Klavdijina zgodba
Moja zgodba se začne veliko prej pred zlomom zaradi izgorelosti. Lahko bi rekli, da sem letos izgorela že drugič. Prvič je bilo šest mesecev nazaj. Vsake tri mesece sem bila res bolna – januarja 2016 s tako hudim vnetjem ušes, da mi je iz njih tekla kri, aprila sem dva dni pred največjim dogodkom, pri katerem sem bila vodja projekta, obležala na kavču in nisem mogla vstati (diagnoza hude angine), nato pa še tako hudo vnetje mehurja, da sem morala jemanje antibiotikov podaljšati. Da o vseh prehladih, ki so se vlekli vsaj tri do štiri dni in me povsem položili v posteljo, ne govorimo. Takrat me je ustavila izmenjava. Štirje meseci na Portugalskem, kjer sem v resnici bolj trpela kot uživala, ampak me je vsaj ustavila, da se to ni nadaljevalo. Da sem domov prišla spočita in z malenkost drugačnimi cilji za prihodnost.
Od nekdaj sem rada delala. Čeprav, če zares pogledam nazaj, sem bila predvsem rada zaposlena. V osnovni šoli sem imela kar nekaj dejavnosti, v gimnaziji sem hodila na pevski zbor, gledališko skupino, od tretjega letnika dalje sem pisala za šolski časopis, v četrtem letniku pa sem poleg rednega učenja, priprav na maturo in vseh teh dejavnosti, imela še plesne vaje za maturantski ples, se vpisala na višji nivo iz matematike in angleščine, čeprav ju nisem potrebovala za vpis na faks in hodila na priprave za certifikat v angleščini, zato da bi se bolje naučila angleško in bi bolje pisala maturo. Poleg tega sem se 6x na teden gibala, zraven pa še začela pisati svoj blog. Že vidimo vzorec? Na faksu sem se pridružila številnim društvom, delala različne projekte, delala ponoči pri stricu, poleti pomivala stekla na avtih na bencinski črpalki in si služila denar še s kakšnim freelance novinarskim ali PR delom. Enostavno rada sem delala. Rada pa sem tudi vsem ustregla. Nikoli rekla ne. Vedno bila tam za druge. Odgovarjala na maile ob 11-ih zvečer. Bila vedno na voljo za pogovor in reševanje težav drugih ljudi, bližnji pa so mi večkrat zaupali zgodbe, ki jih nihče drug ne ve in zraven še dodali, da tega ne smem nobenemu povedati. Aja, da še omenim – po horoskopu sem rakica, kar pomeni, da sem empatična, sočutna in večino časa izjemno čutim ljudi. Teh zgodb ne znam pustiti za sabo, ampak jih dlje časa nosim s seboj.
Pa prevrtimo čas za leto dni nazaj. Po prihodu z dopusta proti koncu avgusta sem zbolela za covidom. Že med prebolevanjem, ki ni bilo tako enostavno, sem odgovarjala na maile, nato pa me je čakal zaključek največjega projekta v letu. Dolgi delovniki, stres, obremenjevanje, so poskrbeli, da se nisem postavila nazaj na noge. Pričakovala sem, da se bom potem imela čas odpočiti, a sem nato še skoraj dva meseca urejala zadevo, ki me je čakala in delala dolge delovnike. Decembra, ki se ga po navadi veselim in je edini zimski mesec, ki mi je všeč, sem zapadla v melanholijo. Samo spala bi in brala knjige. Vstajala sem ob 12.00, se skrivala v svetu knjig, kar sem imela za narediti, sem naredila pozno zvečer. Nisem imela ne motivacije za delo, z nikomer se nisem družila, gibala se nisem, cele dneve sem bila zaprta v enosobnem stanovanju. Ves čas sem bila razdražljiva, slabe volje in za vsako malenkost sem se razburila.
Skrivala sem se v svetu knjig, ki mi je v tistem času predstavljal pobeg pred vsakodnevnim življenjem. Nekje v glavi se je začelo čisto po tiho oglašati zavedanje, da nisem ok. Da spet tonem. Ampak nikakor se nisem znala pobrati ven, ker se mi je zdelo noro težko. Prišel je januar in z njim spet precej več dela. Čakalo me je leto, kjer sem morala magistrirati in prvič kot vodja projekta speljati večji projekt. Delala sem res veliko, konec januarja pa zbolela. Angina. Odpočila sem si in prišel je drugi februar. Najprej mi je en naročnik sporočil, da bomo zaradi pomanjkanja denarja zaključili naše sodelovanje. Nič takšnega, kar se mi ne bi zgodilo že kdaj prej. Ampak občutek je bil čuden. Misli mi niso nehale begati. Celo popoldne sem bila nervozna, srce mi je razbijalo, v prsih me je bolelo in nisem vedela, kaj narediti. Naslednji dan, ko sem spet ob enajstih zvečer visela na mailu, sem bila v popolnem krču. Ko se je fant vrnil iz rekreacije, sem doživela panični napad. Nisem mogla priti do sape, jokala sem kot zmešana in nisem znala pojasniti, kaj se z mano dogaja. A moji možgani so izredno hitro ugotovili, da sem tesnobna. V naslednjih dneh se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Zjutraj, ko sem se zbudila, me je takoj prevzela tako huda tesnoba, ki mi ni dopuščala, da sem sama. Ves čas sem morala imeti nekoga v bližini. Imela sem občutek, da sem vsem v napoto. Da grem vsem na živce. To so bili najhujši trenutki v mojem življenju, saj nikakor nisem vedela, kako se spopasti s tem. Delala sem normalno, a vsakič, ko se je bližal ponedeljek, ali recimo dan po prazniku, me je zgrabila panika. Danes vem, da zato, ker sem v tistem času res težko delala. Ne, ker ne bi imela rada svojega dela, ampak zato, ker sem bila tako na dnu, da je bilo izredno težko vsak dan normalno vstati in se vesti, kot da nič ni narobe. Po 14 dneh sem šla k zdravniku, ki mi je postavil diagnozo panične motnje. Povedala sem svojim naročnikom in jih prosila za razumevanje. Moram reči, da so mi vsi precej stali ob strani in da s tem nisem imela težav. Zdravnik me je sicer dal na bolniško, a če si s.p. vsi vemo, kako je z bolniškami. Delala sem manj, a vseeno nekaj malega sem. Odšla sem tudi na psihoterapijo. Zelo hitro sem si namreč priznala, kaj je moja težava. Zato sem jo lahko tudi hitreje začela reševati. Ker v resnici se s tem spopadaš celo življenje. Samo drugače začneš gledati na stvari.
Veliko ljudi pri tesnobi najprej misli, da je z njimi nekaj narobe fizično. Kako ne bi, če pa je večina simptomov fizičnih? Razbijanje srca, potenje, zakrčenost mišic, jokavost, nobene energije, ne spiš, ne ješ, ves čas ti je slabo. Jaz sem zelo hitro ugotovila, da pri meni ni fizični vzrok, ampak predvsem psihični. Navzven sem namreč izgledala kot zombi, v moji glavi pa se je 24 ur na dan nekaj dogajalo. Ko mi je eden izmed naročnikov rekel, da sem izgorela, sem se sama pri sebi skoraj zasmejala. Kako jaz? Če sem december preležala, halo, ne morem izgoreti?
A na terapiji sem začela razkrivati vzorce, ki so z vsakim tednom vedno bolj dali vedeti, da je to res. Da sem izgorela zato, ker se preveč dajem za druge. Da se preveč sekiram, kaj si ljudje mislijo o meni. Da premlevam, kaj vse sem naredila narobe, komu sem se zamerila, da ja ne bom rekla česa, kar ne bo okej. Da nikoli nisem rekla ne. Da tudi nisem rekla, da nekaj nočem, ampak sem kljub temu, da mi je celo telo vpilo naj rečem ne, rekla ja. In je to name tako zoprno vplivalo, da ko je bilo vsega preveč, sem enostavno znorela. Posledično sem bila enaka tudi pri delu. Prepričana sem bila namreč, da moram biti vedno in povsod vsem na voljo. Odpisovala sem maile ob enajstih zvečer, ker sem se tako počutila svobodno. Dopoldan sem lenarila, zvečer pa delala. Ker si to lahko privoščim. A v resnici si je tudi pri takem načinu dela, kot ga imam jaz, pametno postaviti neke vrste rutino. Kakršna ti najbolj ustreza. Ker na koncu je to svoboda – da sam sebi postaviš meje, nisi dosegljiv cel čas, lažje rečeš ne kot v redni službi, se postaviš zase in si iščeš naročnike, s katerimi rad delaš in delijo tvoje prepričanje. Poleg tega pa imaš s tem tudi možnost, da imaš čas zase, za svoje hobije, za gledanje serij in branje knjig, druženje s prijatelji ali pa enostavno ležanje na kavču – ki pa je vse brez slabe vesti, da moraš ves čas nekaj delati.
Jaz sem si rutino hitro našla: dosegljiva sem od 9.00 do 17.00, po tem času ne sprejemam več klicev in ne odpisujem na maile. Začela sem hodit spat najkasneje ob polnoči, vstajam pa med osmo in deveto. Delo naredim do 17.00. Poleg tega sem začela redno hodit v hribe (dvakrat na teden), se precej več družit s prijatelji in uživati v svojih hobijih. Še vedno imam večkrat slabo vest, če uživam v nečem drugem, kar ni delo. Še vedno se vprašam, ali bi lahko naredila še več. Ampak se znam tudi pomiriti, da sem naredila vse, kar lahko in da rabim tudi čas zase.
Redno hodim na psihoterapijo, ki mi pomaga, da predelam vzorce, povem, kaj me muči in ves čas delam na tem, da sem bolje. In ja – zelo zna biti naporno. To ni samo ena ura na teden, ampak je to delo na sebi vsak dan znova. Kako odreagirati v določenih situacijah, kako se pomiriti, ko nekaj ne gre, kot sem si zamislila, kako spustiti nadzor, ker ga pač v življenju enostavno ne moreš imeti povsod. Postala sem precej bolj umirjena, stvari, ki me motijo, povem na normalen način. Zaradi malenkosti, ki so me včasih spravile v slabo voljo, se ne sekiram več (oz. se vsaj večino časa trudim). Obenem pa se hitro spet oglasi alarm (tesnoba), ko grem čez mejo, ne dopustim si, da bi spet zapadla tja, kjer sem bila leto dni nazaj. Seveda so slabi dnevi, ker jih imamo prav vsi, ampak način, kako se z njimi spopadem je drugačen. In vsekakor delam na tem, da sem vsak dan boljša verzija same sebe. Bolj močna, ampak močna na pravi način: da izberem mir pred tem, da imam prav, da sem ranljiva v trenutkih, ko ne zmorem in da prosim za pomoč. Ker tudi če sem neodvisna, nisem nič manj vredna, če mi v najhujših trenutkih nekdo pomaga.
Taka izkušnja ni stvar, ki jo lahko rešiš čez noč. Vsekakor sem jo želela, a se hitro opekla. Gre za tek na dolge proge in če nisi pripravljen na to, je vprašanje, ali boš res kaj spremenil. Če pa si takšno izkušnjo pripravljen vzeti kot za del življenja, ki se je moral zgoditi, da si na novo postaviš prioritete, se zaveš, da je tesnoba v resnici lahko tvoja zaveznica, ki ti pokaže, kdaj si skrenil s poti in ko si pripravljen delati za svoje kakovostnejše življenje, je lahko tudi odličen učitelj.