Napotki za posameznike

Domov » Na delovnem mestu » Napotki za posameznike » 12 napotkov za dobro duševno počutje in zdravje na delovnem mestu

12 napotkov za dobro duševno počutje in zdravje na delovnem mestu

  1. Poskrbimo za zdrav življenjski slog na delovnem mestu
  2. Krepimo odpornost na delovni stres
  3. Omejimo digitalni stres
  4. Recimo »ne« prekomernemu delu
  5. Postavimo si uresničljive časovne roke in se jih držimo
  6. Ohranjajmo ravnovesje med delom in družino
  7. Privoščimo si dopust
  8. Usmerimo se k pozitivni komunikaciji na delovnem mestu
  9. Poskrbimo za svoj osebni in karierni razvoj
  10. Vključimo se v aktivnosti promocije duševnega zdravja pri delu
  11. Osredotočimo se na pozitivne stvari in izrazimo hvaležnost
  12. Poiščimo prave informacije in pomoč


1. Poskrbimo za zdrav življenjski slog na delovnem mestu

Skrb za zdrav življenjski slog sodi med ukrepe promocije zdravja pri delu, pomembno pa je, da zanj poskrbimo tudi sami. Spanje je osnova za dobro telesno in duševno delovanje, zato skrbimo, da ga imamo dovolj in da je dovolj kakovostno. Premislimo, kako urnik dela (na primer izmensko, nočno delo) vpliva na našo kakovost spanja. Sledenje ergonomskim priporočilom za prilagoditev dela, prekinjanje sedečega dela, aktiven prihod na delo (na primer peš, s kolesom), vključevanje aktivnih odmorov med delom, skrb za zdravo in uravnoteženo prehrano, pripomore k boljšemu počutju, krepi odpornost na stres in preprečuje nastanek poškodb in obolenj. V delovni organizaciji se lahko pozanimamo tudi, katere spodbude za udeleževanje zdravih aktivnosti, na primer ponudba programov telesne vadbe, opuščanje kajenja in preprečevanje zlorab alkohola in drugih psihoaktivnih snovi so na voljo.

Več informacij  o temi najdete na spodnjih povezavah:


2. Krepimo odpornost na delovni stres

Stres je neizogiben del našega življenja, zato je bistveno, da se ga naučimo dobro prepoznavati in obvladovati. Medtem ko smo dobro pripravljeni na kratkotrajne in močne stresne okoliščine, pa neugodno deluje predvsem dlje časa trajajoči ali vsakodnevni stres, ki nam lahko daje lažni občutek, da brez večjih težav prenesemo velike obremenitve in delo pod pritiskom. Dolgotrajni stres pušča škodljive posledice za naše zdravje in delovno aktivnost, slabi naše sposobnosti spoprijemanja s stresom in preprečuje naš naravni sprostitveni odziv telesa, ki navadno nastopi po stresni reakciji. Zavestna aktivacija sprostitvenega odziva nam pomaga prekiniti tok obremenjujočih misli in čustev in osredotočiti um na prijetne misli in aktivnosti. Zmožnost sprostitvenega odziva poleg blagodejnih učinkov na telo, raven energije, naše miselne sposobnosti in čustva, povečuje tudi učinkovitost pri delu. Prispeva k manjši delovni izčrpanosti ter k preprečevanju izgorelosti. Pri doseganju sprostitvenega odziva lahko zelo pomagajo hitra sprostitvena tehnika, ritmično dihanje in druge tehnike sproščanja. Pri iskanju tehnike, ki nam najbolj ustreza, je največkrat treba preizkusiti in nekaj časa vaditi več različnih tehnik. Sledimo občutku, katera nam prinaša zadovoljstvo, mir in nas napolni z energijo.

V različnih situacijah in trenutkih lahko uporabljamo različne, bolj ali manj ustrezne načine spoprijemanja s stresom. Pomembno je ugotoviti, na kaj lahko vplivamo in kaj ni v naši moči. Pogosto se zgodi, da izgubljamo čas in energijo za reševanje tistih vzrokov stresa, na katere ne moremo vplivati (npr. premestitev na drugo delovno mesto, smrt družinskega člana itd.). Namesto tega se raje osredotočimo na reševanje tistih težav, na katere lahko vplivamo (npr. reševanje spora s sodelavcem s pogovorom itd.). Za uspešno spoprijemanje s stresom je pogosto potrebna kombinacija načinov aktivnega spoprijemanja in sprejemanja dane situacije. Med ustrezne načine spoprijemanja s stresom sodijo reševanje problemov, sprememba vedenja ali načina pogleda na situacijo. Neustrezni načini spoprijemanja so tisti, ki nam na račun kratkoročnega ugodja ali olajšanja povzročajo dolgoročno škodo. Mednje sodijo izogibanje, zanikanje problema, distrakcija, ukvarjanje s simptomi stresa namesto s problemom, zloraba psihoaktivnih substanc. Ko smo pod stresom, je to znak, da namenimo dodatni čas za počitek, sproščanje in regeneracijo. Izberimo tak urnik dela, ki ga zmoremo opravljati v daljšem časovnem obdobju in nam omogoča ravnovesje med delom ter prijetnimi in sproščujočimi aktivnostmi.

Več o delovnem stresu in načinih njegovega obvladovanja si lahko preberete v publikacijah in člankih:


3. Omejimo digitalni stres

Tehnologija neizogibno oblikuje naš način razmišljanja, delovanja in sodelovanja z drugimi ter spreminja naše življenje. Vpliva tudi na to, kako doživljamo svoje delo in delovne pogoje. Delo v oblaku, avdio-video konference, družabna omrežja in druge IKT tehnologije omogočajo fleksibilnost in optimizacijo dela v času in prostoru, kar vključuje skorajda neomejeno dosegljivost »kjerkoli in kadarkoli«, vključno z opravljanjem dela izven običajnih delovišč.

Digitalne tehnologije same po sebi niso škodljive za zdravje in lahko pripomorejo k učinkovitejšemu izvajanju delovnih nalog. Po drugi strani pa lahko neustrezna in prekomerna raba tehnologij na delovnem mestu vodi v digitalni stres, ki predstavlja negativen odziv na rabo digitalnih tehnologij na delovnem mestu, večjo intenzivnost dela, občutek manjše kompetentnosti zaradi nenehnih sprememb in razvoja tehnologij pri delu, izključenost iz tima in timskega dela, možnosti kršitve zasebnosti zaposlenih (npr. spletno zalezovanje) in druge nezaželene posledice.

Pomembno je, da delovna organizacija poskrbi za ustrezno usposobljenost vodstvenih delavcev in zaposlenih za uporabo IKT ter ustrezno organizira oz. prilagodi delovne procese in naloge.

Vse več delodajalcev se čedalje bolj zaveda pomena »pravice do odklopa« in jo tudi udejanja z ukrepi na ravni organizacije ali posameznega sektorja, kot so:

  • ozaveščanje o pomenu počitka in negativnih posledic nenehne dosegljivosti na zdravje in usklajevanje dela z zasebnim življenjem za vodstvene delavce in zaposlene
  • dogovor o urah pričakovane dosegljivosti in nedosegljivosti  zaposlenih (t.i. pravica do odklopa oz. do ne-odgovarjanja na službeno e-pošto, klice in druge komunikacije izven delovnega časa, v času praznikov in dopusta, brez negativnih posledic ter vzpostavljen postopek za sporočanje prekrška pravice do odklopa)
  • dogovor o načinu komunikacije in beleženja delovnih ur, opravljenih izven dogovorjenega delovnega časa
  • izboljšanje delovnih procesov in preprečevanje delovnih preobremenitev znotraj delovnega časa

Razmislimo tudi o svojem odnosu do digitalnih tehnologij, s kakšnim namenom jih običajno uporabljamo, ali nam ostaja dovolj časa za dejavnosti, ki nas izpolnjujejo, in za naše bližnje?

V nadaljevanju podajamo nekaj priporočil za uspešnejše preprečevanje in zmanjševanje digitalnega stresa na delovnem mestu:

  • Osredotočimo se na eno nalogo naenkrat. Ko skušamo usklajevati med različnimi odprtimi dokumenti na računalniku, avtomatskimi opozorili o novi prispeli e-pošti, vibriranjem telefona in drugimi digitalnimi napravami, ki zahtevajo naš odziv, se pogosto premalo zavedamo, kako močno digitalne tehnologije obremenjujejo našo pozornost. Takšna večopravilnost poslabšuje učinkovitost pri delu in vodi v stres, zato se raje osredotočimo na eno nalogo naenkrat in čim bolj omejimo motnje med delom. Če je možno, med zahtevnejšim delom izklopimo avtomatska opozorila in različna obvestila digitalnih naprav.
  • Med delovnikom si vzemimo premore od ekranov. Koristno je načrtovati kratke premore med delom ter namesto vračanja neodgovorjenih klicev, pisanja sms sporočil in ukvarjanja z zasloni izkoristiti ta čas za katero od tehnik sproščanja, sprehod, vajo za razbremenitev oči ali aktivni odmor, kar nas bo razbremenilo in napolnilo z energijo za nadaljnje delo.
  • Poskrbimo za jasno komunikacijo na delovnem mestu brez  digitalnih motilcev. Med pogovorom s sodelavci se bomo lažje osredotočili na izmenjavo potrebnih informacij za delo  in preprečili morebitne nesporazume v komunikaciji ter zastoje in napake pri delu, če  hkrati ne bomo spremljali še digitalnih naprav, ki odvračajo pozornost od pogovora (npr. pregledovanje e-pošte, pošiljanje sms sporočil med pogovorom).
  • Določimo čas v dnevu, ko nismo dosegljivi, in ga namenimo dejavnostim, ki nas veselijo in izpolnjujejo. Določimo si čas, ki ga bomo namenili sebi oziroma svojim bližnjim, ko ne bomo pregledovali službene ali katerekoli druge e-pošte (npr. takoj zjutraj in pozno popoldne ali zvečer, med vikendi, določen dan v tednu ipd.), spremljali družbenih omrežij, aktualnih spletnih novic in drugih vsebin, ki nam jih ponuja digitalna tehnologija.
  • Bodimo pozorni na znake digitalnega stresa. Gre za raznolike znake, ki vključujejo občutke preobremenjenosti, razdražljivost, glavobole, psihično utrujenost, napake pri odločanju, občutke nemoči, slabšo delovno učinkovitost, manjše zadovoljstvo pri delu, lahko se pojavlja tudi tesnoba ob odklopu od digitalnih naprav. Pri prepoznavi obremenjenosti zaradi digitalnega stresa je lahko v pomoč tudi vprašalnik o doživljanju digitalnega stresa pri delu.

Če pri sebi opazimo znake digitalnega stresa v povezavi z delom, se pogovorimo z nadrejenim ali drugo odgovorno osebo v delovni organizaciji. V primeru znakov digitalne zasvojenosti se je priporočljivo obrniti tudi na strokovno pomoč.

4. Recimo »ne« prekomernemu delu

Ni lahko reči »ne« dodatnim delovnim nalogam ali nenehni dosegljivosti za delodajalca preko e-pošte in telefona, saj gre za okolje, v katerem si ponavadi želimo biti prepoznani kot zavzeti, učinkoviti in pripravljeni sodelovati. Dobro se je zavedati, da imamo pravico določiti meje svojih delovnih obremenitev, še posebno, ko čutimo, da zahteve presegajo naše zmožnosti za njihovo uresničenje. Preden nalogo sprejmemo, razmislimo, kako bo to vplivalo na naš urnik ostalih nalog, zastavljene cilje in na naše dobro počutje. Četudi je v nekaterih delovnih okoljih praksa, da so zaposleni dosegljivi preko e-pošte ali telefona ves dan, razmislimo, ali gre za pričakovanje nadrejenega ali naš občutek, da nas v službi potrebujejo. Če se od nas pričakuje nenehna dosegljivost, skušajmo izven delavnika pregledovanje službenih sporočil in ukvarjanje s službenimi obveznostmi čim bolj omejiti. Razmislimo, na katera sporočila je nujno odgovoriti danes in katera lahko počakajo do naslednjega dne. Če se ne uspemo odzvati na vsa nujna ali pomembna službena sporočila med delavnikom, je to lahko znak, da smo preobremenjeni z delom.

Če bomo znali reči »ne«, ko je to potrebno, nam bo ostalo več časa za stvari, ki so nam pomembne. Jasno postavljene meje nam pomagajo ohranjati boljši nadzor nad delovnimi obremenitvami, postaviti prioritete in začrtati, kam bomo usmerjali svoj čas in energijo, ter posledično uspešneje krmariti med službenimi in zasebnimi obveznostmi.

5. Postavimo si uresničljive časovne roke in se jih držimo

Kadar delo poteka po načrtu in uspemo opraviti zastavljene naloge, se počutimo učinkovite, delo lahko kakovostno opravljamo, brez nepotrebnega pritiska. Lahko se zgodi, da dela ne uspemo opraviti v predvidenem časovnem roku in delavnik podaljšamo. Pogosto podaljševanje delavnika slabo vpliva na naše duševno počutje in ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Zato naj bo podaljšani delavnik bolj izjema kot pravilo. Če se zgodi, da delo nesemo domov, si omejimo čas, ki ga bomo namenili službeni obveznosti, in jo skušajmo čim prej po vrnitvi domov zaključiti. Izogibajmo se delu neposredno pred spanjem, ker premišljevanje o službenih obveznostih krati in poslabšuje spanec.

Če opazimo, da pogosto podaljšujemo delavnik, razmislimo, ali gre za prekomerno delovno obremenitev ali druge vidike pomanjkljive organizacije dela, o katerih je potrebno spregovoriti z nadrejenim oz. vodjo. Morda lahko tudi sami izboljšamo svoje veščine načrtovanja dela. Da bi delo čim bolj gladko teklo in bi ga uspeli opraviti v predvidenem časovnem roku, je dobro razmisliti, katere naloge imajo prednost pred drugimi, in narediti načrt po korakih. Katere naloge so nujne in jih je treba najprej opraviti, ali smo pri opravljanju naloge odvisni od sodelavcev in ali imamo vse razpoložljive informacije ali vire pomoči? Ali je še kdo v našem timu, ki nam lahko pomaga? Odstranimo čim več možnih motečih dejavnikov. Morda lahko kdo drug prevzame ostale ali vmesne nenačrtovane naloge, medtem ko se mi ukvarjamo z nujno nalogo? Ali so vsi sodelujoči pri nalogi seznanjeni s potrebnimi koraki za izvedbo? Ali smo si v preteklosti postavili prekratke časovne roke in česa nas je to naučilo? Če postavljeni rok ni izvedljiv, bodimo odkriti in prosimo za pomoč.

6. Ohranjajmo ravnovesje med delom in družino

Na delu preživimo precej časa, vendar imamo v življenju tudi druge vloge in odgovornosti, med katerimi so tudi skrbstvene. Morda skrbimo za koga, ki potrebuje posebno skrb in nego, otroka, starejšo osebo, partnerja, prijatelja. Pri skrbi za druge pridobimo nove veščine, znanja in kompetence, ki nam lahko pomagajo tudi pri večji zavzetosti za delo, hitrejšemu in bolj učinkovitem opravljanju delovnih nalog. Kadar v delovni organizaciji ni dovolj razumevanja in sprejetih potrebnih ukrepov za lažje usklajevanje dela in družine, to vodi v konflikt med delom in zasebnim življenjem, poslabšuje tako naše delo kot tudi delovanje na drugih področjih, pojavijo se lahko pogostejši izostanki z dela, manjša učinkovitost, razmišljamo o menjavi zaposlitve. Pozanimajmo se, kateri ukrepi za uravnoteženost dela in zasebnega življenja so na voljo v naši organizaciji. Delovne organizacije imajo lahko posebne time za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, ki zbirajo in obravnavajo pobude in ideje zaposlenih za izboljšavo načinov in pogojev dela. Lahko nudijo različne ukrepe, kot so fleksibilni delovni čas, z zamikom prihoda oz. odhoda z delovnega mesta, izreden prost dan ob vstopu otroka v vrtec ali v šolo, pravico do prošnje za prilagoditev delovnega časa ali kraja opravljanja dela zaradi skrbstvenih obveznosti, možnost občasnega dela od doma, obdaritve otrok.

7. Privoščimo si dopust

Dopust je naraven in učinkovit način za krepitev dobrega počutja. Dolgoročno gledano, je prekinjanje obdobij delovnih naporov z obdobji počitka pomembno tudi za ohranjanje našega duševnega in telesnega zdravja, vitalnosti ter delazmožnosti. Dopust nam omogoča razbremenitev in okrevanje od delovnih zahtev ter z delom povezanega stresa, poleg tega pa nas dopustniške aktivnosti napolnijo z novo energijo, prispevajo h krepitvi psihološke prožnosti in odpornosti na stres ter našemu življenju dodajo drugačno perspektivo in smisel. Dopust izpolnjuje tudi potrebo po avtonomiji, po svobodnem izbiranju dopustniških aktivnosti, ki nas veselijo, sprostijo in imajo za nas nek pomen, ter potrebo po povezanosti z drugimi, saj predstavlja priložnost za kakovostno preživljanje časa z našimi najbližjimi, družino in prijatelji.

Dopust ima nedvomno pozitiven, a obenem tudi relativno kratkotrajen učinek, zato je med letom bolje načrtovati več krajših dopustov  kot enega daljšega. Poleg večkratnega razbremenilnega učinka si z več krajšimi dopusti povečujemo tudi možnost, da doživimo več prijetnih izkušenj in posledično ustvarimo več prijetnih dopustniških spominov. Kljub temu, da so učinki dopusta praviloma kratkotrajni, so prijetni počitniški spomini trajnejši in v težkih trenutkih nam lahko njihov priklic predstavlja pomemben vir opore. Po drugi strani je prav tako pomembno, da imamo vsaj en dovolj dolg dopust (14 dni ali več), ki omogoča optimalno sprostitev, okrevanje in prinaša občutke izpolnjenosti, saj prvih nekaj dni dopusta po navadi potrebujemo za psihološki odmik od dela.

Med dopustom se izogibajmo  aktivnostim, ki so povezane z delom, izklopimo službene opomnike in ne premlevajmo službenih problemov. Če se zgodi, da moramo tudi na dopustu delati oz. je narava našega dela takšna, da to zahteva, je pomembno, da si lahko sami določimo, kdaj, kako dolgo in katere delovne naloge bomo opravljali na dopustu ter da jih ustrezno omejimo. Da se izognemo neželenim službenim klicem, je koristno, da sodelavce, stranke in poslovne partnerje   obvestimo o času nedosegljivosti ali, če je potrebno, o omejeni dosegljivosti med dopustom.

Po dopustu se lahko pojavi podopustniška melanholija, ki označuje prehodno obdobje slabšega razpoloženja. Zanj  so značilne težave s spanjem, pomanjkanje energije, razdražljivost, slabša koncentracija, občutki tesnobe, kar je povezano s prehodom nazaj v delovno rutino in delovno okolje ter morebitno o preobremenjenostjo z delovnimi nalogami, ki so se nabrale med dopustom.

Če se soočamo s popočitniško melanholijo, si lahko pomagamo z naslednjimi nasveti:

1. Premislimo, katerih nalog se bo treba lotiti prednostno takoj po dopustu in še pred dopustom oblikujmo kratek seznam izbranih nalog.

2. Prvi dan po dopustu ne načrtujmo večjih nalog, sestankov ali dela s pomembnimi strankami, tako bomo lažje dobili pregled nad nakopičenimi nalogami v času odsotnosti in organizirali nadaljnje delo.

3. Pogovor s sodelavci o počitniških izkušnjah in anekdotah zmanjšuje popočitniški stres, nas poveže z dogajanjem na delovnem mestu in olajša prehod nazaj v delovno rutino.

4. Po dopustu ne pretiravajmo z delom. V želji, da bi nadoknadili zamujeno, ne podaljšujmo delavnikov, saj to prispeva k dodatnemu stresu in dolgoročno negativno vpliva na našo storilnost, četudi smo na kratek rok tako bolj učinkoviti pri delu. Pred dopustom se je dobro dogovoriti za prevzem nujnih nalog in nemoten potek projektov znotraj tima oz. s sodelavcem v času naše odsotnosti.

5. Vzemimo si čas za vrnitev v dnevno rutino.  Če načrtujemo dopust tako, da nam ostane še kakšen prost dan pred vrnitvijo v službo, lahko bolj postopno in z manj stresa ponovno vzpostavimo dnevno rutino, se privadimo na zgodnejši čas vstajanja in postorimo nujna domača opravila (nakup hrane, pospravljanje, itd.), kar bo prispevalo tudi k lažji vrnitvi v delovni proces.

Več o koristih dopusta si lahko preberete v članku Poletje – čas za psihično zavetje.

8. Usmerimo se k pozitivni komunikaciji na delovnem mestu

Da lahko dobro delamo, potrebujemo veščine jasne, vzajemne, učinkovite in spoštljive komunikacije. Komunikacija poteka na različne načine tako besedno preko pogovorov, e-pošte, sporočil, kot tudi nebesedno, z obrazno mimiko, telesno govorico in dejanji. Sprejemljive in možne poti in načini komunikacije se v delovnih okoljih razlikujejo, kot tudi kultura odprtosti za določene teme. Našo zadržanost oziroma pripravljenost za komuniciranje o drugačnem mnenju, težavi ali napaki navadno določajo izkušnje ali situacije, kako se nadrejeni odzivajo na sodelavce, ki sporočajo drugačne poglede ali težave pri delu.

Pozitivna komunikacija krepi zaupanje, sodelovanje in dobre odnose s sodelavci, pripomore k učinkovitemu reševanju medosebnih konfliktov in deluje varovalno pred pojavom psihičnega in čustvenega nasilja na delovnem mestu (trpinčenja). Del pozitivne komunikacije je tudi to, da lahko varno in neobremenjeno spregovorimo o drugačnih pogledih, ovirah, napakah ali nesrečah pri delu. Še posebej je pomembno, da je tovrstna komunikacija na voljo pri zahtevnejših nalogah, ki vključuje sodelovanje več zaposlenih oz. timov ali v okoljih, kjer obstaja tveganje za varnost in zdravje pri delu. V okolju, ki podpira odkrito in spoštljivo komunikacijo, se napake prej odpravijo in manjkrat ponavljajo, težave pa hitreje in bolj učinkovito razrešijo. V okolju, naklonjenemu duševnemu zdravju, so neuspehi sestavni del učenja in razvoja. Neuspeh lahko okrepi prilagodljivost na spremembe, ki jih narekuje okolje, lahko ga vidimo kot priložnost za opuščanje neperspektivnih nalog oz. projektov ali priložnost za izboljšanje delovnih procesov.

Več informacij o dobri komunikaciji dobite na povezavah:


9. Poskrbimo za svoj osebni in karierni razvoj

Pripravljenost na vseživljenjsko učenje, odprtost do novih idej ter postavljanje ciljev v zasebnem življenju in na karierni poti prinaša vrsto prednosti. Krepi našo samopodobo, povečuje zadovoljstvo pri delu, odpornost na stres, zmožnost prilagajanja na spremembe in pripomore k doživljanju smisla v življenju.

Pomembno je, da opravljamo delo, ki prinaša ustrezne spodbude za naš razvoj, saj krepi naše duševno počutje, preprečuje izgorelost ter pripomore  k lažjemu usklajevanju dela in zasebnega življenja. Ne glede na naravo dela, ki ga opravljamo, lahko spremenimo svoj pogled na delo ter poiščemo nove in zanimive vidike dela. Z določenimi vedenjskimi strategijami si lahko delo prilagodimo tako, da bo za nas bolj izpolnjujoče. Aktivno lahko poiščemo dodatne vire pri delu, npr. povratne informacije, podporo sodelavcev in nove izzive (nove naloge in odgovornosti), ob tem pa si prizadevamo zmanjšati tiste vidike dela, ki nas obremenjujejo npr. s poenostavitvijo postopkov, učinkovitejšo organizacijo delovnih nalog itd.

V svoji delovni organizaciji poiščimo priložnosti za razvoj svojih potencialov. Tako lahko izboljšamo svoje znanje ali veščine ter se usposobimo za kompetentno uporabo le-teh v novih situacijah. Glede na svoje potrebe pri delu in zanimanja se lahko udeležimo izobraževalnih tečajev, svetovanja na področju kariernega razvoja ali treninga specifičnih veščin. Učenje lahko poteka preko prenosa specifičnih znanj, rotacije delovnih mest, internih izobraževanj za zaposlene, mentorstva ali obratnega mentorstva, ki spodbuja tudi medgeneracijsko sodelovanje. Lahko se pozanimamo, ali delodajalec morda krije šolnino za formalno izobraževanje. Učenje lahko poteka tudi s prevzemanjem novih nalog, preko pomoči sodelavcu, pri timskem sodelovanju, nenazadnje pa tudi preko spremljanja strokovne literature ali poslušanja podkastov.

10. Vključimo se v aktivnosti promocije duševnega zdravja pri delu

Vključenost zaposlenih je pomembna tudi pri odločitvah in odzivih na pobude, katere ukrepe in aktivnosti vpeljati pri promociji zdravja, še posebno duševnega zdravja pri delu. Poleg ukrepov, vezanih na organizacijo dela, delovno okolje in spodbujanje zdravega življenjskega sloga, je pomembno, da izrazimo svoje potrebe in želje na področju krepitve duševnega zdravja. Spodbujajmo odgovorne za promocijo zdravja pri delu k organizacij izobraževanj, delavnic o različnih temah duševnega zdravja, ki nas zanimajo. Tako bomo lahko bolje razumeli pomen skrbi za lastno duševno zdravje in kako delovno okolje lahko prispeva k temu, pridobili potrebne veščine za ohranjanje in krepitev dobrega duševnega počutjater pri sebi, sodelavcu ali v delovnem okolju hitreje prepoznali morebitne težave in poiskali ustrezno pomoč. Obenem bomo prispevali tudi k večji odprtosti v delovni organizaciji za pogovore o temah duševnega zdravja.

Več o promociji duševnega zdravja pri delu si lahko preberete na naslednjih povezavah:


11. Osredotočimo se na pozitivne stvari in izrazimo hvaležnost

V obdobjih negotovosti in sprememb nas lahko obremenjujejo skrbi za naše zdravje, finančno stanje ali kaj drugega, kar ustvarja negativno spiralo skrbi in slabi naše telesno in duševno zdravje, kvari odnose in otežuje delo. Ko se osredotočamo na negativno, je bolj verjetno, da bomo v odnosih manj sodelovalni, izogibajoči, kritični, cinični in bomo koga nenamerno prizadeli. Prakticiranje hvaležnosti nam po drugi strani pomaga okrepiti motivacijo, da ohranjamo in krepimo bližnje odnose, izboljšamo samonadzor in lahko bolje začutimo podporo okolice. Hvaležnost lahko prakticiramo tudi na delovnem mestu. Lažje je izražati hvaležnost, če imamo zgled v delovni organizaciji, da nadrejeni temu namenijo fizični ali virtualni prostor in čas. Zapišimo si, za katere stvari, ljudi in situacije smo hvaležni. Osredotočimo se na dobra dela oz. dejanja, ki so jih drugi naredili za nas. Lahko si prikličemo določen negativni dogodek, kar pripomore, da bolj cenimo trenutno situacijo. Lahko razmislimo, kakšno bi bilo naše življenje, če se določen pozitivni dogodek ne bi zgodil (na primer, ne bi sprejeli sedanje sanjske službe). Odločimo se, da bomo nekaj podarili drugemu. Iščimo priložnosti za proslavljanje uspeha – lahko je zahvala sodelavcu, ki se je izkazal, medsebojno priznanje med sodelavci, tedenska izmenjava listkov z zahvalo, vključevanje v prostovoljske aktivnosti. Hvaležnost bomo lažje občutili, če bomo vadili čuječnost, ki nam omogoča sprejemajoč odnos do tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas in boljše zavedanje okolice.

12. Poiščimo prave informacije in pomoč

Pogovori na delovnem mestu ob različnih priložnostih, ki temeljijo na pozitivni komunikaciji, in dobri medosebni odnosi prispevajo k temu, da težave lahko razrešimo sproti in se ne poglabljajo. Če na delovnem mestu doživljate nejasnost svoje vloge, pričakovanj, pomanjkanje nadzora nad delom ali druge delovne obremenitve, ki povzročajo delovni stres, je dobro, da se o tem pogovorite z nadrejenim, predstavnikom zaposlenih ali sindikata, mobing zaupnikom, drugo odgovorno osebo oziroma delodajalcem. Na pogovor se pripravite, izberite ustrezen čas in prostor, spoštljivo, jasno in kratko predstavite težavo in možne rešitve, ter pogovor zaključite s povzemanjem skupnih dogovorov.

Pozanimajte se, ali organizacija, kjer delate, ponuja možnost psihološke podpore ali svetovanja zaposlenim oz. katere druge aktivnosti v sklopu krepitve duševnega zdravja na delovnem mestu. Aktivno se vključite v načrtovanje, pripravo in evalvacijo ukrepov promocije zdravja, ki podpirajo vaše duševno zdravje pri delu.

Če pri sebi prepoznate zdravstvene težave zaradi prekomernega stresa ali izgorelosti, se obrnite na zdravnika, psihiatra, psihologa ali psihoterapevta za strokovno pomč.

Če na delovnem mestu doživljate kakršno koli obliko nasilja (fizičen napad, trpinčenje, spolno nadlegovanje, verbalno nasilje, poniževanje, zasmehovanje idr. ali grožnjo z nasiljem) oz. jo doživlja kateri od vaših sodelavcev, se nemudoma obrnite na nadrejenega ali na osebo, ki ji v podjetju zaupate, npr. na zaposlene v kadrovski službi ali sindikalnega zaupnika. Če to ni možno, se čim prej obrnite na zunanje vire pomoči. Ne glede na to, kakšnemu nasilju ste bili ali ste izpostavljeni, je zelo pomembno, da čim prej poiščete ustrezno pomoč in preprečite nadaljevanje nasilja.

Na naslednjih povezavah najdete več gradiv in informacije o možnih virih pomoči:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content