Naj povem, da zelo rada na vse stvari gledam razumsko in to sem počela že kot otrok. Imam ostro postavljene morale in pravila, katerim želim slediti in posledično to prenašam tudi na druge.

Zato so odrasli velikokrat poudarjali, da se obnašam zelo odraslo in zrelo. Zelo pohvalno, a po drugi strani velik pritisk, sploh v svetu športa, kjer so že zelo zgodaj zahtevane odlike kot so disciplina, odgovornost, posvečenost.

Vsa ta razumskost deluje najbolje, dokler so težave oddaljene, teoretične in vsekakor ne ogrožujoče. Ko sem se počutila nezmožna rešiti problem, sem seveda odreagirala čisto otroku ali mladostniku podobno.

Preselili smo se, ko sem bila še osnovnošolka in se odločili, da je zaradi okoliščin najbolje, da šolo opravljam po izpitih. V tistem trenutku se nismo zavedali, da je to ogromen zalogaj, saj se do takrat preprosto nisem rabila učiti. To je pomenilo, da se niti nisem znala, niti nisem imela potrebne discipline za to. V trenutku selitve sem dobila tudi svojo sobo, v kateri sem preživela ves svoj prosti čas. Prijateljice sem videla redko, moj edini stik z realnostjo pa je bil šport. Vse to je nekako delovalo, dokler se ni še to zalomilo. Večji del mojega življenja je potekal virtualno, ljudje pa smo socialna bitja. Ko gledam za nazaj sem bila kot v kakšnem filmu, zaprta v sobo, vase, s slušalkami v ušesih. Šolske obveznosti so se nabirale, v športu pa so vedno vzponi in padci. Ti pridejo v obliki neuspehov, poškodb, ali skrhanih odnosih med vrstniki in trenerji. Poleg vsega se mi je ob takem času prikradla še klasična najstniška zaljubljenost, ki ni kaj dosti pripomogla stanju, v katerem sem bila. V teh trenutkih sem imela občutek, da se mi ruši svet, moje prepričanje takrat pa je bilo, da za to ne sme izvedeti nihče, zato sem na vso moč stiske skrivala z nasmehom. Za določene težave so prijateljice vedele, a takrat še nismo bili dovolj stari, da bi sploh znali ukrepati, oziroma nas tega nobeden ni naučil. Če bi lahko, bi takrat najraje izginila iz tega planeta, kar je na srečo zaznala moja mami. Zaradi stiske je pristopila k moji športni psihologinji in se ji zaupala. To sem pospremila z jokom in nestrinjanjem, saj sem se v tistem trenutku sramovala svojih občutkov in je bila moja glavna skrb: Kaj si bo mislila o meni? Ta skrb je seveda bila zaman, saj vsak dober psiholog razume take situacije, je na tem področju izobražen in pripravljen pomagati. Od tistega trenutka so me budno spremljali, a seveda to ne pomeni, da so težave kar izginile. Z vstopom v srednjo šolo sem šport še močneje postavila na 1. mesto in posledično nekako padla v povprečje v šoli. Še vedno sem opravljala obveznosti po izpitih, zato si nisem pridobila prijateljev in nisem čutila pripadnosti razredu. Povprečja nisem bila vajena, saj sem vedno blestela na vseh področjih. Če sem iskrena, se do konca šolanja nisem povsem sprijaznila s tem. Vedno želim stvari opraviti z odliko, kar je včasih lahko težava, saj dobro ni več dovolj dobro. Šola mi je iz tega razloga predstavljala ogromen stres, veliko sem prejokala, a na srečo vseeno speljala stvari do konca. Med tem sem se v športu vse bolj bližala profesionalizmu, s tem so se pričakovanja in pritiski večali, kar me je nekajkrat sesulo.

Ne glede na vse sem izjemno hvaležna za podporo družine in psihologinje, ki so me spremljali in me bodo še naprej. Do psihologinje sem hodila redno, delila svoje občutke, strahove in frustracije. Starši so se trudili paziti na moje razpoloženje, me odtegniti iz samote svoje sobe. Naučila sem se, da bodo ovire in težave na vsaki poti, a je pomembno, da znam zaznavati svoje stiske in ob potrebi prositi za pomoč. Ni me več sram, saj se večina prej ali slej spopade s takšnimi ali drugačnimi težavami, in čim manjši bo tabu te tematike, tem lažje bomo delovali. Lažje in prej bomo stopili po pomoč, se zaupali prijatelju, staršem, strokovnim delavcem. Vem, da je bilo že večkrat slišano, a vseeno še enkrat, včasih pomaga že pogovor.

Jaz sem se zaupala ožjem krogu v katerem sem se počutila varno. Imela sem še občutke, da je to sramotno, da ljudje tega ne razumejo in te gledajo postrani. Veliko jih ne želi govoriti o tem, oziroma sploh poslušati, ker bi to pomenilo, da so dolžni pomagati in prevzeti del odgovornosti. Tudi sama sem se srečala s takimi, ki so raje zaprli oči in krivdo zvalili name. Takrat je pomembno, da najdemo pravi podporni sistem, takim ljudem pa ne damo možnosti za sprenevedanje. Odkar sem se znebila občutka sramu čutim, da skozi čas duševno zdravje vseeno postaja manjša stigma in to me veseli. Prav s tem namenom tudi jaz delim svojo zgodbo. Največji napredek pri sebi sem storila ravno s pogovorom. Neštetokrat predelana, izpovedana zgodba, ki me je vsakič manj ranila. Poleg pogovora sem od psihologinje dobila različne tehnike spopadanja z določenimi težavami.

Ne glede na to, da je od začetka mojih težav minilo že kar nekaj let, se občasno še vedno spopadem s čim podobnim. Razlika je ta, da prvič nisem vedela kaj točno se mi dogaja, in sem samo tonila globlje v samoto, izoliranost. Ko zdaj padem v krog črnih misli, se tega zavem in znam primerno reagirati, ter imam ljudi, katerim se lahko zaupam in so me pripravljeni poslušati. Vem, da sem nagnjena k pesimizmu in to v trenutku zavestno tudi popravljam. Želim si, da bi se že takrat zavedala, da nisem sama in cel svet proti meni, da duševne bolezni niso sramota, in tudi ne nekaj kar pometemo pod preprogo.

Razlog pisanja moje zgodbe je, da če se mogoče najdeš v podobni situaciji lahko vidiš, da nisi sam, da se take reči ne dogajajo samo tebi. Tudi če te kdo ne razume ali ne želi razumeti, obstaja ogromno takih, ki se trudijo prisluhniti in pomagati. Lahko je to prijatelj ali pa strokovni delavec. To na koncu sploh ni pomembno. Kar je pomembno si ti in tvoje počutje. Včasih se nam zdi, da se bo brez nas podrl svet. Na koncu vedno pridemo do spoznanja, da si lahko vzamemo čas zase, ko ga rabimo. Ko smo spočiti, napolnjeni z energijo, gremo lahko naprej in svoje obveznosti opravimo bolje in hitreje. V težkih trenutkih poskusi najti energijo in čas za stvari, ki te veselijo in večkrat postavi sebe na prvo mesto. Kljub hitrem tempu življenja se ustavi in poskrbi zase. Če boš iskren do sebe in drugih, te bodo težje obsojali, etiketirali. Skupaj lahko poskrbimo, da duševne bolezni ne bodo več tabu. S tem bo lažje o njih govoriti in jih tudi reševati.