Hej,

Sem Sašo, star sem 31 let in se ukvarjam z ogromno različnimi stvarmi. Sem podjetnik, uspešen tetovator, gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, velik ljubitelj živali, starš, plezalec, potapljač…

Zanima me veliko stvari in vseh se lotim z vso vnemo.
Kljub vsem svojim interesom in dosežkom, pa je resnica precej drugačna, kot izgleda navzven.

Nikoli nisem nikjer čutil občutka pripadnosti. Vklopiti sem se znal povsod, samo počutil se nisem dobro. Že v vrtcu sem imel težave. Bil sem zelo navezan na svoje domače in nikakor se nisem znal vključiti v družbo sovrstnikov. Igranja z igračami nisem razumel. Želel sem početi druge stvari in ker to ni bilo mogoče, sem dneve presedel pri vzgojiteljici in gledal na njeno uro, kdaj me bodo prišli iskat in bom lahko odšel domov.

V osnovni šoli sem se sicer dobro znašel, a sem bil zelo izgubljen. Preizkusil sem se v ogromno stvareh, saj sem že takrat čutil potrebo po raziskovanju, a ker nikjer nisem vztrajal, sem prejel slabe kritike. “Vztrajnost se izplača!” in podobne stvari. Tako sem zelo kmalu razvil občutek manj vrednosti. Jaz ne zdržim nikjer, vse me takoj mine, nič me ne zanima dovolj, da bi vztrajal. Počutil sem se slabo in z vrstniki se nisem razumel, kljub temu, da je na videz izgledalo drugače in da so na srečo bile tudi izjeme, s katerimi sem se razumel bolje.

Že v osnovni šoli so me prvič napotili k šolski psihologinji. Hodil sem od psihologa do psihologa a brez uspeha. Nikjer in nikoli nisem začutil, da bi mi kaj od tega dejansko pomagalo pri mojih težavah.
Hodil sem v glasbeno šolo, igral v gledališču, delal šolo in pozabil na šport in prehrano, za to sem že zelo kmalu razvil slabe prehranjevalne navade, kar se je kazalo na moji teži. Poleg slabega mnenja o sebi se je le to še poslabšalo, ko so začele prihajati na dan prve opazke o mojem telesu. Razvil sem še slabo samopodobo o svojem videzu in moja samozavest je tonila.Kljub temu, sem bil na vseh področjih precej uspešen in svojo tesnobo sem precej uspešno skrival.

Po osnovni šoli sem se odločil za gimnazijo, saj so tja šli vsi vrstniki s katerimi sem se razumel, pa tudi vedel nisem kaj drugega bi lahko počel. Ker pa v osnovni šoli nisem razvil nikakršnih delovnih navad za učenje, se je seveda kmalu vse skupaj začelo podirati in v trenutku sem bil postavljen pred dejstvo, da se moram odločiti o svoji prihodnosti. Ostati na gimnaziji, se začeti učiti, brez zagotovil, da bom kljub naporom kaj dosegel ali “obupati” in oditi na drugo srednjo šolo.
Spet sem obiskal sem različne psihologe, svoje dneve preživel v sobi prijatelja, kjer sva kadila cigarete in pila alkohol. Prestavljal svojo odločitev iz dneva v dan…

Nekega dne me je oče vprašal kako sem se odločil glede šole in ker je v meni vrelo sem mu zabrusil nazaj, da tako ali tako ni pomembno, ker njemu nikoli ne bo dovolj. Z očetom se nikoli nisva dobro razumela in takrat mu je prikipelo in me je fizično napadel in mi grozil, da me bo “vrgel čez balkon, ker z mano tako ni nič”. Takrat se nisem zavedal, da je smrtni strah, ki ga povzroči starš otroku, nekaj tako resnega in da me bo preganjal vse do danes. Svet se mi je sesul in obupal sem nad vsem. Prepisal sem se na srednjo turistično šolo, čeprav me to ni veselilo. Matematika mi nikoli ni šla, jeziki so mi bili bližje in to je bila neka logična posledica teh spoznanj.

Ko sem se prvič peljal iz nove šole domov sem razmišljal o samomoru. Tresle so se mi noge, plitvo sem dihal in bil prepričan, da se tukaj moje življenje konča. Nova šola je bila zame šok.
Nisem bil navajen takšnih ljudi, takšnih odnosov, takšnega vedenja…
Dnevi so minevali in tudi tega sem se privadil. Prilagodil sem se in se počasi a brez naporov in učenja prebijal skozi srednjo šolo.

Na moj osemnajsti rojstni dan je moj stric naredil samomor. Na pogrebu so mi ljudje izrekali sožalje in mi čestitali za rojstni dan z enim rokovanjem. V življenju sem imel kar nekaj srečanj s smrtjo bližnjih in načeloma s tem nisem imel večjih problemov a na žalost predvsem zato, ker sem vedno vse skupaj potlačil in nikoli zares predelal stvari.
Vseskozi sem bil precej depresiven, kar se je kazalo tudi na moji teži. Ob koncu srednje šole sem tehtal skoraj sto kilogramov.
Pred koncem šole me je pustila punca in vse potlačene stvari so zopet prišle na plano in svet se mi je zopet sesul pred očmi. Postal sem še bolj depresiven in nehal sem jesti. Izgubil sem kar nekaj kilogramov in kmalu postal obseden z izgubljanjem kilogramov in svojim izgledom.
Na koncu sem na svojih 180 cm tehtal 60 kg in še vedno sem si želel shujšati.

Na faksu sem bil zopet izgubljen. Prvič sem bil med ljudmi, s katerimi bi se lahko zares povezal, pa se nisem znal. Moj fokus je bil drugje. Družil sem se z ljudmi, ki mi sploh niso odgovarjali, vsak vikend sem žural, pil, iskal težave.
Tudi faks sem kmalu opustil in se vrnil domov. Ker spet nisem vedel, kaj sam s sabo, sem se vpisal na turistični faks, ker sem pač imel zaključeno turistično srednjo šolo.
Ta faks je bil lahek in to mi je odgovarjalo, saj sem se lahko posvečal drugim stvarem.

Takrat sem našel tetoviranje in popolnoma sem se vrgel v to. Zraven sem zopet začel igrati v gledališču, začel plezati in se ukvarjati z alpinizmom.
Spoznal sem punco in jo naučil tetovirati. Skupaj sva odprla tattoo studio in kasneje tudi vegansko restavracijo. Preselila sva se skupaj in si ustvarila družino. Poleg tetoviranja je ona tista, ki me je rešila in me rešuje še danes vsak dan.

V zvezi sva imela kar precej težav, saj sem imel v sebi potlačene vse probleme, ki jih nikoli nisem rešil. Kljub vsemu je stala ob meni in jaz sem si zopet poiskal pomoč. Tokrat sem imel dovolj denarja, da sem si poiskal pravo pomoč. Odšel sem na samoplačniško psihoterapijo in začel predelovati svoje probleme. Ugotovil sem, da imam tako slabo samopodobo, da se nemudoma podredim ljudem za katere mislim, da so boljši od mene, kar me hromi pri vseh stvareh, ki se jih lotevam. Pri vsaki stvari se ustrašim ljudi, izgubim samozavest in nisem sposoben pokazati oziroma narediti tega česar sem sposoben. Kljub vsem pozitivnim spremembam se še danes sramujem svojega telesa in si nisem všeč. O sebi mislim slabo. Skrbi me, da ne bom dober starš, nisem dober prijatelj, partner…in vse to mi otežuje življenje. Ko sem sam brez dela, se ne znam spočiti. Takrat moje misli odplavajo in začnem premlevati razne stvari in situacije, počutim se utesnjeno in panično.
Ob vseh občutkih ustesnjenosti sem pod konstantnim stresom, kar je vplivalo tudi na moje zdravje. Najprej se je vse skupaj začelo kazati na moji koži. Dobival sem težke napade srbečice, lasišče sem imel suho, izpadati so mi začeli lasje, potem pa so se mi pojavile še težave še s črevesjem.
Na koncu sem za odpravo slednjih potreboval operacijo.

Nedolgo nazaj je še en dober prijatelj storil samomor. Svojo žalost sem obrnil sebi v prid in s kolegi ustvaril glasbeno skupino, kjer pišem glasbo oz. besedila v katerih govorim o psihičnih stiskah ljudeh in skozi glasbo opozarjamo na stvari, ki jih zelo radi zanemarimo dokler ni prepozno.

Intenzivno delam na svojem psihičnem zdravju in verjetno še dolgo bom, kljub temu pa sem se obdal s stvarmi, ki jih imam rad in kar je najbolj pomembno z ljudmi in živalmi, ki mi stojijo ob strani in mi dajejo notranji mir.

Velikokrat v mladosti se nisem spopadal s svojimi problemi tudi zato, ker sem bil mnenja, da sem razvajen in da to niso resni problemi. Nekateri živijo v revščini, brez staršev in še in še.