Marjetkina zgodba
Sem diplomirana učiteljica vožnje s 25 letnimi izkušnjami delovanja v prometu. Ko sem doživela svoj prvi panični napad leta 2006, sploh nisem vedela, kaj me je doletelo. Odšla sem k zdravnici, opravila lepo število preiskav, slikanj, krvnih analiz, pogovorov … Ko so prišli rezultati, mi je doktorica rekla: »Gospa nič vam ni, samo pod hudim stresom ste in doživeli ste panični napad!« »Aja, a ne bom umrla?«, sem odgovorila. Ponudila mi je antidepresive, tablete za spanje … Ampak kako naj spim, doma sem imela takrat 3 mesece starega sina. In zato, da sem ga ponoči lahko hranila in skrbela zanj, nisem jemala zdravil. Kot novopečena mamica sem imela veliko vprašanj in dvomov. Za seboj sem imela zelo težaven porod, ki se je zaključil s carskim rezom. Po njem sem dlje časa okrevala, bila izčrpana in v hudih bolečinah. Počasi in težko mi je šlo dojenje sina. Tako so se dvomi in vprašanja v moje materinstvo kar kopičili. Bila sem depresivna, nezainteresirana za življenje, bilo me je strah, da bom kaj naredila narobe. In to vse je pripeljalo do moje izgorelosti in posledično do paničnega napada v avtu. Takrat se o tem ni veliko govorilo. V kolikor sem komu povedala, so mi rekli, da naj ne kompliciram, da naj se usedem v avto in odpeljem, ker znam vozit. Ampak ni šlo. Moje noge in roke me niso ubogale. Misel, da me bodo v prometu drugi spregledali, da se mi bo zgodila prometna nesreča je bila na začetku prevelika. Počasi, res počasi sem začela te misli spreminjati in verjeti v dobro.
Na pot okrevanja sem se podala, ker sem si močno želela nazaj svojo svobodo za volanom. Najbolj me je bilo strah, kako bom peljala:
- sama otroka k zdravniku,
- do trgovine, da bi za otroka kupila hrano, plenice …,
- do urgence, če bo potrebno,
- v službo, kadar bo mož službeno odsoten.
Na poti okrevanja mi je največ pomagal mož. On je bil prvi, ki mi je verjel, da nisem O.K. in mi dovolil, da sem s svojo hitrostjo in s svojimi okrevanji zmogla sprejeti svoje stanje.
Poiskala sem si strokovno pomoč in delala s kognitivno vedenjsko terapevtko. Ona me je naučila sprejeti strah, z njim živeti in ne omedleti oziroma umreti. Poleg terapij mi je pomagalo, da sem začela uživati v majhnih stvareh in majhnih pozornostih. Skupaj z možem sva se vključila v zakonsko in družinsko terapijo, kjer sva uspela najin odnos poglobiti. Pri zakonski in družinski terapiji sva se naučila aktivnega poslušanja, ki nama danes, ko imava dva otroka, pride še kako prav.
Pot okrevanja je bila daljša, kot sem si sama želela. Na tej poti sem srečala samo sebe, da sem ponovno začela verjeti vase. Pojavilo se je veliko dobrega. Danes s to svojo izkušnjo lahko razumem in delam z ljudmi, ki imajo strah, fobije, panične napade in anksiozne misli med vožnjo. Ljudje, ki niso sposobni samostojne vožnje trpijo, ker bi najbolj na svetu želeli biti samostojni in neodvisni od drugih. In povem vam, da pomoč obstaja. Povsem mogoče je, da bi bili samostojni, kompetentni in varni vozniki.
Vsem ljudem, ki so v stiskah, bi priporočala, da si poiščejo ustrezno strokovno pomoč, da zberejo dovolj energije, moči in volje, da se premaknejo na bolje.