolezni v ozadju. Če sumimo, da oseba doživlja znake delirija, moramo o tem nemudoma obvestiti zdravnika. Priporočljivo je, da osebe z delirijem nikoli ne puščamo same, saj lahko pride do nepredvidljivih poškodb.
Zdravniška obravnava oseb z delirijem vključuje pozorno spremljanje in pregled telesnega delovanja (npr. krvni tlak, srčni utrip, telesna temperatura). Pomembni so tudi drugi ukrepi zdravstvene nege zaradi intenzivnega potenja ter ustrezna prehrana in vnos tekočine. Zaradi tresenja lahko potrebujejo pomoč pri oblačenju, hranjenju ali drugih nujnih opravilih. Priporočljivo je, da sta okolica in vsakodnevna rutina oseb z delirijem čim bolj stabilni ter jih ne obremenjujemo z nepomembnimi novostmi in spremembami. Pri tem se zdravljenje alkoholnega in nealkoholnega delirija med seboj nekoliko razlikujeta. Kljub vsemu pa je delirij ob ustreznem spremljanju in pravočasni obravnavi popolnoma obvladljiv in ne predstavlja hujših dolgoročnih posledic.
Več o deliriju si lahko preberete v zloženki Nemir in delirij.