Živjo.

Star sem 20 let, izhajam iz stroge konzervativne družine, zato je bilo od mene pričakovano, da je moja prva izbira srednje šole gimnazija. Oktobra začnem študij medicine, vendar je bila moja pot daleč od rožnate, križev pot pa še vedno poteka.

Že od majhnega nisem bil podoben svojim vrstnikom, bil sem zadržan zase, tih in poln želje po znanju. Osnovna šola mi ni predstavljala težav, čeprav z mislimi nikoli nisem bil pri pouku, sem jo dokončal z dobrimi ocenami. Prav tako sem istočasno zaključil glasbeno šolo, pri obiskovanju katere nisem imel veliko besede, saj sta starša menila, da je otrokov talent treba izkoristiti. Pred koncem osnovne šole je mami hotela, da mi odobrijo status za nadarjene, zato so me poslali na raznorazne teste, katere sem opravil z neverjetno dobrimi rezultati.

V času obiskovanja devetega razreda pa sem spoznal ‘’prijatelje’’, ki so moje življenje obrnili na glavo. Večino časa me ni bilo doma, kljub prepovedi staršev, češ da je šola pomembnejša od prijateljev. Njihovo zatiranje je pripeljalo do tega, da sem se jim uprl po svojih najboljših močeh, in skrivaj začel kaditi vse, kar mi je bilo takrat dostopno, s prijatelji smo popivali in odnos s starši se je slabšal, kljub temu, da za moje prekrške niso vedeli. Takrat sem spoznal tudi dekle, ki se mi je v tistem trenutku zdela najboljši način pobega iz realnosti.

Nekega večera, pozno jeseni, smo bili s prijatelji dogovorjeni, da bi se dobili in se ‘’malo podružili’’ na tak način, kot smo znali. Ko sem se odpravljal od doma, sta me starša zalotila s čudno škatlico, katero sta mi na silo zasegla, zaradi vsebin le-te pa sem kmalu za tem iz lekarne dobil test za substance, katerega sem po ravni črti padel. V tistem trenutku se mi je življenje porušilo. Starša imata oba ugleden poklic, njun otrok pa jima blati vse, za kar sta v življenju garala. Grožnje so letele sem in tja, od psihiatrične pomoči do komune. Prepovedali so mi izhod iz hiše, ves čas sem bil pod nadzorom, opazovala in čakala sta, da sem se usedel na avtobus ali vlak, kadar sem se dobil z mojim dekletom. Napisati in podpisati sem mogel raznorazne pogodbe o tem, da se ne bom več dobival z raznoraznimi osebami, da bodo moje ocene ostale še naprej zadovoljive, ipd., vse, kar se je očetu zdelo primerno, da bi mi zagotovil “najboljše življenje”. Kmalu pa se je ta faza uhajanja realnosti prenehala. No, vsaj kar sta videla moja starša. Prišel sem v gimnazijo, družba se je zamenjala, interesi pa ostali enaki.

V osnovni šoli nisem imel pravih prijateljev, zato sta mi starša že od začetka govorila, da bo v gimnaziji boljše, saj bodo tam ljudje s podobnimi interesi in ambicijami kot jaz. Moja pričakovanja so bila visoka, hitro pa sem bil postavljen na realna tla. Ta zakladnica znanja ni bila tako zlata, kot sem si jo predstavljal. Snov se je nabirala, testi so postajali težki, sošolci nesramnejši, moj interes pa se je zmanjševal. Po šoli iz hiše še vedno nisem imel prostega izhoda, zato se je moje socialno življenje odvijalo v šoli, kjer pa me nobena od manjših skupin v razredu ni čisto sprejela. Bil sem drugačen, čustven, povedal sem, kar sem mislil, kar pa se je izkazalo, da mi ni bilo v prid. Med poukom nisem poslušal, moje misli so bile povsod drugje, kot bi morale biti. Učenje je bilo moja šibka točka, za knjigami sem presedel več ur, vendar po koncu teh seans nisem mogel priklicati skoraj nič, kar je mojo željo po odliki samo znižalo. Ure učenja so se krajšale, iz ur v uro, iz ure v minute. Kmalu sem začel dvomiti o svojih sposobnostih in moji neuspehi so me vedno bolj potrli.

Vseeno pa sem upanje videl v petju, za katerega sem kazal ogromno interesa in potencial je bil vidno prisoten. Nastopal sem na različnih prireditvah, otvoritvah, razstavah. Ko sem doma glasno izrazil željo po tem, da bi bil pevec, so bile moje sanje hitro zatrte, češ, da uspe samo enemu na milijardo ljudi, in da zdaleč nisem med temi srečneži. Zadovoljiti sem se mogel s šolskimi koncerti, katerih aplavz pa mi je vedno vlil kanček upanja, kasneje pa mi je bil odvzet z eno samo, prej ubesedeno mislijo, da so moje sanje točno to, samo sanje. Prvi letnik sem prežvečil z muko, v drugem letniku pa se je pisala drugačna zgodba. Popravni izpit iz 3 predmetov, medtem ko moja koncentracija ne prenese niti polovico tega. Večino tistega poletja sem preživel na inštrukcijah ter s starši, ki so mi dihali za vrat. Vseeno pa se mi je nasmehnila sreča in uspešno sem opravil vse popravne izpite. Ista zgodba se je pisala v tretjem letniku, tekom katerega pa sem bil pogosteje bolan, pojavljale so se težave s srcem, pljuči, pritiskom,… Do takrat sem že dodobra izgubil motivacijo za karkoli, s tem pa sem zapustil tudi svojo postavo, ki pa je bila že takrat daleč od popolne.

Moj obrambni mehanizem sta bili 2 stvari, in sicer spanje ter zatekanje k hrani. V četrti letnik sem prišel izžet, vendar vesel, da je pred mano še zadnje leto te nočne more. Med počitnicami sem spoznal dekle, ki je bila moja motivacija in moja skala, na katero sem se lahko obrnil v času stiske. Zadnje leto šolanja se je začelo na podoben način kot prejšnji leti, vendar sem tokrat imel podporo, katere prej nisem prejemal.

Kmalu je prišel januar in s tem novoletne zaprisege. Odločil sem, da bom začel živeti zdravo, izgubil odvečno težo in dokazal sebi in drugim, da mi lahko uspe vse, kar si zadam, če je le prisotna želja. Začetek je bil odličen, kilogrami so drastično padali, s tem pa tudi dnevni vnos hrane. Po 2 mesecih sem živel na 300 kalorijah. Ta predanost se je sprevrnila v obsesijo, saj je bila to edina stvar, nad katero sem imel popoln nadzor, vendar se tega še zdaleč nisem zavedal. Prejemal sem vedno več komplimentov, sčasoma pa so se ti spremenili v zgrožene poglede, uperjene v postavo oblečenega okostnjaka.

Kljub težavam sem zadnji letnik uspešno zaključil, čeprav sem bil večino dneva z mislimi odsoten. Do mature pa je bilo moje zdravje že v kritičnem stanju, prav tako pa tudi moja volja. Na zdravniškem pregledu sem izvedel, da so moja jetra zaradi stradanja že dodobra obrabljena, vendar si svojih težav še vedno nisem hotel priznati. Rumen odtenek kože, vidne kosti so bile normalen proces, skozi katerega gre vsak, ki skrbi za svoje telo. Mature seveda nisem opravil v prvem roku, bližal pa se je drugi. Poskusi učenja so bili zaman, vse kar mi je v tistem trenutku pomenilo pa je bilo, da zgubim še več ‘’odvečnih’’ kilogramov. Sredi poletja sem tehtal 57 kg pri višini 177 cm. Moledovanje mojega dekleta skoraj brezpredmetno. Do avgusta je bilo že jasno, da drugi rok mature ne pride v poštev. Bil sem obupan, vsak storjen gib, vsaka gesta, vsaka beseda mi je bila preveč.

Nekega septembrskega večera sem v avtu povedal mami, da ne zmorem več, ona pa je zamahnila z roko in rekla, naj ne pretiravam. Par dni kasneje sem prišel do zaključka, da izhoda ni več. Odšel sem v kopalnico, zaklenil vrata, razstavil britvico in rezilo položil na lijak. Tisti trenutek pa mi je kapnilo, da nisem napisal poslovilnega pisma. Odhitel sem v sobo, da bi svoje zadnje besede izlil na papir. Nekaj trenutkov zatem pa mi je bilo jasno, da je bila to napaka, ko se je na vratih moje sobe prikazala zgrožena podoba moje matere. Uro kasneje sem že sedel v privatni psihiatrični ambulanti za evalvacijo. Po dobri uri pogovora sem prišel z receptom v roki in obljubi, da česa takega ne bom ponovil več. Po dobrem mesecu terapij je bil napredek že viden. Želja po samomoru je bila še vedno prisotna, vendar v precej manjši meri kot prej. Poleg tega pa je bil potrjen tudi moj sum, da le nisem tako neumen in da imam jasno vidne težave s koncentracijo.

Starša sta spremenila mnenje o situaciji, saj je sinovo življenje pomembnejše od odlike na vseh področjih. Skozi vse to pa je z mano šlo tudi moja punca, ki mi je vedno zvesto stala ob strani in zatrjevala, da bo na koncu vse v redu, četudi se ne zdi tako. Po preteklih mesecih sem končal s terapijami, moje stanje se je drastično izboljšalo. Kljub temu, da me še vedno pogostokrat peče vest zaradi hrane, se počutim bolj svobodno kot kadarkoli prej. Sem odprta in iskrena oseba, svojo izkušnjo rad povem, pa ne zato, da bi iskal pozornost, vendar zato, da lahko pomagam drugim. Žal mi je, da se nisem prej zavedal, da iskanje profesionalne pomoči ni sramotno, da človek ni nor, čeprav redno hodi na terapije in da odločitev za to ne pomeni, da smo šibki, vendar dovolj pogumni, da izberemo to pot, ki nam lahko olajša ali celo reši življenje. S psihiatrom še vedno kdaj govorim, vendar samo, kadar se znajdem v stiski, ta pa me kmalu potolaži, da je to le del moje poti do življenjskega cilja, ter da so padci nekaj vsakdanjega, pomembno pa je, da se poberemo in nadaljujemo, kjer smo končali.

Prosim, naj te ne bo strah poiskati pomoči, četudi je to še vedno tabu tema in se nekateri zmrdujejo nad idejo terapij. Tvoje zdravje, tvoje življenje je neštetokrat bolj pomembno kot mnenje drugih. Včasih je iskanje pomoči najboljša izbira za osebno rast. Mogoče se ti zdi, da te nihče na svetu ne razume. Vendar to še ne pomeni, da drugi niso pripravljeni prisluhniti in ti nuditi najboljše pomoči, kot jo premorejo. Duševno zdravje je pogostokrat zanemarjeno, čas je, da se postavimo zase in to enkrat za vselej spremenimo.