Družinsko nasilje se zdi odtujen pojav, ki se ne dogaja nobeni bližnji osebi. V resnici se lahko odvija tako v ožji kot razširjeni družini ter tudi v tradicionalnih, enostarševskih, rejniških, mlajših ali starejših družinah (npr. ko so otroci že odseljeni). Pri sumu, da bližnja oseba doživlja nasilje v družini, se zato ne smemo zanašati na to ali oseba živi v zgledni ali problematični družini, temveč jo raje obzirno  vprašamo ali doživlja nasilje v družini. Pri tem upoštevajmo, da se družinsko nasilje pojavlja v različnih oblikah.

Pri nasilju v družini najpogosteje pomislimo na telesno nasilje. V resnici je v družinah pogosteje prisotno psihično nasilje, ki ga lažje spregledamo in jemljemo kot nekaj običajnega, zato osebe o njem ne poročajo. Družinsko nasilje se lahko pojavi tudi v obliki spolnega, ekonomskega ali odnosnega nasilja ter kot zanemarjanje. Poleg tega lahko nasilje izvajajo tako starši kot (odrasli) otroci in tako moški kot ženske.

Več informacij o značilnih oblikah nasilja najdete na naslednji povezavi.

Kaj lahko storimo, če opazimo, da bližnja oseba doživlja nasilje v družini?

Prepoznamo znake nasilja v družini

Nasilje razlikujemo glede na vlogo (izvajalec nasilja in tisti, ki doživlja nasilje) in vrsto nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno). Različne oblike nasilja v družini se med seboj pogosto prepletajo. Ob tem so žrtve nasilja tudi tisti, ki vanj niso neposredno vključeni, ampak ga zgolj opazujejo oz. živijo v okolju, kjer je nasilje prisotno (npr. otroci).

Osebe, ki doživljajo nasilje v družini, o njem redko govorijo, saj čutijo strah, sram, krivdo ali nemoč. Če opazimo telesne poškodbe (npr. podplutbe, otekline, odrgnine, zlomi), če oseba tarna nad pretiranim ljubosumjem, posesivnostjo ali grožnjami družinskega člana, to lahko kaže na prisotnost nasilja v družini. Na nasilje lahko nakazujejo tudi nekateri drugi znaki (npr. otrpnjenost ob glasnih zvokih ali nošenje dolgih oblačil v toplejših dneh za zakritje poškodb). Na obziren način, v varnem okolju in brez motečih dejavnikov, lahko osebo vprašamo o znakih, ki smo jih opazili, ji povemo, da nas zanjo skrbi in ji ponudimo možnost pogovora.

Smo podporni

Kadar izvemo, da oseba doživlja nasilje, se odzovemo obzirno in sočutno (npr. »Žal mi je, da doživljaš nasilje v družini. Verjamem, da je zelo težko živeti v takšnem okolju.«). Osebi lahko nudimo tudi materialno podporo, če si tega želi in si to lahko privoščimo (npr. ponudimo kosilo, zatočišče). Pomagamo lahko tudi z informacijami o znakih, po katerih se kaže nasilje, oblikah nasilja v družini ali virih pomoči.

Ponudimo pogovor

Če nam oseba zaupa, da se v njeni družini odvija nasilje, jo vprašamo, ali bi se želela z nami pogovoriti o tem, kar doživlja. Ob tem njene stiske ne zmanjšujemo (npr. »to se dogaja v vseh družinah«), je ne krivimo ali obsojamo (npr. »če bi bil/a bolj prilagodljiv/a, se nasilje ne bi zgodilo«) in ne delamo lastnih zaključkov (npr. »vaša družina je motena«). Zavedajmo se, da je osebi zaradi sramu ali nemoči o tem težko govoriti, zato ji zagotovimo zaupen prostor za pogovor. Pazimo tudi, da ne izražamo stereotipov o nasilju v družini (npr. »to se dogaja samo v revnih družinah«).

Ne dopuščamo nasilja

Čeprav lahko oseba, ki doživlja nasilje, ščiti in zagovarja povzročitelja nasilja, ji damo jasno vedeti, da nasilje nikoli ni sprejemljivo in se ne bi smelo dogajati. Če opravičuje vzroke povzročitelja nasilja (npr. »imel/a je samo stresen dan v službi«), ji povemo, da za nasilje ni opravičila. Pojasnimo ji, da se nasilno vedenje pojavi ne glede na žrtvino vedenje ali odnos, saj gre za težavo, ki jo ima povzročitelj nasilja.

Nasilje prijavimo

Nobena oblika nasilja v družini ni dopustna, še zlasti, če so vključeni otroci. Osebo, ki doživlja nasilje v družini, spodbudimo, da nasilje prijavi. Za prijavo se lahko obrne na Policijo, lokalni Center za socialno delo, zdravniško osebje ali šolsko svetovalno službo (za šolajoče otroke in mladostnike), ki so pristojni za ukrepanje in pomoč. V nujnih primerih ji svetujemo, naj se zateče k najbližji varni točki (npr. Unicef, Na varnem si).

Oseba, ki je doživela nasilje, lahko s prijavo omahuje. Doživlja lahko krivdo, sram ali strah, da se ji bo povzročitelj nasilja maščeval. Kljub temu osebo spodbujamo k prijavi nasilja, vendar je ne silimo, če za to še ni pripravljena. Tudi mi lahko podamo anonimno prijavo na Policijo (080 12 00), lokalni Center za socialno delo ali na SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (080 11 55).

Spodbujamo k iskanju strokovne pomoči

Nasilje povzroča dolgoročne posledice na telesnem in duševnem zdravju, zato osebe, ki so doživljale nasilje, spodbujamo k iskanju strokovne pomoči. Ob tem jim lahko ponudimo, da skupaj poiščemo ustrezne strokovnjake. Obrnejo se lahko na krizne organizacije (npr. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, varne hiše), pravno podporo (npr. urejanje skrbništva nad otroki, prepoved približevanja) in psihološko podporo (npr. skupine za samopomoč).