Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Jožetova zgodba

Jožetova zgodba

Jožetova zgodba

Živjo.

Star sem 20 let, izhajam iz stroge konzervativne družine, zato je bilo od mene pričakovano, da je moja prva izbira srednje šole gimnazija. Oktobra začnem študij medicine, vendar je bila moja pot daleč od rožnate, križev pot pa še vedno poteka.

Že od majhnega nisem bil podoben svojim vrstnikom, bil sem zadržan zase, tih in poln želje po znanju. Osnovna šola mi ni predstavljala težav, čeprav z mislimi nikoli nisem bil pri pouku, sem jo dokončal z dobrimi ocenami. Prav tako sem istočasno zaključil glasbeno šolo, pri obiskovanju katere nisem imel veliko besede, saj sta starša menila, da je otrokov talent treba izkoristiti. Pred koncem osnovne šole je mami hotela, da mi odobrijo status za nadarjene, zato so me poslali na raznorazne teste, katere sem opravil z neverjetno dobrimi rezultati.

V času obiskovanja devetega razreda pa sem spoznal ‘’prijatelje’’, ki so moje življenje obrnili na glavo. Večino časa me ni bilo doma, kljub prepovedi staršev, češ da je šola pomembnejša od prijateljev. Njihovo zatiranje je pripeljalo do tega, da sem se jim uprl po svojih najboljših močeh, in skrivaj začel kaditi vse, kar mi je bilo takrat dostopno, s prijatelji smo popivali in odnos s starši se je slabšal, kljub temu, da za moje prekrške niso vedeli. Takrat sem spoznal tudi dekle, ki se mi je v tistem trenutku zdela najboljši način pobega iz realnosti.

Nekega večera, pozno jeseni, smo bili s prijatelji dogovorjeni, da bi se dobili in se ‘’malo podružili’’ na tak način, kot smo znali. Ko sem se odpravljal od doma, sta me starša zalotila s čudno škatlico, katero sta mi na silo zasegla, zaradi vsebin le-te pa sem kmalu za tem iz lekarne dobil test za substance, katerega sem po ravni črti padel. V tistem trenutku se mi je življenje porušilo. Starša imata oba ugleden poklic, njun otrok pa jima blati vse, za kar sta v življenju garala. Grožnje so letele sem in tja, od psihiatrične pomoči do komune. Prepovedali so mi izhod iz hiše, ves čas sem bil pod nadzorom, opazovala in čakala sta, da sem se usedel na avtobus ali vlak, kadar sem se dobil z mojim dekletom. Napisati in podpisati sem mogel raznorazne pogodbe o tem, da se ne bom več dobival z raznoraznimi osebami, da bodo moje ocene ostale še naprej zadovoljive, ipd., vse, kar se je očetu zdelo primerno, da bi mi zagotovil “najboljše življenje”. Kmalu pa se je ta faza uhajanja realnosti prenehala. No, vsaj kar sta videla moja starša. Prišel sem v gimnazijo, družba se je zamenjala, interesi pa ostali enaki.

V osnovni šoli nisem imel pravih prijateljev, zato sta mi starša že od začetka govorila, da bo v gimnaziji boljše, saj bodo tam ljudje s podobnimi interesi in ambicijami kot jaz. Moja pričakovanja so bila visoka, hitro pa sem bil postavljen na realna tla. Ta zakladnica znanja ni bila tako zlata, kot sem si jo predstavljal. Snov se je nabirala, testi so postajali težki, sošolci nesramnejši, moj interes pa se je zmanjševal. Po šoli iz hiše še vedno nisem imel prostega izhoda, zato se je moje socialno življenje odvijalo v šoli, kjer pa me nobena od manjših skupin v razredu ni čisto sprejela. Bil sem drugačen, čustven, povedal sem, kar sem mislil, kar pa se je izkazalo, da mi ni bilo v prid. Med poukom nisem poslušal, moje misli so bile povsod drugje, kot bi morale biti. Učenje je bilo moja šibka točka, za knjigami sem presedel več ur, vendar po koncu teh seans nisem mogel priklicati skoraj nič, kar je mojo željo po odliki samo znižalo. Ure učenja so se krajšale, iz ur v uro, iz ure v minute. Kmalu sem začel dvomiti o svojih sposobnostih in moji neuspehi so me vedno bolj potrli.

Vseeno pa sem upanje videl v petju, za katerega sem kazal ogromno interesa in potencial je bil vidno prisoten. Nastopal sem na različnih prireditvah, otvoritvah, razstavah. Ko sem doma glasno izrazil željo po tem, da bi bil pevec, so bile moje sanje hitro zatrte, češ, da uspe samo enemu na milijardo ljudi, in da zdaleč nisem med temi srečneži. Zadovoljiti sem se mogel s šolskimi koncerti, katerih aplavz pa mi je vedno vlil kanček upanja, kasneje pa mi je bil odvzet z eno samo, prej ubesedeno mislijo, da so moje sanje točno to, samo sanje. Prvi letnik sem prežvečil z muko, v drugem letniku pa se je pisala drugačna zgodba. Popravni izpit iz 3 predmetov, medtem ko moja koncentracija ne prenese niti polovico tega. Večino tistega poletja sem preživel na inštrukcijah ter s starši, ki so mi dihali za vrat. Vseeno pa se mi je nasmehnila sreča in uspešno sem opravil vse popravne izpite. Ista zgodba se je pisala v tretjem letniku, tekom katerega pa sem bil pogosteje bolan, pojavljale so se težave s srcem, pljuči, pritiskom,… Do takrat sem že dodobra izgubil motivacijo za karkoli, s tem pa sem zapustil tudi svojo postavo, ki pa je bila že takrat daleč od popolne.

Moj obrambni mehanizem sta bili 2 stvari, in sicer spanje ter zatekanje k hrani. V četrti letnik sem prišel izžet, vendar vesel, da je pred mano še zadnje leto te nočne more. Med počitnicami sem spoznal dekle, ki je bila moja motivacija in moja skala, na katero sem se lahko obrnil v času stiske. Zadnje leto šolanja se je začelo na podoben način kot prejšnji leti, vendar sem tokrat imel podporo, katere prej nisem prejemal.

Kmalu je prišel januar in s tem novoletne zaprisege. Odločil sem, da bom začel živeti zdravo, izgubil odvečno težo in dokazal sebi in drugim, da mi lahko uspe vse, kar si zadam, če je le prisotna želja. Začetek je bil odličen, kilogrami so drastično padali, s tem pa tudi dnevni vnos hrane. Po 2 mesecih sem živel na 300 kalorijah. Ta predanost se je sprevrnila v obsesijo, saj je bila to edina stvar, nad katero sem imel popoln nadzor, vendar se tega še zdaleč nisem zavedal. Prejemal sem vedno več komplimentov, sčasoma pa so se ti spremenili v zgrožene poglede, uperjene v postavo oblečenega okostnjaka.

Kljub težavam sem zadnji letnik uspešno zaključil, čeprav sem bil večino dneva z mislimi odsoten. Do mature pa je bilo moje zdravje že v kritičnem stanju, prav tako pa tudi moja volja. Na zdravniškem pregledu sem izvedel, da so moja jetra zaradi stradanja že dodobra obrabljena, vendar si svojih težav še vedno nisem hotel priznati. Rumen odtenek kože, vidne kosti so bile normalen proces, skozi katerega gre vsak, ki skrbi za svoje telo. Mature seveda nisem opravil v prvem roku, bližal pa se je drugi. Poskusi učenja so bili zaman, vse kar mi je v tistem trenutku pomenilo pa je bilo, da zgubim še več ‘’odvečnih’’ kilogramov. Sredi poletja sem tehtal 57 kg pri višini 177 cm. Moledovanje mojega dekleta skoraj brezpredmetno. Do avgusta je bilo že jasno, da drugi rok mature ne pride v poštev. Bil sem obupan, vsak storjen gib, vsaka gesta, vsaka beseda mi je bila preveč.

Nekega septembrskega večera sem v avtu povedal mami, da ne zmorem več, ona pa je zamahnila z roko in rekla, naj ne pretiravam. Par dni kasneje sem prišel do zaključka, da izhoda ni več. Odšel sem v kopalnico, zaklenil vrata, razstavil britvico in rezilo položil na lijak. Tisti trenutek pa mi je kapnilo, da nisem napisal poslovilnega pisma. Odhitel sem v sobo, da bi svoje zadnje besede izlil na papir. Nekaj trenutkov zatem pa mi je bilo jasno, da je bila to napaka, ko se je na vratih moje sobe prikazala zgrožena podoba moje matere. Uro kasneje sem že sedel v privatni psihiatrični ambulanti za evalvacijo. Po dobri uri pogovora sem prišel z receptom v roki in obljubi, da česa takega ne bom ponovil več. Po dobrem mesecu terapij je bil napredek že viden. Želja po samomoru je bila še vedno prisotna, vendar v precej manjši meri kot prej. Poleg tega pa je bil potrjen tudi moj sum, da le nisem tako neumen in da imam jasno vidne težave s koncentracijo.

Starša sta spremenila mnenje o situaciji, saj je sinovo življenje pomembnejše od odlike na vseh področjih. Skozi vse to pa je z mano šlo tudi moja punca, ki mi je vedno zvesto stala ob strani in zatrjevala, da bo na koncu vse v redu, četudi se ne zdi tako. Po preteklih mesecih sem končal s terapijami, moje stanje se je drastično izboljšalo. Kljub temu, da me še vedno pogostokrat peče vest zaradi hrane, se počutim bolj svobodno kot kadarkoli prej. Sem odprta in iskrena oseba, svojo izkušnjo rad povem, pa ne zato, da bi iskal pozornost, vendar zato, da lahko pomagam drugim. Žal mi je, da se nisem prej zavedal, da iskanje profesionalne pomoči ni sramotno, da človek ni nor, čeprav redno hodi na terapije in da odločitev za to ne pomeni, da smo šibki, vendar dovolj pogumni, da izberemo to pot, ki nam lahko olajša ali celo reši življenje. S psihiatrom še vedno kdaj govorim, vendar samo, kadar se znajdem v stiski, ta pa me kmalu potolaži, da je to le del moje poti do življenjskega cilja, ter da so padci nekaj vsakdanjega, pomembno pa je, da se poberemo in nadaljujemo, kjer smo končali.

Prosim, naj te ne bo strah poiskati pomoči, četudi je to še vedno tabu tema in se nekateri zmrdujejo nad idejo terapij. Tvoje zdravje, tvoje življenje je neštetokrat bolj pomembno kot mnenje drugih. Včasih je iskanje pomoči najboljša izbira za osebno rast. Mogoče se ti zdi, da te nihče na svetu ne razume. Vendar to še ne pomeni, da drugi niso pripravljeni prisluhniti in ti nuditi najboljše pomoči, kot jo premorejo. Duševno zdravje je pogostokrat zanemarjeno, čas je, da se postavimo zase in to enkrat za vselej spremenimo.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content