Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Klavdijina zgodba

Klavdijina zgodba

Klavdijina zgodba

Moja zgodba se začne veliko prej pred zlomom zaradi izgorelosti. Lahko bi rekli, da sem letos izgorela že drugič. Prvič je bilo šest mesecev nazaj. Vsake tri mesece sem bila res bolna – januarja 2016 s tako hudim vnetjem ušes, da mi je iz njih tekla kri, aprila sem dva dni pred največjim dogodkom, pri katerem sem bila vodja projekta, obležala na kavču in nisem mogla vstati (diagnoza hude angine), nato pa še tako hudo vnetje mehurja, da sem morala jemanje antibiotikov podaljšati. Da o vseh prehladih, ki so se vlekli vsaj tri do štiri dni in me povsem položili v posteljo, ne govorimo. Takrat me je ustavila izmenjava. Štirje meseci na Portugalskem, kjer sem v resnici bolj trpela kot uživala, ampak me je vsaj ustavila, da se to ni nadaljevalo. Da sem domov prišla spočita in z malenkost drugačnimi cilji za prihodnost.

Od nekdaj sem rada delala. Čeprav, če zares pogledam nazaj, sem bila predvsem rada zaposlena. V osnovni šoli sem imela kar nekaj dejavnosti, v gimnaziji sem hodila na pevski zbor, gledališko skupino, od tretjega letnika dalje sem pisala za šolski časopis, v četrtem letniku pa sem poleg rednega učenja, priprav na maturo in vseh teh dejavnosti, imela še plesne vaje za maturantski ples, se vpisala na višji nivo iz matematike in angleščine, čeprav ju nisem potrebovala za vpis na faks in hodila na priprave za certifikat v angleščini, zato da bi se bolje naučila angleško in bi bolje pisala maturo. Poleg tega sem se 6x na teden gibala, zraven pa še začela pisati svoj blog. Že vidimo vzorec? Na faksu sem se pridružila številnim društvom, delala različne projekte, delala ponoči pri stricu, poleti pomivala stekla na avtih na bencinski črpalki in si služila denar še s kakšnim freelance novinarskim ali PR delom. Enostavno rada sem delala. Rada pa sem tudi vsem ustregla. Nikoli rekla ne. Vedno bila tam za druge. Odgovarjala na maile ob 11-ih zvečer. Bila vedno na voljo za pogovor in reševanje težav drugih ljudi, bližnji pa so mi večkrat zaupali zgodbe, ki jih nihče drug ne ve in zraven še dodali, da tega ne smem nobenemu povedati. Aja, da še omenim – po horoskopu sem rakica, kar pomeni, da sem empatična, sočutna in večino časa izjemno čutim ljudi. Teh zgodb ne znam pustiti za sabo, ampak jih dlje časa nosim s seboj.

Pa prevrtimo čas za leto dni nazaj. Po prihodu z dopusta proti koncu avgusta sem zbolela za covidom. Že med prebolevanjem, ki ni bilo tako enostavno, sem odgovarjala na maile, nato pa me je čakal zaključek največjega projekta v letu. Dolgi delovniki, stres, obremenjevanje, so poskrbeli, da se nisem postavila nazaj na noge. Pričakovala sem, da se bom potem imela čas odpočiti, a sem nato še skoraj dva meseca urejala zadevo, ki me je čakala in delala dolge delovnike. Decembra, ki se ga po navadi veselim in je edini zimski mesec, ki mi je všeč, sem zapadla v melanholijo. Samo spala bi in brala knjige. Vstajala sem ob 12.00, se skrivala v svetu knjig, kar sem imela za narediti, sem naredila pozno zvečer. Nisem imela ne motivacije za delo, z nikomer se nisem družila, gibala se nisem, cele dneve sem bila zaprta v enosobnem stanovanju. Ves čas sem bila razdražljiva, slabe volje in za vsako malenkost sem se razburila.

Skrivala sem se v svetu knjig, ki mi je v tistem času predstavljal pobeg pred vsakodnevnim življenjem. Nekje v glavi se je začelo čisto po tiho oglašati zavedanje, da nisem ok. Da spet tonem. Ampak nikakor se nisem znala pobrati ven, ker se mi je zdelo noro težko. Prišel je januar in z njim spet precej več dela. Čakalo me je leto, kjer sem morala magistrirati in prvič kot vodja projekta speljati večji projekt. Delala sem res veliko, konec januarja pa zbolela. Angina. Odpočila sem si in prišel je drugi februar. Najprej mi je en naročnik sporočil, da bomo zaradi pomanjkanja denarja zaključili naše sodelovanje. Nič takšnega, kar se mi ne bi zgodilo že kdaj prej. Ampak občutek je bil čuden. Misli mi niso nehale begati. Celo popoldne sem bila nervozna, srce mi je razbijalo, v prsih me je bolelo in nisem vedela, kaj narediti. Naslednji dan, ko sem spet ob enajstih zvečer visela na mailu, sem bila v popolnem krču. Ko se je fant vrnil iz rekreacije, sem doživela panični napad. Nisem mogla priti do sape, jokala sem kot zmešana in nisem znala pojasniti, kaj se z mano dogaja. A moji možgani so izredno hitro ugotovili, da sem tesnobna. V naslednjih dneh se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Zjutraj, ko sem se zbudila, me je takoj prevzela tako huda tesnoba, ki mi ni dopuščala, da sem sama. Ves čas sem morala imeti nekoga v bližini. Imela sem občutek, da sem vsem v napoto. Da grem vsem na živce. To so bili najhujši trenutki v mojem življenju, saj nikakor nisem vedela, kako se spopasti s tem. Delala sem normalno, a vsakič, ko se je bližal ponedeljek, ali recimo dan po prazniku, me je zgrabila panika. Danes vem, da zato, ker sem v tistem času res težko delala. Ne, ker ne bi imela rada svojega dela, ampak zato, ker sem bila tako na dnu, da je bilo izredno težko vsak dan normalno vstati in se vesti, kot da nič ni narobe. Po 14 dneh sem šla k zdravniku, ki mi je postavil diagnozo panične motnje. Povedala sem svojim naročnikom in jih prosila za razumevanje. Moram reči, da so mi vsi precej stali ob strani in da s tem nisem imela težav. Zdravnik me je sicer dal na bolniško, a če si s.p. vsi vemo, kako je z bolniškami. Delala sem manj, a vseeno nekaj malega sem. Odšla sem tudi na psihoterapijo. Zelo hitro sem si namreč priznala, kaj je moja težava. Zato sem jo lahko tudi hitreje začela reševati. Ker v resnici se s tem spopadaš celo življenje. Samo drugače začneš gledati na stvari.

Veliko ljudi pri tesnobi najprej misli, da je z njimi nekaj narobe fizično. Kako ne bi, če pa je večina simptomov fizičnih? Razbijanje srca, potenje, zakrčenost mišic, jokavost, nobene energije, ne spiš, ne ješ, ves čas ti je slabo. Jaz sem zelo hitro ugotovila, da pri meni ni fizični vzrok, ampak predvsem psihični. Navzven sem namreč izgledala kot zombi, v moji glavi pa se je 24 ur na dan nekaj dogajalo. Ko mi je eden izmed naročnikov rekel, da sem izgorela, sem se sama pri sebi skoraj zasmejala. Kako jaz? Če sem december preležala, halo, ne morem izgoreti?

A na terapiji sem začela razkrivati vzorce, ki so z vsakim tednom vedno bolj dali vedeti, da je to res. Da sem izgorela zato, ker se preveč dajem za druge. Da se preveč sekiram, kaj si ljudje mislijo o meni. Da premlevam, kaj vse sem naredila narobe, komu sem se zamerila, da ja ne bom rekla česa, kar ne bo okej. Da nikoli nisem rekla ne. Da tudi nisem rekla, da nekaj nočem, ampak sem kljub temu, da mi je celo telo vpilo naj rečem ne, rekla ja. In je to name tako zoprno vplivalo, da ko je bilo vsega preveč, sem enostavno znorela. Posledično sem bila enaka tudi pri delu. Prepričana sem bila namreč, da moram biti vedno in povsod vsem na voljo. Odpisovala sem maile ob enajstih zvečer, ker sem se tako počutila svobodno. Dopoldan sem lenarila, zvečer pa delala. Ker si to lahko privoščim. A v resnici si je tudi pri takem načinu dela, kot ga imam jaz, pametno postaviti neke vrste rutino. Kakršna ti najbolj ustreza. Ker na koncu je to svoboda – da sam sebi postaviš meje, nisi dosegljiv cel čas, lažje rečeš ne kot v redni službi, se postaviš zase in si iščeš naročnike, s katerimi rad delaš in delijo tvoje prepričanje. Poleg tega pa imaš s tem tudi možnost, da imaš čas zase, za svoje hobije, za gledanje serij in branje knjig, druženje s prijatelji ali pa enostavno ležanje na kavču – ki pa je vse brez slabe vesti, da moraš ves čas nekaj delati.

Jaz sem si rutino hitro našla: dosegljiva sem od 9.00 do 17.00, po tem času ne sprejemam več klicev in ne odpisujem na maile. Začela sem hodit spat najkasneje ob polnoči, vstajam pa med osmo in deveto. Delo naredim do 17.00. Poleg tega sem začela redno hodit v hribe (dvakrat na teden), se precej več družit s prijatelji in uživati v svojih hobijih. Še vedno imam večkrat slabo vest, če uživam v nečem drugem, kar ni delo. Še vedno se vprašam, ali bi lahko naredila še več. Ampak se znam tudi pomiriti, da sem naredila vse, kar lahko in da rabim tudi čas zase.

Redno hodim na psihoterapijo, ki mi pomaga, da predelam vzorce, povem, kaj me muči in ves čas delam na tem, da sem bolje. In ja – zelo zna biti naporno. To ni samo ena ura na teden, ampak je to delo na sebi vsak dan znova. Kako odreagirati v določenih situacijah, kako se pomiriti, ko nekaj ne gre, kot sem si zamislila, kako spustiti nadzor, ker ga pač v življenju enostavno ne moreš imeti povsod. Postala sem precej bolj umirjena, stvari, ki me motijo, povem na normalen način. Zaradi malenkosti, ki so me včasih spravile v slabo voljo, se ne sekiram več (oz. se vsaj večino časa trudim). Obenem pa se hitro spet oglasi alarm (tesnoba), ko grem čez mejo, ne dopustim si, da bi spet zapadla tja, kjer sem bila leto dni nazaj. Seveda so slabi dnevi, ker jih imamo prav vsi, ampak način, kako se z njimi spopadem je drugačen. In vsekakor delam na tem, da sem vsak dan boljša verzija same sebe. Bolj močna, ampak močna na pravi način: da izberem mir pred tem, da imam prav, da sem ranljiva v trenutkih, ko ne zmorem in da prosim za pomoč. Ker tudi če sem neodvisna, nisem nič manj vredna, če mi v najhujših trenutkih nekdo pomaga.

Taka izkušnja ni stvar, ki jo lahko rešiš čez noč. Vsekakor sem jo želela, a se hitro opekla. Gre za tek na dolge proge in če nisi pripravljen na to, je vprašanje, ali boš res kaj spremenil. Če pa si takšno izkušnjo pripravljen vzeti kot za del življenja, ki se je moral zgoditi, da si na novo postaviš prioritete, se zaveš, da je tesnoba v resnici lahko tvoja zaveznica, ki ti pokaže, kdaj si skrenil s poti in ko si pripravljen delati za svoje kakovostnejše življenje, je lahko tudi odličen učitelj.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content