Žalovanje
Žalovanje je normalen odziv na izgubo, s katero se ljudje soočimo vsaj nekajkrat v življenju. Proces žalovanja spremljajo neprijetna čustva, vendar so ta vseeno koristna in potrebna. Čustva, ki jih doživljamo v procesu žalovanja, nam omogočijo, da izgubo predelamo. Lahko pa se žalovanje zavleče in čustva ne opravljajo več te svoje funkcije. Takrat se lahko pojavijo različne duševne motnje, ki žalujočemu posamezniku še otežujejo proces okrevanja. Kadar se naš bližnji sooča z žalovanjem, mu lahko sami nudimo pomoč ali pa ga usmerimo k strokovnjaku.

V nadaljevanju navajamo nekaj nasvetov, kako lahko pomagamo bližnjemu v procesu žalovanja:
Pogovor z žalujočim
Če oseba izrazi željo, da bi se o izgubi ljubljene osebe pogovarjala, je pomembno, da ji res prisluhnemo. Velja nenapisano pravilo, da o preminulih govorimo le najlepše. Prav tako je pomembno, da upoštevamo, če se oseba v tem trenutku ne želi pogovarjati o izgubi. Preden podamo svoj nasvet za soočanje z izgubo, osebo povprašamo, ali si le-tega želi.
Nekaj napotkov kako izkazati sočutje in podporo žalujočim v času epidemije ali izven nje najdete na naslednji povezavi.
Podučimo se o fazah žalovanja
Pogosto se nam bo zdelo, da oseba ne želi sprejeti izgube, da ne vidi realne slike in da ji nikakor ne moremo pomagati. Pri tem je pomembno, da dobro poznamo faze žalovanja oziroma predelovanja izgube.
Za žalovanje je značilnih 5 faz oz. obdobij in vsaka ima svoj namen:
- zanikanje: šok in nezmožnost verjeti, da se je izguba resnično zgodila
- jeza: občutek razdražljivosti in jeze zaradi izgube, obtoževanje sebe in drugih za izgubo
- pogajanje: občutki krivde in obžalovanja, da osebi ni uspelo preprečiti izgube
- žalost: občutki žalosti, brezupa, nemoči, samo-izolacija
- sprejemanje: zavedanje posledic izgube in novih okoliščin ter postopna reorganizacija življenja po izgubi
Zaporedje faz žalovanja ni enako za vse, prav tako ni nujno, da vsi doživimo vse faze. Pogosto v procesu žalovanja večkrat prehajamo naprej in nazaj med različnimi fazami. Trajanje žalovanja je odvisno od navad družbene skupnosti, v kateri živimo. V naši kulturi je običajno sprejemljivo trajanje žalovanja za izgubljeno osebo eno leto. Lahko se zgodi, da žalujočo osebo še dolgo po smrti določeni predmeti ali okoliščine (npr. slika, ime, obletnica) vznemirijo, saj v njej vzbudijo občutek izgube in osamljenosti.
Več o žalovanju in fazah žalovanja si lahko preberete na spletni strani Živ? Živ!
Rituali in aktivnosti
Pri sprejemanju izgube pogosto pomagajo različne aktivnosti ali rituali. Ob smrti bližnjega nam lahko pomaga, če preminuli osebi pišemo pisma v slovo, ob tem pa izražamo svoja čustva in misli. Ob rojstnih dnevih ali pomembnih praznikih se spomnimo na to osebo in ji namenimo pozornost (npr. obiščimo pokopališče, obujajmo spomine preko albumov). Aktivnosti se razlikujejo glede na vrsto izgube in na starost žalujočega posameznika. Kadar ob izgubi pomagamo bližnjemu, ostanimo odprti in osebi ponudimo podporo.
Žalujočemu nudimo pomoč pri vsakodnevnih opravilih
Za žalujočo osebo je lahko proces žalovanja zelo naporen in obremenjujoč, še posebej takoj po izgubi. Upoštevati moramo, da se oseba zelo trudi, da bi se počutila bolje, a zaradi žalosti pogosto ne zmore sama poskrbeti za vse vsakodnevne obveznosti ali zase. V takšnih primerih lahko osebi zelo olajšamo proces žalovanja, če ji pomagamo s preprostimi dnevnimi opravili, kot so npr. kuhanje kosila, pomivanje posode in pranje oblačil. Na ta način ji damo vedeti, da smo ji na voljo in se lahko nasloni na nas, poleg tega pa ji s prevzemanjem dnevnih dolžnosti omogočimo, da si spočije. Počitek je zelo pomemben za zmožnost spoprijemanja s težavnimi čustvi in pripomore k zdravemu procesu žalovanja.
Pomagamo pri iskanju strokovne pomoči
Če vidimo, da naš bližnji izjemno dolgo žaluje, ali pa se popolnoma umakne iz okolice, se z njim o tem obzirno pogovorimo. Povedati mu moramo, da je žalovanje nekaj normalnega, a menimo, da bi mu pogovor s strokovnjakom koristil. Če potrebuje pomoč pri iskanju strokovne pomoči, mu to seveda nudimo. Žalujočim osebam je velikokrat lažje narediti prvi korak ob prisotnosti bližnje osebe, zato se lahko v proces pomoči vključimo skupaj z njim (če to želi).
Po pomoč se lahko obrnemo na: • izbranega osebnega zdravnika, ki nas bo lahko usmeril do strokovne podpore v procesu žalovanja • spletne in telefonske vire pomoči v duševnih stiskah • strokovnjake, ki nudijo oporo v procesu žalovanja
Več informacij in uporabnih nasvetov kako nuditi podporo bližnjim, ki se soočajo z izgubo v času epidemije, najdete na naslednji povezavi.