Aleksina zgodba

Dihej, dihej, dihej, še tri minute pa boš doma, še en ovinek. Drž ključe trdno. Dihej. Pomir se. Nehej! Nehej! Nehej!
Samo še malo. Leva noga, desna noga. Leva noga, desna noga. Ugh, zakaj zmerej ko gre use uredu. Okej še malo. Hiša. Vrata. Okej doma sem. Odklen pa zapri. Odklen pa zapri. Zdej se lahko zlomim.
No tako nekako bi razložila moje vsakodnevne misli na glas, vendar bi verjetno ljudje mislili, da sem nora, ko bi se mogla naglas opominjati na nekaj tako preprostega kot je dihanje…