Moje ime je Brigita Langerholc. Več kot 18 let sem živela življenje športnice, od tega 10 let Vrhunskega športa, bila sem 2x olimpjjka, večkratna udeleženka svetovnih in evropskih prvenstev, polfinalistka, finalistka.

Skratka malo preveč je bilo moje življenje vpeljano v neke vrste “Superachiever-ko”. Med treningi atletike, sem uspela še zaključiti študij ekonomije v Ameriki in magisterij na Fakulteti za družbene vede.

Ko sem končala življenje v “kovčkih” in letanje po svetu, sem se vrnila v Slovenijo. Prvi otrok je bil na poti in bilo je vse ok, dokler 13 mesecev kasneje ni prišla na svet druga deklica in sem v roku 3 mesecev po rojstvu Ajde dobila diagnozo – globoko depresivna. V moji zdravstveni kartoteki je bila zaznačba perfekcionistka, karkoli že to pomeni. V eni roki sem imela napotnico za psihiatrično bolnišnico Begunje – pod nujno, v drugi roki, še doječo hčerko. Nekako sem čutila, da je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici najverjetneje moja zadnja izbira.

Po pogovoru z zdravnico sva sklenili, da si najprej poskušam pomagati sama – s pogovorom z nekom. Povej naprej! Se mi zdi zelo pomemben prvi korak, ki ga moraš storiti. Antidepresive sem zavrnila, ker že kot otrok nisem marala zdravil. Seveda sem čutila, da moram reagirati hitro, najbolj kar sem potrebovala pa je bil pogovor z nekom, ki bi me bil pripravljen poslušati. Spomnim se, da nisem razumela, kako sem JAZ, ki sem po naravi tako polna energije in pozitivna oseba se znašla v tej situaciji – in to GLOBOKO DEPRESIVNA.

Znakov depresije v začetku nisem prepoznala: začelo se je z utrujenostjo, mislila sem, da je to zaradi nočnega dojenja, potem je moje počutje prešlo v popolno nemoč in nezainteresiranost za življenje, razne viroze so se stopnjevale, strahovi pa pojačali, kot npr. (Kaj bo če bo…), spomnim se da sem v svoji glavi prevrtela tudi po 1000-krat določene negativne scenarije in potem sem to tudi privlačila in sem bila še bolj nesrečna.

Ko razmišljam o vzrokih za depresijo. Po nekaj letih sem se vrnila v Slovenijo, kjer razen nekaj prijateljic, nisem imela networka, ljudi, ker sem ga imela v tujini. Depresija se mi je “zgodila” zaradi hormonske spremembe, 2 poroda v zelo kratkem času, poleg tega ogromno potlačenih čustev v času športne kariere in pa vzorcev in travm iz otroštva, ko sem del rane dobe odraščanja preživela v bolnišnicah. Seveda sem te zadnje (globje) plasti vzrokov moje depresije bila zmožna reševati šele kasneje.

Bila sem navajena življenja v “kufrih”, bivanja v 4- in 5-zvezdničnih hotelih, kjer so mi večino stvari opravljali drugi, moja ekipa, moj mož, kdorkoli. Moja edina naloga 18 let je bila trening, tekmovanja in skrb za svoje telo. In skrb za svoje telo in um sem v času dveh porodniških dopustov skoraj popolnoma opustila, to ni bilo dobro. Tudi vse tehnike sproščanja, vizualizacije, nisem uporabljala skoraj 2,5 leti, ker sem mislila, da je pomembno le to: Biti 100% mama. v bistvu pa je med samo porodniško potrebno vsaj minimalno tudi poskrbeti zase.

Prvi korak je bil, da sem si PRIZNALA da sem globoko depresivna. Drugi, da sem našla nekoga, ki bi me bil pripravljen samo poslušati, to je bila 80-letna teta. Nekomu sem povedala, kaj mi je. Že to ogromno pomaga. Potem smo se z družino dve leti zaporedoma vsako poletje za 4 mesece preselili na deželo, v mojo rodno vas, nazaj k naravi, to je bilo zelo blagodejno za mojo dušo in zdravljenje od znotraj.

Temu je sledilo naporno delo – brskanje po vzorcih, zakaj se mi to dogaja, kaj me je depresija prišla naučit. Vsaka diagnoza je neko opozorilo telesa in uma, da nečesa ne delaš prav. No, ko sem kopala še globje v mojo podzavest preko hipnoze, sem ugotovila, da imam ogrooomno potlačenih čustev, da zgleda so se začela že v bolnišnicah, kjer sem bila kot dojenček, z različnimi diagnozami, potem kasneje ko sem odraščala, preprosto v naši družini ni bilo zaželjeno da jokam v javnosti, da izražam jezo in podobno (zopet potlačena čustva, ki se vsa shranjujejo nekje v telesu, potem diagnoza astme v osnovni šoli in še del srednje in veeeliko potlačenih čustev, ki so se razvila v nek sram, saj nihče ne bi smel vedeti za mojo diagnozo, razen trener, ker v vrhunskem športu je to nezaželjeno, kasneje razni porazi, vzponi v športu, ki jih je ogromno. Ko danes pogledam nazaj, je depresija prišla v obliki resnega opozorila čiščenja mojih čustev, postavljanja sebe na novo pot, ker drugače, tako sem prepričana, bi lahko dobila še kakšno hujšo bolezen, kot je rak v zadnjem stadiju in podobno. Marsikatera atletinja, je tako umrla, tudi v Sloveniji.

Dolgo je bilo potovanje k SEBI, res dolgo, delčki nastavljanja moje nove identitete trajajo še danes. Najtežje delo je bilo prvih 17 mesecev po priznanju sami sebi in potem nastavljanju korakov , kako priti ven iz depresije.

Tu bi se rada zahvalila zdravnici, ki je tisti dan nadomeščala mojega zdravnika, kako zanimivo, vedno sva bili v stikih, da sem ji poročala o mojih mini napredkih.

Lahko povem, da tisti prvi meseci zdravljenja niso bili rožnati, počutila sem se izredno nemočno, vsako opravilo mi je bil hud napor in to je grozljiv občutek, za mene skorajda Superwoman, ki sem bila še dve leti prej med najboljšimi na svetu na 800m, zdaj pa kar naenkrat se zbudiš z dvema nedolžnima bitjema, dve leti in malo več kot 1 leto, ki sta popolnoma odvisni od tebe, jaz pa brez moči, da bi sploh zjutraj po celonočnem dojenju vstala in se stuširala in ju nahranila. Včasih sem si samo pokrila odejo čez glavo in sanjala, da sem nekje daleč, na otoku, brez otrok, brez moža, svobodna, in da se to meni ne dogaja, ampak nekomu drugemu. Toda jok lačnega otroka me je zopet zbudil v realnost. Nisem si znala poiskati pomoči, varuške, vsaj sprva, ker nikogar nisem poznala. Moj mož ni razumel, da je tako resno, vsaj sprva ne, starši niso znali pomagati. Čeprav se je mama, ko se spomnim, on-off bojevala z depresijami in verjetno sem del njenega vzorca preprosto preslikala. Ko so prišle še samomorilne misli in to večkrat v tednu, sem čutila, da tu mi pa zmanjkuje časa, da si priznam, da tokrat si pa sama ne znam pomagati, in da rabim pomoč, pomoč nekoga zunanjega in tako sem nekega dne, ko sem imela ta slot, jaz mu rečem 5 min svetlih misli v celem dnevu, zavrtela telefon in se prijavila k moji zdravnici na posvet. Ostalo je znano.

Kako mi je uspelo brez antidepresivov? Kar nobenemu ne priporočam, jaz sem v preteklosti že imela astmo in z njo povezano izkušnjo, ki sem jo pozdravila delno z zdravili + dihalnimi tehnikami in vizualizacijo.

Čutila sem, da mi bo pri zdravljenju depresije pomagala hipnoza in res je bilo tako. Hvaležna sem vsem udeleženim pri mojem zdravljenju, sploh pa sama sebi, da sem to zmogla, da sem danes živa in zdrava in polna energije in se veselim življenja.

Pred tem sem mislila, da je zbiranje pokalov, medalj, diplom in certifikatov višek življenjske sreče, ampak iz izkušenj govorim, to te na dolgi rok ne polni. Polni te notranje zadovolstvo, ko veš kaj si, kje so tvoje meje in kaj je tvoje poslanstvo v tem svetu. Polnijo te čudoviti ljudje, ki so tvoji prijatelji zaradi tebe, ne zaradi slave, ki jo doživljaš, karkoli že to pomeni.

Vse nas zaznamujejo okolje, osebe in vzorci s katerimi si odraščal. Nezavedno jih poberemo od staršev, šolske indoktrinacije in okolja.

Če si odraščal kot jaz, nenehno bolehna in polna diagnoz, te to še dodatno zaznamuje. Dostikrat šele med depresijo, žal, ugotoviš da živiš življenje drugih in ne svoje življenje. Kaj pa je tvoja pot?

Moja je, ko sem šla čez svoje obdobje “teme” da danes lahko ljudem vlivam upanje, da ja, tvoje telo in um marsikaj zmoreta, potrebno se je samo povezati s pravimi ljudmi, da ti lahko pomagajo na začetku poti.

Danes učim sproščanje, mentalne tehnike po Jose Silva Ultramind metodi, predavam v podjetjih doma in po svetu, kot del ekipe Sophia Academy.

Uživam v tem, kar počnem, čeprav je delo z ljudmi lahko včasih pravi izziv 🙂 Zato sem hvaležna depresiji, vse po njej je bistveno lahkotnejše…