Ljudje smo nagnjeni k iskanju razlogov in pojasnjevanju dogajanja okoli sebe. Če na določenem področju nimamo dovolj znanja, lahko sklepamo prehitre in napačne zaključke, ki so na področju duševnega zdravja še posebej pogosti. Zaradi tega se lahko zgodi, da ljudi, ki se soočajo z duševnimi težavami, krivično presojamo ter jim pripisujemo različne opazke, čeprav ne poznamo njihove zgodbe. Na podlagi tega se o ljudeh z duševnimi težavami tako oblikuje veliko mitov, ki so navedeni v nadaljevanju.

“Duševne težave doletijo samo šibke ljudi.”

Duševna stiska ali motnja ni posledica »šibkega značaja«, niti ni nekaj kar bi si »izbrali« ali »nakopali«. Duševne stiske in motnje nastopijo kot posledica skupnega in prepletenega vpliva različnih dejavnikov hkrati – bioloških (npr. dednost, možganska poškodba) in okoljskih (npr. stres v službi, težave v intimnem odnosu, izguba bližnje osebe, nasilje). Doletijo lahko kogarkoli in kadarkoli v življenju, ne glede na stopnjo izobrazbe, družbeni status, spol, starost, raso, spolno usmerjenost ali kulturo. Pogosto so lahko duševne stiske odziv na težke življenjske dogodke ali obdobja (npr. travmatičen dogodek, žalovanje) in zato niso nekaj, česar bi se morali sramovati. Nasprotno, zmožnost opravljanja vsakodnevnih obveznosti, ob sočasnem zdravljenju duševne stiske, je odraz izredne moči, saj to od nas zahteva bistveno več energije in truda, kot če duševnih težav ne bi doživljali.

“Ljudje so sami krivi za svoje duševne težave.”

Čeprav so osebe, ki se soočajo z duševnimi težavami odgovorne za lastne misli, čustva in vedenja, pa nikakor niso same krive, da so se jim pojavile duševne težave. Na tem mestu je zato pomembno razlikovati med občutki krivde in odgovornostjo za svoje vedenje. Ljudje z duševno stisko so odgovorni, da poskrbijo za lastno zdravje in nadzorujejo svoje vedenje ter čustva, nikakor pa jih ne smemo obtoževati, da so si sami nakopali duševne težave.

“Ljudje z duševnimi težavami so leni in neodgovorni.”

Lenobo pogosto napačno enačimo z duševno motnjo (npr. depresijo). Kljub temu, da sama motnja lahko zmoti njihovo vsakodnevno delovanje in produktivnost (npr. izobraževanje, služba, skrb zase), ne moremo reči, da gre za lenobo ali neodgovorno delovanje. Pogosto je pomanjkanje energije, utrujenost, zaspanost, brezvoljnost in pomanjkanje koncentracije za delo znak duševne stiske. Poleg tega na izvor duševnih težav ne morejo vplivati v celoti, saj na nastop duševnih težav vplivajo različni dejavniki – biološki (npr. genetski zapis, biokemijsko ravnovesje v možganih) in okoljski (npr. težke življenjske izkušnje, zgodovina duševnih motenj v družini). Zato kljub temu, da posamezniki lahko preventivno skrbijo za svoje duševno zdravje (npr. izvajajo tehnike sproščanja), to še ne pomeni, da ne morejo doživljati duševne stiske. Za nastanek duševnih težav tako niso krivi sami, ker bi bili neodgovorni ali leni. Verjetno tudi osebe, ki obleži za gripo ali miruje zaradi zlomljene noge ne bi označili za »lenobo«.

“Ljudje z duševnimi težavami so osredotočeni le nase.”

Slaba samopodoba, nizka samozavest in občutki sramu so pogosta posledica duševnih stisk ali motenj. Tovrstne občutke pa dodatno poglobi tudi samo-stigma, zaradi katere se osebe z duševnimi težavami lahko počutijo manjvredne od drugih. Ker se soočajo z veliko skrbmi in pomisleki glede sebe, lahko navzven delujejo, kot da se ukvarjajo le same s seboj, čeprav so lahko zelo empatične in uvidevne do drugih.

“Duševne težave so samo izgovor za slabše delovanje.”

Ljudje, ki se soočajo z duševnimi stiskami, se lahko včasih vedejo na način, ki se drugim ljudem zdi nepričakovan ali nesmiseln (npr. izogibanje množici ljudi na zabavi). Zavedati se moramo, da je v ozadju teh vedenj motnja in ne oseba sama po sebi. Osebe z duševnimi težavami si vsiljivih čustev in misli niso nakopale same, poleg tega se lahko borijo z različnimi stiskami in skrbmi. Čeprav se lahko zavedajo odgovornosti za svoje vedenje in si močno prizadevajo, da bi jih duševna motnja čim manj ovirala pri vsakodnevnih opravilih, pogosto duševna stiska predstavlja oviro oz. nezmožnost, da bi posamezniki delovali tako, kot si želijo.

“Ljudje z duševnimi motnjami niso zmožni skrbeti sami zase.”

Večina ljudi z duševnimi težavami je popolnoma zmožna skrbeti sama zase. Le majhen delež ljudi, ki imajo hujše oblike duševnih motenj, potrebuje pomoč pri oskrbi s strani drugih.

“Ljudje z duševnimi težavami so nevarni, nepredvidljivi in nasilni.”

Po statistiki je le majhen odstotek ljudi (3–5 %) z duševnimi težavami nasilnih. Lahko bi celo rekli, da mit drži ravno obratno, saj so ljudje z duševnimi težavami večkrat žrtve nasilja in škodoželjnosti, kot pa da bi to povzročali sami (npr. osebe z depresijo imajo 10-krat večjo verjetnost, da postanejo žrtve nasilnih dejanj ali samopoškodovanja v primerjavi s splošno populacijo). Tako ne obstaja razlog, da bi se bali ljudi zgolj zaradi njihove diagnoze duševne motnje.

“Ljudje z duševnimi težavami ne morejo delati.”

Nekateri zelo uspešni posamezniki so se soočali z duševnimi težavami (npr. J. K. Rowling, Jim Carrey, Lady Gaga, Stephen King). Na delovnem mestu so tako lahko enako produktivni in motivirani kot njihovi sodelavci brez težav v duševnem zdravju. Če smo zaposleni v srednjem ali večjem podjetju oz. organizaciji, obstaja velika verjetnost, da se nekdo izmed sodelavcev srečuje z duševnimi težavami. Le-te zaradi stigme in strahu pred diskriminacijo skriva, zato o njegovih težavah ne vemo ničesar, čeprav smo z njim vsakodnevno v stiku. Smiselno delo v podpornem okolju lahko predstavlja pomemben del okrevanja od duševnih težav, saj posamezniku daje občutek koristnosti, produktivnosti in smisla.

“Otroci in mladostniki nimajo duševnih težav, njihove stiske so le del odraščanja.”

Statistika kaže, da se vsak peti slovenski mladostnik vsaj enkrat sooči z duševnimi težavami, kot so depresija, anksioznost, motnje pozornosti in hiperaktivnosti ter motnje zaradi uživanja drog. Pri polovici duševnih motenj (npr. shizofrenija, osebnostne motnje) se znaki pojavijo že pred 14. letom starosti, pred 24. letom pa se razvije že tri četrtine motenj. Otroci duševnih težav običajno ne kažejo navzven ali pa njihovi skrbniki in odgovorne osebe (npr. vzgojitelji, učitelji) ne (pre)poznajo znakov izražanja stiske, zato se zdi, kot da težav nimajo. Če spremembe v razpoloženju in/ali aktivnostih pri otrocih in mladostnikih trajajo več tednov, se je potrebno posvetovati z zdravnikom. Otroštvo in mladostništvo sta pomembni obdobji odraščanja, ki zahtevata veliko izzivov, sprememb in prilagajanja. Duševne stiske se lahko hitro pojavijo, vendar niso običajen del odraščanja in zato potrebujejo pomoč strokovnjakov za duševno zdravje. Depresija in ostale duševne motnje tako niso le problemi odraslih, ampak se z njimi soočajo tudi otroci in mladostniki.

“S starostjo vsak postaja vse bolj depresiven – to je običajen del staranja.”

Res je, da imajo starejši večjo verjetnost za razvoj depresije, saj se soočajo z mnogimi spremembami njihove socialne mreže (npr. smrt partnerja ali prijateljev, upokojitev, odselitev odraslih otrok). Vendar pa depresija ni običajen del staranja, zato jo je potrebno obravnavati enako resno kot pri mlajših populacijah.

“Če nisi duševno zdrav, imaš duševno motnjo.”

Duševno zdravje in duševna motnja sta dva različna pojma, vendar pa ju ne moremo obravnavati kot ločeni kategoriji in sebe uvrstiti le v eno ali drugo. Med duševnim zdravjem in duševnimi motnjami obstaja široka paleta različnih stanj, v katerih se nahaja večina od nas. Skoraj vsak se v življenju kdaj sreča z duševnimi težavami – sebe ali drugih, ki jih še ne moremo označiti za duševno motnjo. Za diagnozo le-te je potrebno izpolnjevati določene kriterije, ki jih presodi psihiater.

“Duševne motnje se tičejo samo osebe z duševnimi težavami.”

Soočanje z duševnimi težavami je kompleksen proces, ki ne zadeva le posameznika s težavami, temveč vpliva tudi na njegove bližnje (npr. družinske člane, prijatelje, sošolce, sodelavce). Kadar je vpliv duševne težave na bližnje osebe močan, je priporočljivo, da tudi bližnji poiščejo pomoč, saj bodo le tako lahko preprečili morebiten pojav težav pri sebi in še naprej nudili oporo osebi z duševnimi težavami. Ob tem se je dobro zavedati, da samo duševno zdravi in trdni posamezniki lahko pomagajo osebam z duševnimi težavami.

“Osebe, ki se samopoškodujejo, to počnejo, ker iščejo pozornost.”

Samopoškodovalno vedenje je v največ primerih posledica težav v duševnem zdravju oziroma stisk. Tovrstno vedenje ni iskanje pozornosti, mnogokrat pa ga lahko prepoznamo kot klic na pomoč. To ne pomeni, da so osebe, ki se samopoškodujejo, manipulativne, ampak da potrebujejo nekoga, ki jim bo prisluhnil in stal ob strani. Za nekatere predstavlja samopoškodovalno vedenje način kratkotrajnega olajšanja čustvene bolečine, za druge pa obliko samokaznovanja. S fizično bolečino posamezniki pogosto odvrnejo pozornost od notranje, duševne bolečine. Ravno zaradi tega težko prekinejo svoje ravnanje kljub polnemu zavedanju, da si škodujejo. Vsako samopoškodovalno vedenje, tako tisto, ki povzroča manjše poškodbe kot tisto, ki predstavlja življenjsko nevarnost, je potrebno obravnavati enako pomembno in posamezniku ponuditi pomoč. Resnost poškodb ni merilo za to, kako zelo oseba trpi.