Dihej, dihej, dihej, še tri minute pa boš doma, še en ovinek. Drž ključe trdno. Dihej. Pomir se. Nehej! Nehej! Nehej!

Samo še malo. Leva noga, desna noga. Leva noga, desna noga. Ugh, zakaj zmerej ko gre use uredu. Okej še malo. Hiša. Vrata. Okej doma sem. Odklen pa zapri. Odklen pa zapri. Zdej se lahko zlomim.

No tako nekako bi razložila moje vsakodnevne misli na glas, vendar bi verjetno ljudje mislili, da sem nora, ko bi se mogla naglas opominjati na nekaj tako preprostega kot je dihanje.

No, če sem iskrena, večino ljudi že tako misli, da sem nora, ampak na žalost to ni nikakor povezano z mojim dejanskim mentalnim zdravjem.

Verjetno bo najlažje, če začnem kar od začetka oziroma od prvih trenutkov, ki se jih še spomnim. Kadar me kdo vpraša, kdaj se “ti je to začelo” ne morem ravno pomisliti na nek določen travmatičen dogodek, ki bi me zaznamoval na tak način. Vse, kar se spomnim je majhna punčka z blond čopki in velikimi očmi, ki se vsak večer joče in trese, ker jo je strah, da bi naslednji dan pozabila nekje radirko in bi bila učiteljica jezna na njo ali pa kaj še bolj radikalnega kot to, da bom zagotovo polila čaj iz skodelice, ko ga bom nosila do mize, kaj šele, če je pomislila, da bi jedla čokolado in bi bila slučajno umazana okoli ust, ker bi se ji nato vsi posmehovali. Seveda je bilo tudi tukaj prepričanje, da se starša ne marata, ker je mami slučajno med filmom zvečer rekla, da je igralec v filmu lep. A tej mali punčki se je to zdelo popolnoma normalno razmišljanje, saj takrat nihče ni omenjal besede anksioznost. No, bodimo realni, tudi izgovoriti je ne bi znala, zato je mislila, da je normalno, da vsak dan živiš v stalnem nemiru in neki neprijetnosti. To se je seveda vsak dan stopnjevalo, saj zunanji svet ni vedel, da vsak dodaten pritisk okoli mene začutim vsaj dvakrat huje. Svet že tako rad daje pritiske na nas, še posebej ko smo mladi in neizkušeni. Takrat se nam vsak najmanjši problem zdi katastrofalen, kar je seveda logično, saj ne vemo, kaj vse se nam dejansko še lahko zgodi. Na žalost me niso v osnovni šoli spremljali zgolj demončki v meni, vendar tudi kar nekaj neprijetnih demončkov okoli mene, ki niso ravno lajšali mojih mladostnih let. Mogoče je na celotno izkušnjo vplivala celo moja anksioznost, ki me je velikokrat prepričala, da stvari delam drugače, veliko bolj nenormalno in preračunljivo, kot bi jih drugače. Neštetokrat sem prijatelje prosila za potrditev naših načrtov in nato želela vedeti vse, kar se bo dogajalo. Oni so mislili, da sem nek čuden »control freak«, ampak to je bil edin način, da sem se lahko pripravila, da sem zapustila svoj varen kotiček v moji postelji, kjer sem se dejansko počutila približno mirno. Ti neprijetni demončki so ostajali ob moji strani skozi celo osnovno šolo in mi skakali po glavi ob vsakem najmanjšem opravilu, druženju, ocenjevanju itd. 

Moja druga prijateljica depresija je prispela nekaj let kasneje, a sta se z anksioznostjo odlično ujeli in me brez premora spremljali vsak dan. Ta prijateljica se je kazala nekoliko drugače, bila je bolj tiha, a zarita globlje v meni. Četudi nisem znala natančno opisati in razložiti kaj počne, mi je neprestano povzročala neprijeten občutek neodvisno od tega, kaj sem počela, s kom in kako. Še vedno ne znam točno razložiti, kaj se dogaja z menoj, vendar sem skozi leta  razmišljanja nekako znala sama razumeti te občutke, čeprav so mi še vedno precej nelogični za razložiti. Znotraj sebe čutim nekakšno praznino, za katero nikakor ne vem, kako jo zapolniti. Ta praznina ni posledica izgube neke osebe ali stvari, ampak bolj kot prazna zapuščena hiša, katere poznaš vsak kotiček, a je vseeno ne moreš opremiti, da bi se počutila bolj domače. Na žalost lahko vabiš prijatelje v hišo, v njej opravljaš različne hobije, jo okrašuješ na vse različne načine, ji dodajaš sosede in okolico lepo urediš, vendar iz hiše kar ne želi nastati dom. 

No, za razliko od mojih drugih težav, ki jih ne morem točno časovno umestiti, se svojega prvega paničnega napada spomnim, kot bi se zgodil včeraj. Bila sem v osmem razredu med učenjem za test iz zgodovine. Čeprav mi je anksioznost povzročala težave pred vsakim testom, se mi je tisti dan zdela še posebej glasna, a sem jo poskušala zanemariti kot druge dni. Glasovi so postajali vedno glasnejši in kmalu nisem slišala ničesar drugega kot te demončke v glavi. Roke so se mi začele tresti bolj kot po navadi in vid se mi je začel megliti. Občutek sem imela, kot da je moj vsak dih zadnji. Vem, da se sliši kot da pretiravam, a dobesedno je bila moja edina misel v trenutku, da je to moj konec. V pljuča nisem uspela spraviti niti daha svežega zraka. Zdelo se mi je, kot da so minile ure, preden sem uspela ponovno zadihati in se vsaj približno umiriti. Po tem sem mislila, da se mi je uradno zmešalo in tega nisem upala izreči naglas nikomur. Seveda sem bila po napadu popolnoma izmučena in je bilo zato nadaljnje učenje še toliko težje, kar je vodilo v popoln “breakdown” joka in razočaranja nad sabo, katerega je na srečo ustavila mami in me prisilila, da z učenjem zaključim ter odidem spat. Od tistega dne naprej sem se dejansko zavedala, da moje razmišljanje in odzivi na okolico niso ravno normalni.

Takih stvari nisem nikoli zaznala v svoji okolici, saj takrat mentalno zdravje ni bila ravno neka popularna tema in je bilo vse skupaj še precej tabu. Predvsem pa nikoli nihče ni omenil, kako pomembno je dejansko počutje tudi na notri, ne le na zunaj.

Šele, ko sem prišla v prvi letnik srednje šole sem prvič začela poslušati, brati in raziskovati o mentalnem  zdravju. Ko sem prvič pri pouku psihologije slišala o podobnih težavah, s katerimi sem se sama spopadala, se mi je zdelo, kot da prvič nisem popolnoma sama na svetu, obenem pa sem se počutila, kot da te težave pri meni niso resnične in da zgolj samo pretiravam. Kasneje sem izvedela, da se mi je tako zdelo, ker sem sama pri sebi te težave že tako močno normalizirala, saj sem se z njimi spopadala vsak dan, da sem uspela sama sebe prepričati, da dejansko te težave niso tako grozne, kot tiste o katerih smo se učili pri pouku. Po tej uri sem začela tudi sama malo raziskovati o mentalnem zdravju na internetu in nešteto besedil se mi je zdelo kot nek oseben dnevnik, ki bi ga pisala vsak dan. Toda vseeno se mi stvar ni zdela dovolj normalna, da bi o njej govorila naglas oziroma družini in prijateljem, zato sem težave še vedno poskušala nekako skrivati, vendar to ni bilo možno več prav dolgo, saj sem kmalu zapadla v najhujše obdobje mojega življenja, ko se mi je tudi dihanje in obračanje v postelji zdelo popolnoma pretežko, kar je posledično vodilo tudi v poskus samomora, ki je bil na srečo neuspešen. Tudi tega mi je uspelo prikriti.

Ko je minil še eden izmed mnogih paničnih napadov, sem se odločila, da ne želim več živeti tako in sem po veliko obotavljanja stopila do mami ter ji v zmešanih besedah in nedokončanih stavkih, katerih še vedno ne znam popolnoma dokončati, razložila s čim se borim že veliko predolgo časa. Mami – nad vsem v življenju pozitivna, vedno pripravljena na življenje, je bila najprej tako presenečena, da mi sploh ni zmogla verjeti. Ko pa sem ji bolj podrobno opisala moje dejansko razmišljanje, se mi je zdelo kot da bi jo zadela s kamnom. No, če povzamem bistvo, pogovor se je zaključil ironično s tem, da sem jaz tolažila njo, saj je avtomatično začela kriviti sebe, kar pa seveda ne bi moralo biti dlje od resnice.

Takoj isti dan sva skupaj začeli iskati strokovno pomoč in moram priznati, da se mi je tisti dan, tista teža, ki sem jo čutila leta in leta, prvič zdela kanček lažja, toda ko celo življenje misliš, da tega občutka ne boš nikoli začutil, je to nekaj najbolj osvobojajočega, kar se ti lahko zgodi. Za tem je sledilo kar nekaj neprijetnih pogovorov z ožjimi člani družine (daljni družini še vedno nisem povedala, saj se mi ne zdi to neka stvar, ki bi pomagala katerikoli strani pogovora) in najboljšimi prijatelji. Kmalu za tem sem obiskala tudi prvega psihoterapevta in lahko vam zaupam kot v ljubezni, tudi če se ti prva zdi popolna, vedno pride naslednja, ki ti pokaže, da je vedno lahko še boljše. Po nekaj letih obiskovanja različnih terapevtov in psihiatrov sem ugotovila, da mi pogovori pomagajo, vendar samo do neke mere. Kasneje sem izvedela, da je to bolj zato, ker moji specifični problemi izvirajo iz hormonske nestabilnosti in ne iz neke travme, ki bi jo lahko razrešila s pogovorom. Zato sem čez nekaj let tudi pristala na antideprisivih, ki so bili nek “blessing in disguise”, toda še vedno sem za terapijo hvaležna vsak dan. Te tablete niso neko čarobno zdravilo, po katerih si popolnoma ozdravljen, vendar mi omogočajo dovolj energije, da lahko delam na lastnem zdravju tako fizičnem kot psihičnem.

Odzivi bližnjih so bili večinoma enaki, skoraj nihče ni mogel verjeti, da se lahko že celo življenje spopadam s takimi težavami, obenem pa sem vsak dan nasmejana in se zdim brez problemov. Po nekoliko daljšem pogovoru so večinoma verjeli in bili zelo sočutni. Tistih, ki se jim je zdelo da zgolj pretiravam, nikoli nisem več poklicala po besedi “prijatelj”, saj se mi to niso zdeli. Nekaterim sem morala specifično razložiti, da ne želim, da zaradi mojih težav okoli mene hodijo po prstih, a sem razumela, da to delajo zgolj iz ljubezni in skrbi. Še vedno večino ljudi okoli mene ne ve za moje težave, a to je zgolj iz razloga, da se mi ne zdi pomembno, da vedo. V trenutku ko pa se zavedam, da mi je nekdo dovolj blizu, da mu lahko zaupam o osebnih problemih oziroma da nekako vpliva na moje mentalno stanje, začnem ta pogovor in ga tudi končam, pa čeprav včasih na koncu ostanem brez neke osebe, ki sem ji včasih lahko rekla “prijatelj”.

Na žalost moje zgodbe ne morem zaključiti na nekem popolnoma srečnem koncu, kjer sem popolnoma ozdravela in se vsako jutro zbudim normalne volje. Še vedno se vsak dan spopadam s težavami, negativnimi mislimi, depresivnimi in maničnimi epizodami, itd. Vendar kot bi rekel moj najboljši prijatelj “sedaj vsaj vidim kamnito steno po kateri bom nekoč zagotovo splezala iz jame”.