Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Sašova zgodba

Sašova zgodba

Sašova zgodba

Hej,

Sem Sašo, star sem 31 let in se ukvarjam z ogromno različnimi stvarmi. Sem podjetnik, uspešen tetovator, gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, velik ljubitelj živali, starš, plezalec, potapljač…

Zanima me veliko stvari in vseh se lotim z vso vnemo.
Kljub vsem svojim interesom in dosežkom, pa je resnica precej drugačna, kot izgleda navzven.

Nikoli nisem nikjer čutil občutka pripadnosti. Vklopiti sem se znal povsod, samo počutil se nisem dobro. Že v vrtcu sem imel težave. Bil sem zelo navezan na svoje domače in nikakor se nisem znal vključiti v družbo sovrstnikov. Igranja z igračami nisem razumel. Želel sem početi druge stvari in ker to ni bilo mogoče, sem dneve presedel pri vzgojiteljici in gledal na njeno uro, kdaj me bodo prišli iskat in bom lahko odšel domov.

V osnovni šoli sem se sicer dobro znašel, a sem bil zelo izgubljen. Preizkusil sem se v ogromno stvareh, saj sem že takrat čutil potrebo po raziskovanju, a ker nikjer nisem vztrajal, sem prejel slabe kritike. “Vztrajnost se izplača!” in podobne stvari. Tako sem zelo kmalu razvil občutek manj vrednosti. Jaz ne zdržim nikjer, vse me takoj mine, nič me ne zanima dovolj, da bi vztrajal. Počutil sem se slabo in z vrstniki se nisem razumel, kljub temu, da je na videz izgledalo drugače in da so na srečo bile tudi izjeme, s katerimi sem se razumel bolje.

Že v osnovni šoli so me prvič napotili k šolski psihologinji. Hodil sem od psihologa do psihologa a brez uspeha. Nikjer in nikoli nisem začutil, da bi mi kaj od tega dejansko pomagalo pri mojih težavah.
Hodil sem v glasbeno šolo, igral v gledališču, delal šolo in pozabil na šport in prehrano, za to sem že zelo kmalu razvil slabe prehranjevalne navade, kar se je kazalo na moji teži. Poleg slabega mnenja o sebi se je le to še poslabšalo, ko so začele prihajati na dan prve opazke o mojem telesu. Razvil sem še slabo samopodobo o svojem videzu in moja samozavest je tonila.Kljub temu, sem bil na vseh področjih precej uspešen in svojo tesnobo sem precej uspešno skrival.

Po osnovni šoli sem se odločil za gimnazijo, saj so tja šli vsi vrstniki s katerimi sem se razumel, pa tudi vedel nisem kaj drugega bi lahko počel. Ker pa v osnovni šoli nisem razvil nikakršnih delovnih navad za učenje, se je seveda kmalu vse skupaj začelo podirati in v trenutku sem bil postavljen pred dejstvo, da se moram odločiti o svoji prihodnosti. Ostati na gimnaziji, se začeti učiti, brez zagotovil, da bom kljub naporom kaj dosegel ali “obupati” in oditi na drugo srednjo šolo.
Spet sem obiskal sem različne psihologe, svoje dneve preživel v sobi prijatelja, kjer sva kadila cigarete in pila alkohol. Prestavljal svojo odločitev iz dneva v dan…

Nekega dne me je oče vprašal kako sem se odločil glede šole in ker je v meni vrelo sem mu zabrusil nazaj, da tako ali tako ni pomembno, ker njemu nikoli ne bo dovolj. Z očetom se nikoli nisva dobro razumela in takrat mu je prikipelo in me je fizično napadel in mi grozil, da me bo “vrgel čez balkon, ker z mano tako ni nič”. Takrat se nisem zavedal, da je smrtni strah, ki ga povzroči starš otroku, nekaj tako resnega in da me bo preganjal vse do danes. Svet se mi je sesul in obupal sem nad vsem. Prepisal sem se na srednjo turistično šolo, čeprav me to ni veselilo. Matematika mi nikoli ni šla, jeziki so mi bili bližje in to je bila neka logična posledica teh spoznanj.

Ko sem se prvič peljal iz nove šole domov sem razmišljal o samomoru. Tresle so se mi noge, plitvo sem dihal in bil prepričan, da se tukaj moje življenje konča. Nova šola je bila zame šok.
Nisem bil navajen takšnih ljudi, takšnih odnosov, takšnega vedenja…
Dnevi so minevali in tudi tega sem se privadil. Prilagodil sem se in se počasi a brez naporov in učenja prebijal skozi srednjo šolo.

Na moj osemnajsti rojstni dan je moj stric naredil samomor. Na pogrebu so mi ljudje izrekali sožalje in mi čestitali za rojstni dan z enim rokovanjem. V življenju sem imel kar nekaj srečanj s smrtjo bližnjih in načeloma s tem nisem imel večjih problemov a na žalost predvsem zato, ker sem vedno vse skupaj potlačil in nikoli zares predelal stvari.
Vseskozi sem bil precej depresiven, kar se je kazalo tudi na moji teži. Ob koncu srednje šole sem tehtal skoraj sto kilogramov.
Pred koncem šole me je pustila punca in vse potlačene stvari so zopet prišle na plano in svet se mi je zopet sesul pred očmi. Postal sem še bolj depresiven in nehal sem jesti. Izgubil sem kar nekaj kilogramov in kmalu postal obseden z izgubljanjem kilogramov in svojim izgledom.
Na koncu sem na svojih 180 cm tehtal 60 kg in še vedno sem si želel shujšati.

Na faksu sem bil zopet izgubljen. Prvič sem bil med ljudmi, s katerimi bi se lahko zares povezal, pa se nisem znal. Moj fokus je bil drugje. Družil sem se z ljudmi, ki mi sploh niso odgovarjali, vsak vikend sem žural, pil, iskal težave.
Tudi faks sem kmalu opustil in se vrnil domov. Ker spet nisem vedel, kaj sam s sabo, sem se vpisal na turistični faks, ker sem pač imel zaključeno turistično srednjo šolo.
Ta faks je bil lahek in to mi je odgovarjalo, saj sem se lahko posvečal drugim stvarem.

Takrat sem našel tetoviranje in popolnoma sem se vrgel v to. Zraven sem zopet začel igrati v gledališču, začel plezati in se ukvarjati z alpinizmom.
Spoznal sem punco in jo naučil tetovirati. Skupaj sva odprla tattoo studio in kasneje tudi vegansko restavracijo. Preselila sva se skupaj in si ustvarila družino. Poleg tetoviranja je ona tista, ki me je rešila in me rešuje še danes vsak dan.

V zvezi sva imela kar precej težav, saj sem imel v sebi potlačene vse probleme, ki jih nikoli nisem rešil. Kljub vsemu je stala ob meni in jaz sem si zopet poiskal pomoč. Tokrat sem imel dovolj denarja, da sem si poiskal pravo pomoč. Odšel sem na samoplačniško psihoterapijo in začel predelovati svoje probleme. Ugotovil sem, da imam tako slabo samopodobo, da se nemudoma podredim ljudem za katere mislim, da so boljši od mene, kar me hromi pri vseh stvareh, ki se jih lotevam. Pri vsaki stvari se ustrašim ljudi, izgubim samozavest in nisem sposoben pokazati oziroma narediti tega česar sem sposoben. Kljub vsem pozitivnim spremembam se še danes sramujem svojega telesa in si nisem všeč. O sebi mislim slabo. Skrbi me, da ne bom dober starš, nisem dober prijatelj, partner…in vse to mi otežuje življenje. Ko sem sam brez dela, se ne znam spočiti. Takrat moje misli odplavajo in začnem premlevati razne stvari in situacije, počutim se utesnjeno in panično.
Ob vseh občutkih ustesnjenosti sem pod konstantnim stresom, kar je vplivalo tudi na moje zdravje. Najprej se je vse skupaj začelo kazati na moji koži. Dobival sem težke napade srbečice, lasišče sem imel suho, izpadati so mi začeli lasje, potem pa so se mi pojavile še težave še s črevesjem.
Na koncu sem za odpravo slednjih potreboval operacijo.

Nedolgo nazaj je še en dober prijatelj storil samomor. Svojo žalost sem obrnil sebi v prid in s kolegi ustvaril glasbeno skupino, kjer pišem glasbo oz. besedila v katerih govorim o psihičnih stiskah ljudeh in skozi glasbo opozarjamo na stvari, ki jih zelo radi zanemarimo dokler ni prepozno.

Intenzivno delam na svojem psihičnem zdravju in verjetno še dolgo bom, kljub temu pa sem se obdal s stvarmi, ki jih imam rad in kar je najbolj pomembno z ljudmi in živalmi, ki mi stojijo ob strani in mi dajejo notranji mir.

Velikokrat v mladosti se nisem spopadal s svojimi problemi tudi zato, ker sem bil mnenja, da sem razvajen in da to niso resni problemi. Nekateri živijo v revščini, brez staršev in še in še.

Dejstvo pa je, da je za vsakega, njegov problem največji in vsak majhen problem, ki ga ne predelamo lahko preraste v velikega, zato nikar ne oklevaj! Poišči si pomoč in ne čakaj, da problem rata večji od tebe!

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content