V družbi in medsebojnih pogovorih lahko zaznamo, da se o duševnem počutju govori malo, saj ga spremlja nelagodje. Zaradi tega se temam o duševnih težavah lahko izogibamo, s tem pa si omejujemo dostop do pravih informacij. Na podlagi tega lahko razvijemo zmotna prepričanja o nastanku in pogostosti duševnih težav v družbi. V nadaljevanju je nekaj izmed njih izpostavljenih in pojasnjenih.

“Duševne motnje niso prave težave.”

Duševne motnje so zaradi stigme pogosto zaznane kot manj pomembne v primerjavi s telesnimi boleznimi ali poškodbami. Vendar pa, tako kot fizične bolezni, tudi duševne motnje povzročajo stres in ne izginejo brez zdravljenja, zato jih moramo obravnavati enako resno.

“Duševne težave so samo v glavi.”

Duševne težave so sprožene preko zunanjih dejavnikov in življenjskih dogodkov, kot so izguba zaposlitve, telesna bolezen (npr. rak, AIDS), ločitev, smrt, bolezen ali izguba bližnjega, revščina, življenje v pomanjkanju … Imajo lahko tudi organski vzrok (npr. biokemično neravnovesje v možganih pri določenih oblikah depresije). Pri tem duševne težave ne prizadenejo samo ene osebe, ampak vplivajo tudi na posameznikove odnose z bližnjimi, stopnjo stresa in fizično zdravje, zato ne moremo reči, da »obstajajo samo v posameznikovi glavi«.

“Telesne bolezni in duševne motnje niso povezane med seboj.”

Težave v telesnem in duševnem zdravju se pogosto prepletajo in pojavljajo skupaj, zato bi jih morali tudi obravnavati celovito (npr. pri zdravljenju raka bi se osredotočili tudi na bolnikovo doživljanje svoje bolezni, psihološke načine soočanja ter iskanje virov pomoči, na katere se posameznik lahko opre v težkih obdobjih bolezni). Poleg tega se lahko naše duševne stiske pogosto izražajo kot težave v telesnem zdravju (npr. bolečina v križnem delu hrbtenice, bolečina v želodcu, glavoboli, težave s prebavo).

“Z duševno motnjo se rodimo.”

Res velja, da družinska zgodovina duševnih motenj poveča verjetnost, da bomo tudi sami razvili podobne motnje. Kljub temu dednost oz. genetika ni edini in zadosten dejavnik za razvoj motnje. Za nastanek duševne motnje je potreben skupek več različnih dejavnikov, ki lahko nastopijo istočasno, ali pa se postopoma kopičijo – tako okoljskih (npr. povišan stres v službi, izguba partnerja_ke, finančna negotovost) kot tudi bioloških (npr. genetski zapis posameznika). Nekateri tako nikoli ne razvijejo shizofrenije kljub temu, da je dedna in jo ima ožji družinski član. Hkrati pa shizofrenijo lahko razvije oseba, v družini katere se nihče ni soočal z njo.

“Duševne motnje so nalezljive.”

Duševne motnje se ne prenašajo tako, kot se prenašajo nekatera telesna obolenja, npr. okužba s COVID-19. Težav v duševnim zdravjem se tako ne moremo nalesti. Kljub temu pa velja, da dolgotrajna izpostavljenost in vsakodnevno druženje z osebo z duševno motnjo lahko negativno vpliva na naše počutje, zato je dobro, da si občasno vzamemo čas zase in se vprašamo po lastnem počutju (npr. »Kako se počutim v tem trenutku? Zakaj se tako počutim? Kaj potrebujem, da se bom bolje počutil/a?«). V kolikor se naše počutje pomembno poslabša, je potrebno poskrbeti zase in poiskati pomoč.

“Duševne motnje so posledica slabega starševstva.”

Za nastanek duševnih motenj nikoli ni kriv zgolj en dejavnik (npr. starševstvo), temveč gre vedno za preplet okoljskih (npr. zlorabe v otroštvu) in bioloških (npr. dednost, delovanje hormonov) dejavnikov. Tako nekateri z izkušnjo travme v otroštvu (npr. izguba starša) nikoli ne razvijejo duševnih motenj. Spet drugi, ki so imeli srečno otroštvo s toplimi in podpornimi starši, lahko razvijejo duševne motnje zaradi prepleta različnih dejavnikov. Slabo starševstvo otrokom ne omogoča optimalnega razvoja, vendar samo po sebi ne povzroča duševnih motenj.

“Duševnih motenj ne moremo vnaprej preprečiti (preventiva duševnih motenj ni mogoča).”

Tako kot lahko preprečimo nastanek ali poslabšanje telesne bolezni ter krepimo telesno zdravje, lahko enako naredimo tudi za duševno zdravje. Nastanek ali poslabšanje duševnih motenj lahko preprečimo tako, da se izogibamo ali odstranimo dejavnike, ki vodijo v poslabšanje našega duševnega zdravja – npr. poskušamo se izogniti stresnim aktivnostim, ne družimo se z osebam, ki imajo slab vpliv na nas. Ker se tovrstnim dejavnikom ne moremo vedno izogniti, lahko zmanjšamo verjetnost za nastanek duševnih motenj s pomočjo različnih tehnik za krepitev duševnega zdravja kot so npr. tehnike obvladovanje stresa , učinkovito reševanje problemov in tehnike sproščanja. Preventiva duševnih motenj zato igra pomembno vlogo pri preprečevanju nastanka duševnih težav.

“Duševne motnje so ena izmed oblik intelektualne nezmožnosti ali poškodbe možganov.”

V resnici gre za dve različni stanji – duševna manjrazvitost se nanaša na kombinacijo omejitev v intelektualnih zmožnostih (učenje, reševanje problemov in logično sklepanje) in opravljanju vsakodnevnih rutin. Duševne motnje pa predstavljajo široko paleto različnih težav in stanj, ki vplivajo na psihološko plat človeka (naše misli, čustva in vedenje). Ljudje z duševnimi težavami imajo enako intelektualno zmožnost kot splošna populacija ljudi.

“Duševne težave in motnje so redke.”

Duševne težave so v resnici dokaj pogoste, saj doletijo vsakega četrtega Slovenca vsaj enkrat v življenju. Duševne težave obstajajo, četudi jih ljudje skrivajo pred drugimi (npr. zaradi stigme) ali zaradi pomanjkanja informacij ne prepoznajo znakov stiske. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poroča, da duševne motnje sodijo med najpogostejše zdravstvene težave, še zlasti depresija.

“Pred duševnimi težavami sem popolnoma varen.”

Duševne težave lahko doživi vsak izmed nas kadarkoli v življenju, ne glede na spol, starost, izobrazbo, prihodek, kulturo, raso ali spolno usmerjenost. Preventivno delovanje (npr. skrb zase, tehnike sproščanja, obvladovanje stresa, čuječnost, reden počitek, telesna vadba) lahko zmanjšajo verjetnost pojava duševnih težav, saj razvijemo bolj učinkovite načine soočanja z (duševnimi) težavami. Vendar nihče izmed nas ni popolnoma imun, saj gre za medsebojno vplivanje okolja (npr. stresni življenjski dogodki, prehodna obdobja) in biološkega delovanja (npr. dednost, telesne bolezni, možganske poškodbe).