Spoprijemanje s težavami in stiskami

Domov » Pomagam sebi » Spoprijemanje s težavami in stiskami » Nasilje v partnerskem odnosu

Nasilje v partnerskem odnosu

Nasilje v partnerskem odnosu

O nasilju v partnerskem odnosu govorimo, kadar oseba v intimno-partnerski zvezi izvaja katerokoli izmed oblik nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno) nad partnerjem. Pojavi se lahko v različnih obdobjih življenja (npr. pri mladih parih, ki šele začenjajo skupno pot, pri starejših parih, katerih otroci so se že odselili…). Ker se osebe, ki doživljajo partnersko nasilje bojijo, ali težko sprejmejo dejstvo, da jim ljubljena oseba povzroča trpljenje, večina partnerskega nasilja ostane neprijavljenega. Zaradi tega se zdi, kot da se nasilje v partnerskem odnosu dogaja redko. V resnici se pojavlja veliko pogosteje in nemalokrat v navidezno dobro delujočih zvezah.


Oblike nasilja v partnerskem odnosu

Nasilje v partnerskem odnosu lahko povzročajo tako moški kot ženske, mladi ali starejši, delovno aktivni, brezposelni partnerji ali upokojeni partnerji. Pojavlja se tako v hetero- kot  homoseksualnih, zakonskih ali izven-zakonskih zvezah ter razmerjih na daljavo. Prisotno je lahko tudi po zaključeni partnerski zvezi (npr. zalezovanje, uničevanje lastnine, nadlegovanje po telefonu).  

Značilne oblike nasilja v partnerski zvezi so:

  • Psihično nasilje zajema poniževanje, grožnje, žaljenje, kaznovanje s tišino, posmehovanje, zaničevanje, ignoriranje ali izvajanje nadzora nad partnerjem, ki se zaradi tega počuti manjvrednega, nemočnega ali ponižanega. Psihično nasilje je vedno prisotno tudi ob fizičnem in spolnem nasilju. Primer: žena na trgovskem parkirišču vpije na moža in mu očita, da je neumen.
  • Če partner uvidi, da ga drug partner kljub psihičnem nasilju ne bo zapustil, lahko nasilje preraste v telesno. Telesno nasilje pomeni pretepanje, brcanje, klofutanje, davljenje, odrivanje, privezovanje, lasanje, metanje predmetov… Poškodbe so lahko vidne navzven (npr. telesne poškodbe, podplutbe, otekline, opekline, odrgnine, zlomi) ali skrite (npr. notranje krvavitve). Primer: partner nenadoma plani po drugem partnerju in ga začne brcati.
  • Spolno nasilje se v zvezah pojavlja ne glede na to kakšno spolno življenje imata partnerja nasploh. Vstop v partnersko zvezo še ne pomeni, da se partner strinja s spolnimi odnosi. Pod spolno nasilje se uvršča katerokoli spolno vedenje, s katerim se druga oseba ne strinja (npr. siljenje k spolnim odnosom, gledanju spolnih vsebin, spolna zloraba in nadlegovanje, neželeno otipavanje, dajanje pripomb). Primer: partner drugega sili v gledanje spolnih vsebin in obtožuje, da ni pravi partner, če tega ne bo storil/a zanj/o.
  • Pri ekonomskem nasilju partner neupravičeno izvaja nadzor nad denarjem in lastnino drugega partnerja ter mu kakorkoli omejuje, prikrajša ali odreka razpolaganje z lastnim premoženjem brez utemeljenega razloga. Z njim si partner, ki izvaja nasilje zagotovi finančno odvisnost drugega partnerja, zato ga bo veliko težje zapustil kljub ponavljajočemu nasilju. Primer: mož ženi zapleni avto, ki ga je kupila ali ji preprečuje, da bi se zaposlila.
  • Zanemarjanje pomeni opuščanje dolžnosti za skrb do partnerja, ki potrebuje pomoč zaradi poškodbe, bolezni, invalidnosti ali starosti. Primer: žena bolnega moža pozablja na njegove zdravniške preglede in mu ne daje predpisanih zdravil.
  • Zalezovanje pomeni sledenje, pošiljanje neželenih daril ali pisem, poškodovanje lastnine, beleženje osebnih podatkov o partnerju, širjenje lažnih govoric, nenehni neželeni obiski partnerja… Najpogosteje se pojavi po zaključeni partnerski zvezi. Primer: mladostnica nenehno spremlja bivšega fanta na socialnih omrežjih, ve kje se nahaja in kaj počne.

Kaj lahko storimo, če doživljamo nasilje partnerja?

Prepoznava nasilja v partnerskem odnosu

Znaki nasilja v partnerskem odnosu se sprva lahko pojavljajo manj očitno ali pod pretvezo ljubezni (npr. »to delam, ker te imam tako rad/a«). Pomembno je prepoznati neustrezne načine delovanja v zvezi, ki lahko vodijo do nasilja. Nekateri znaki so: strog nadzor partnerja nad našim življenjem izven zveze (npr. finance, oblačenje, druženje z drugimi, zaposlitev), nenehno ljubosumje in obtoževanje varanja, grožnje o škodovanju našim bližnjim, širjenje lažnih novic o nas…

Tudi pri sebi lahko zaznamo znake, ki kažejo na to, da v partnerskem odnosu doživljamo nasilje: previdnost, da s svojim vedenjem ne razburimo partnerja, prikrivanje in zanikanje telesnih poškodb, laganje bližnjim o tem kako se partner vede do nas, zatiranje lastnih potreb, skrivanje stvari pred partnerjem, ki bi ga/jo razjezile…

Čeprav se je težko soočiti z dejstvom, da doživljamo nasilje s strani partnerja, moramo preprečiti vsako tovrstno početje, saj ne bo prenehalo samo od sebe. O nasilju v partnerskem odnosu in njegovih znakih si lahko preberete na spletnih straneh (npr. Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči za žrtve nasilja).

Razmislek o partnerskem odnosu

Partnerski odnos bi moral omogočati občutek varnosti, sprejetosti in bližine ter skupno premagovanje življenjskih izzivov. Nobeno partnerska zveza nam ne sme povzročati občutkov strahu, sramu ali manjvrednosti zaradi partnerjevega nasilja. Če se v zvezi pojavi nasilje, je dobro razmisliti o skupnem iskanju pomoči (npr. partnerska terapija, če se je partner pripravljen soočiti s težavami) ali o prekinitvi odnosa, če se nasilje nadaljuje ali celo stopnjuje. V kolikor menimo, da partner ne bo sprejel pobude za prekinitev odnosa (npr. bo grozil »ubil/a te bom, če me zapustiš« ali ustrahoval »ne bom ti dovolil/a oditi«), si lahko pripravimo varnostni načrt (napotke zanj boste našli spodaj).

Poskrbite zase

Življenje brez nasilja je pravica vsakega posameznika. Na nas je, da ustavimo vsako nasilje s strani partnerja. Zavedajmo se, da za nasilje šteje že, če se pojavi enkrat, saj obstaja velika verjetnost, da se bo ponovilo. Povzročitelj nasilja lahko poskuša upravičiti svoje dejanje (npr. »stresen dan je za mano«), zmanjšati njegov pomen (npr. »saj te nisem udaril/a močno«) ali prevaliti krivdo na drugo osebo (npr. »to si si zaslužil/a«). Vedeti moramo, da bi do nasilnega izbruha prišlo ne glede na naše vedenje, zato se ne smemo kriviti ali si očitati (npr. »če bi bil/a bolj prilagodljiv/a, se nasilje ne bi zgodilo«). Izogibati se skušamo tudi iskanju razlogov za partnerjevo nasilno vedenje (npr. stres, alkohol), saj nasilje v nobenem primeru ni sprejemljivo in zanj ni opravičila.

Pozorni bodimo tudi na naše doživljanje partnerjevega nasilja. Počutimo se lahko nerazumljene s strani drugih, osamljene, prevarane, ker je partner izdal naše zaupanje ali izgubljene, saj iz situacije ne vidimo izhoda. Do sebe in svojih občutij skušajmo biti prijazni in se opomniti, da je vse kar doživljamo razumljiv odziv na težke okoliščine, ki se nam dogajajo.

Nasilje prijavimo

Nobena oblika nasilja v partnerskem odnosu ni dopustna, zato se mora prijaviti vsako nasilno dejanje. Čeprav partnerja ne želimo izdati ali prizadeti, se moramo zavedati, da se nasilje ne bo končalo samo od sebe. Za prijavo nasilja se lahko obrnemo na Policijo, lokalni Center za socialno delo ali zdravniško osebje, ki je pristojno za ukrepanje in pomoč. V nujnih primerih se lahko zatečemo k varnim točkam (npr. Unicef, Na varnem si). Svojo izkušnjo nasilja je dobro zaupati tudi bližnji osebi, ki nam lahko nudi zatočišče in podporo pri spoprijemanju.

Poiščimo strokovno pomoč

Če se znajdemo v nasilnem partnerskem odnosu, je pomembno, da poiščemo pomoč pri spoprijemanju in raziščemo različne možnosti ukrepanja.

Pri tem nam je strokovna pomoč na voljo v različnih fazah spoprijemanja s težkimi okoliščinami:

  • Po pomoč se lahko obrnemo takrat, ko počasi prepoznavamo, da se nam dogaja nekaj, kar se ne bi smelo (npr. smo žrtev nasilja). Takrat so koristne organizacije, ki ozaveščajo o znakih nasilja v partnerskem odnosu ter nudijo individualne posvete (npr. Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči za žrtve nasilja).
  • Pomoč strokovnjaka lahko iščemo tudi, kadar se problema že zavedamo in vemo, da moramo v zvezi z njim nekaj ukreniti, vendar ne vemo kako. Takrat se lahko soočamo z različnimi pomisleki in skrbmi glede tega, kako bo naše življenje izgledalo po tem, ko uvedemo spremembo (npr. »tega ne bom zmogel/a sam/a«, »ne morem živeti brez te osebe«, »kako bom lahko poskrbel/a zase«, »kaj bodo rekli drugi«). V tem primeru so na voljo različne oblike pomoči (npr. telefonsko, osebno svetovanje ali svetovanje preko e-pošte).
  • Strokovna pomoč nam je na voljo tudi takrat, ko se že odločimo, da bomo prekinili nasilen partnerski odnos ali nasilje prijavili. Na tem mestu lahko poiščemo psihološko pomoč (npr. psihoterapija, skupine za samopomoč, podporne skupine). Koristni so lahko tudi priročniki za samopomoč (npr. Moč za spremembo). Obrnemo se lahko po pravno pomoč (npr. pri urejanju prepovedi približevanja partnerja, ločitvi, delitvi skupnega premoženja). Pri pravnih nasvetih je koristen priročnik Prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok.

Nekaj spletnih in telefonskih virov pomoči v stiski najdete na naslednji povezavi. Več virov in različnih oblik pomoči je na voljo v Mreži virov pomoči.

Izdelamo varnostni načrt ob prekinitvi odnosa

Ob odločitvi za prekinitev nasilnega partnerskega odnosa lahko pride do povečanega izbruha nasilja, saj bo partner, ki povzroča nasilje storil vse, da bi odhod preprečil. Svojo odločitev je zato bolje prikriti vsaj dokler ne izdelamo varnostnega načrta. Vnaprej pripravljen varnostni načrt je koristen pri načrtovanju zapuščanja partnerja ali kadar se nam zazdi, da bo prišlo do izbruha nasilja.

V varnostnem načrtu zajamemo:

  • Natančen načrt odhoda – določimo vrata, dvigalo ali stopnišče po katerem bomo odšli. Določimo točno lokacijo zasilnega zatočišča, ki je ves čas na voljo (npr. najbližja varna točka). Zastavljen načrt je pred odhodom dobro skrivaj preizkusiti. Pripravimo si lahko tudi prepričljiv razlog za odhod iz stanovanja (npr. obisk lekarne). Če ste večinoma doma, odidite takrat, ko partnerja ne bo doma.
  • Seznam nujnih stvari za odhod – razmislimo kaj vse moramo vzeti s seboj, da bomo lahko čim bolj nemoteno živeli naprej (npr. oblačila, nekaj denarja ali kreditna kartica, pomembni dokumenti, odločbe in pogodbe ter njihove kopije, ključi, nujna zdravila, mobilni telefon in polnilec, seznam kontaktov, dragocene osebne stvari). Če imamo možnost, vse to shranimo na skritem in nam hitro dosegljivem mestu. Dokumente in stvari, ki so manj nujne, lahko vzamemo kasneje v spremstvu policije.
  • Zagotovitev (finančne) neodvisnosti od partnerja – pred odhodom moramo poskrbeti za vse, kar nam bo omogočilo nadaljnje življenje brez stika s partnerjem. Če si s partnerjem delite bančni račun, je dobro razmisliti o odprtju svojega računa ali drugače poskrbeti, da boste imeli dostop do denarja. Če partner nadzira naše telefonske klice, je dobro razmisliti o nakupu telefonske kartice, za katero partner ne ve.
  • Skrb za nadaljnje samostojno življenje – razmislimo o stvareh, ki bi nam pomagale pri začenjanju neodvisnega življenja po izstopu iz nasilnega partnerstva (npr. nova telefonska številka in e-pošta, strokovna pomoč in podporne skupine za predelavo izkušnje nasilja, nova zaposlitev ali dodatna izobraževanja, iskanje stanovanja, skrb za telesno in duševno zdravje).

V kolikor se soočate z nasiljem v družini, si lahko ogledate nekaj nasvetov na naslednji povezavi.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content