Prihajam kot najmlajša čanica iz 5-članske družine. Kot otrok sem bila navdušena nad vsako stvarjo in takoj, ko sem prestopila prag šole, sem postala aktivna na več področjih.

Vpisala sem se na klavir, karate in mažoretke, kar pa sem potem zamenjala za atletiko, ki je postala moja ljubezen in pa na koncu moja največja lekcija do sedaj (vam kmalu razložim zakaj). Na vsakem koraku sem imela podporo staršev oz. jo imam še danes.

Trenutno sem študentka na Fakulteti za elektrotehniko, še vedno rada igram klavir, hodim na treninge LA plesov, obožujem sprehode in jogo, vedno večkrat pa preberem tudi kakšno knjigo (a včasih ni bilo mogoče, da me vidite s knjigo).

Torej, kako se je lahko moja največja ljubezen spremenila v mojo največjo lekcijo? Torej, vse kar sem počela, sem začela iz čistega veselja in imela sem vso podporo. Začela sem se udeleževati tekmovanj, kjer sem dosegala najvišja mesta in z leti sem se navadila, da mi gredo stvari dobro od rok. Največje veselje mi je predstavljala ravno atletika, zato sem do nje razvila resnejši pristop, hotela sem več. Navadila sem se reda in discipline, od katerega nisem odstopala. Začela sem pretiravati v vsaki stvari in nasvetov, ki se mi niso zdeli blizu, nisem upoštevala.

Takrat so se stvari začele rušiti tako fizično kot mentalno:

• z nobeno tekmo nisem bila zadovoljna in bila sem slabe volje ves čas (kar mi ni bilo podobno),
• napredka ni bilo,
• samo trenirala sem (za kaj drugega si nisem vzela časa, dejansko si ga niti nisem hotela),
• od sebe sem pričakovala več in več,
• mišice so bile konstantno zategnjene, kar se je seveda poznalo pri teku oz. napredku (ki ga ni bilo),
• poznalo se je tudi na koži (akne).

V 3. letniku, ko sem od svoje kariere pri atletiki pričakovala največ, sem si pri doskoku poškodovala koleno. Še danes se spomnim trenutka, ko sem začutila bolečino, saj sem takoj vedela, da gre za resnejšo poškodbo in da s to sezono ne bo nič. Strgala sem si križno in stransko vez v kolenu, sledila je operacija. Bila sem neizmerno žalostna, jezna in razočarna nad sabo, ker se mi je to zgodilo v zadnjem skoku. Ko vsaj ne bi forsirala in hotela še enega skoka, potem se mi to ne bi zgodilo. V tistem trenutku se mi je podrl svet, ampak okej, v redu, nič ni izgubljenega, marsikdo se poškuduje in nato nadaljuje s kariero. Kot sem bila navajena sem šla v rehabilitacijo z odločnostjo, da čimprej okrevam in se vrnem na stezo. Delala sem vsak dan več ur, sestra je fizioterapevtka in je bila takrat ravno na porodniški, zato mi je pomagala in me spremljala vsak dan. Imela sem vse pogoje, da rehabilitacijo končam v najkrajšem možnem času in nadaljujem, kjer sem končala, a napredka pri kolenu ni bilo. Načrtovana 4-6 mesecev dolga rehabilitacija se je razvila v kar 10 mesečno, z dvema dodatnima operacijama. V glavi se je ponavljalo: »Vse delam tako kot mi rečejo, nobenega dneva nisem izpustila z vajami, a napredka spet ni.« Videla sem ostale, kako se jim je koleno izboljšalo, govorili so, kako so počeli stvari po parih tednih od operacije, kar sama nisem mogla po parih mesecih. Postajala sem nezadovoljna sama s sabo, spet nisem bila dovolj, izvajala sem pritisk nad sabo, forsirala koleno, šla čez bolečino, a nič. Nisem vedela, kaj naj storim, noben ni vedel, kaj naj stori. Za povrh sem imela še gnojne bulice na rani, kar naj bi bila »reakcija na notranje šive, ko se razgradijo«, a se je po osmih mesecih izkazalo, da je bila to bakterija MRSA.

Nekega dne me je v bolnici obiskala družinska prijateljica Štefka, ki mi je predstavila knjigo Vesolje te podpira. Takrat se mi ideja o branju knjige ni zdela blizu, ampak v tistem trenutku sem se odločila, da jo poslušam. Takrat sem bila že na takem nivoju, da poskusim vse, ni bilo važno ali je nekaj, kar bi storila sama od sebe, ali ne. In takrat se je v meni nekaj spremenilo. Odločila sem se za spremembo, začela sem brati, začela sem pisati v dnevnik, meditirati, pogobila sem se, začela sem zares poslušati nekoga drugega, začela sem »poslušati« koleno in svoje občutke, ki pravijo v redu je. Takrat sem se umirila in ustavila, kar v vseh svojih letih nisem storila. Niti takrat, ko se je zgodila poškodba. Takrat naj bi bil čas, da se ustaviš, da počivaš, a jaz sem še kar rinila naprej. Kot mi je sestra velikokrat rekla: »Lara, z glavo skozi zid greš«, pa je nisem poslušala. Ustavila sem se in takrat je šlo na bolje. Odkrili so mi MRSO in vse se je začelo izboljševati. Kolena nisem več forsirala, ampak se je skozi mesece pozdravilo in danes lahko plešem, hodim v hribe ali sprehode, tečem, ampak vse v mejah normale.

Skozi celoten proces sem spoznala:

Danes gledam na svet drugače kot sem ga 5 let nazaj. Spoznala sem, da je življenje prepleteno tako s fizičnim, kot duševnim in mentalnim zdravjem. Ko se podre eno, se tudi ostalo in pravilno je vzdrževati vse. Če bi vedela prej, kakšen vpliv bo imelo name, če nekaj ne zadržim v sebi, kakšen vpliv bo imelo, če to povem nekomu, ali pa zapišem v dnevnik, bi to počela že prej in brez sramu. Če to meni pomaga, če je to moja pot do rasti, do boljšega počutja bom to počela še naprej. Za nekoga je to mogoče čisto druga stvar, ni pomembno, kaj je, važno je, da vam odgovarja in vam da občutek olajšanja ter dobre volje.