Stigma in njena razširjenost med zaposlenimi
Stigma vključuje negativna prepričanja in negativno odzivanje na specifične, družbeno neželene in nesprejemljive značilnosti, ki se jih pripisuje npr. osebam s težavami v duševnem zdravju, pripadnikom druge rase, drugačne spolne usmerjenosti, poznamo pa tudi stigmo na podlagi starosti, spola itd.
O javni stigmi govorimo, ko takšna prepričanja predstavljajo stališče ljudi (javnost). Za samostigmo pa gre takrat, ko oseba, ki se ji pripisuje določena neželena značilnost, ta negativna družbena prepričanja ponotranji. Takšna oseba lahko doživlja občutke strahu, sramu, osamljenosti in manjvrednosti. Stigma do ljudi s težavami v duševnem zdravju je lahko subtilna oz. komaj zaznavna ali pa očitna. Občutijo jo lahko tudi osebe z blažjimi težavami v duševnem zdravju oz. ne glede na diagnozo duševne motnje in še dolgo potem, ko nimajo več težav.
Razširjenost stigme duševnih težav med zaposlenimi nazorno kažejo podatki Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (OSH Pulse, Flash Eurobarometer). Po navedenih podatkih je leta 2022 polovica zaposlenih v EU 27 menila, da bi razkritje težav v duševnem zdravju negativno vplivalo na njihovo kariero. Ob tem pa je 59 % zaposlenih odgovorilo, da bi brez večjih zavor spregovorilo o svojem duševnem zdravju s svojim nadrejenim/vodstvenim delavcem. Podobno je pokazala raziskava Ameriškega psihiatričnega združenja iz leta 2019, v kateri je približno polovica ameriških delavcev izrazila zaskrbljenost glede pogovorov na temo duševnega zdravja na delovnem mestu. Več kot tretjina jih je bila zaskrbljenih glede negativnih posledic oz. da bi bili odpuščeni, če bi iskali pomoč za težave v duševnem zdravju. Samo petina delavcev je bila povsem sproščena glede pogovorov o duševnem zdravju, pri čemer so bili predstavniki mlajše generacije bolj odprti od starejših generacij.
Stigma izhaja iz pomanjkanja znanja in zakoreninjenih predsodkov. Za zmanjševanje stigme duševnih težav in njenih negativnih posledic je zato pomembno, da se tudi v delovnih okoljih prekine s kulturo molka o duševnem zdravju in začne spreminjati zmotna prepričanja o nižji produktivnosti, nezanesljivosti pri delu in drugih neželenih lastnostih, ki naj bi veljale za osebe z duševnimi težavami.
