Nasilje v partnerskem odnosu
O nasilju v partnerskem odnosu govorimo, kadar oseba v intimno-partnerski zvezi izvaja katerokoli izmed oblik nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno) nad partnerjem. Pojavi se lahko v različnih obdobjih življenja (npr. pri mladih parih, ki šele začenjajo skupno pot, pri starejših parih, katerih otroci so se že odselili…). Ker se osebe, ki doživljajo partnersko nasilje bojijo, ali težko sprejmejo dejstvo, da jim ljubljena oseba povzroča trpljenje, večina partnerskega nasilja ostane neprijavljenega. Zaradi tega se zdi, kot da se nasilje v partnerskem odnosu dogaja redko. V resnici se pojavlja veliko pogosteje in nemalokrat v navidezno dobro delujočih zvezah.
Oblike nasilja v partnerskem odnosu
Nasilje v partnerskem odnosu lahko povzročajo tako moški kot ženske, mladi ali starejši, delovno aktivni, brezposelni partnerji ali upokojeni partnerji. Pojavlja se tako v hetero- kot homoseksualnih, zakonskih ali izven-zakonskih zvezah ter razmerjih na daljavo. Prisotno je lahko tudi po zaključeni partnerski zvezi (npr. zalezovanje, uničevanje lastnine, nadlegovanje po telefonu).
Značilne oblike nasilja v partnerski zvezi so:
- Psihično nasilje zajema poniževanje, grožnje, žaljenje, kaznovanje s tišino, posmehovanje, zaničevanje, ignoriranje ali izvajanje nadzora nad partnerjem, ki se zaradi tega počuti manjvrednega, nemočnega ali ponižanega. Psihično nasilje je vedno prisotno tudi ob fizičnem in spolnem nasilju. Primer: žena na trgovskem parkirišču vpije na moža in mu očita, da je neumen.
- Če partner uvidi, da ga drug partner kljub psihičnem nasilju ne bo zapustil, lahko nasilje preraste v telesno. Telesno nasilje pomeni pretepanje, brcanje, klofutanje, davljenje, odrivanje, privezovanje, lasanje, metanje predmetov… Poškodbe so lahko vidne navzven (npr. telesne poškodbe, podplutbe, otekline, opekline, odrgnine, zlomi) ali skrite (npr. notranje krvavitve). Primer: partner nenadoma plani po drugem partnerju in ga začne brcati.
- Spolno nasilje se v zvezah pojavlja ne glede na to kakšno spolno življenje imata partnerja nasploh. Vstop v partnersko zvezo še ne pomeni, da se partner strinja s spolnimi odnosi. Pod spolno nasilje se uvršča katerokoli spolno vedenje, s katerim se druga oseba ne strinja (npr. siljenje k spolnim odnosom, gledanju spolnih vsebin, spolna zloraba in nadlegovanje, neželeno otipavanje, dajanje pripomb). Primer: partner drugega sili v gledanje spolnih vsebin in obtožuje, da ni pravi partner, če tega ne bo storil/a zanj/o.
- Pri ekonomskem nasilju partner neupravičeno izvaja nadzor nad denarjem in lastnino drugega partnerja ter mu kakorkoli omejuje, prikrajša ali odreka razpolaganje z lastnim premoženjem brez utemeljenega razloga. Z njim si partner, ki izvaja nasilje zagotovi finančno odvisnost drugega partnerja, zato ga bo veliko težje zapustil kljub ponavljajočemu nasilju. Primer: mož ženi zapleni avto, ki ga je kupila ali ji preprečuje, da bi se zaposlila.
- Zanemarjanje pomeni opuščanje dolžnosti za skrb do partnerja, ki potrebuje pomoč zaradi poškodbe, bolezni, invalidnosti ali starosti. Primer: žena bolnega moža pozablja na njegove zdravniške preglede in mu ne daje predpisanih zdravil.
- Zalezovanje pomeni sledenje, pošiljanje neželenih daril ali pisem, poškodovanje lastnine, beleženje osebnih podatkov o partnerju, širjenje lažnih govoric, nenehni neželeni obiski partnerja… Najpogosteje se pojavi po zaključeni partnerski zvezi. Primer: mladostnica nenehno spremlja bivšega fanta na socialnih omrežjih, ve kje se nahaja in kaj počne.
Kaj lahko storimo, če doživljamo nasilje partnerja?
Prepoznava nasilja v partnerskem odnosu
Znaki nasilja v partnerskem odnosu se sprva lahko pojavljajo manj očitno ali pod pretvezo ljubezni (npr. »to delam, ker te imam tako rad/a«). Pomembno je prepoznati neustrezne načine delovanja v zvezi, ki lahko vodijo do nasilja. Nekateri znaki so: strog nadzor partnerja nad našim življenjem izven zveze (npr. finance, oblačenje, druženje z drugimi, zaposlitev), nenehno ljubosumje in obtoževanje varanja, grožnje o škodovanju našim bližnjim, širjenje lažnih novic o nas…
Tudi pri sebi lahko zaznamo znake, ki kažejo na to, da v partnerskem odnosu doživljamo nasilje: previdnost, da s svojim vedenjem ne razburimo partnerja, prikrivanje in zanikanje telesnih poškodb, laganje bližnjim o tem kako se partner vede do nas, zatiranje lastnih potreb, skrivanje stvari pred partnerjem, ki bi ga/jo razjezile…
Čeprav se je težko soočiti z dejstvom, da doživljamo nasilje s strani partnerja, moramo preprečiti vsako tovrstno početje, saj ne bo prenehalo samo od sebe. O nasilju v partnerskem odnosu in njegovih znakih si lahko preberete na spletnih straneh (npr. Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči za žrtve nasilja).
Razmislek o partnerskem odnosu
Partnerski odnos bi moral omogočati občutek varnosti, sprejetosti in bližine ter skupno premagovanje življenjskih izzivov. Nobeno partnerska zveza nam ne sme povzročati občutkov strahu, sramu ali manjvrednosti zaradi partnerjevega nasilja. Če se v zvezi pojavi nasilje, je dobro razmisliti o skupnem iskanju pomoči (npr. partnerska terapija, če se je partner pripravljen soočiti s težavami) ali o prekinitvi odnosa, če se nasilje nadaljuje ali celo stopnjuje. V kolikor menimo, da partner ne bo sprejel pobude za prekinitev odnosa (npr. bo grozil »ubil/a te bom, če me zapustiš« ali ustrahoval »ne bom ti dovolil/a oditi«), si lahko pripravimo varnostni načrt (napotke zanj boste našli spodaj).
Poskrbite zase
Življenje brez nasilja je pravica vsakega posameznika. Na nas je, da ustavimo vsako nasilje s strani partnerja. Zavedajmo se, da za nasilje šteje že, če se pojavi enkrat, saj obstaja velika verjetnost, da se bo ponovilo. Povzročitelj nasilja lahko poskuša upravičiti svoje dejanje (npr. »stresen dan je za mano«), zmanjšati njegov pomen (npr. »saj te nisem udaril/a močno«) ali prevaliti krivdo na drugo osebo (npr. »to si si zaslužil/a«). Vedeti moramo, da bi do nasilnega izbruha prišlo ne glede na naše vedenje, zato se ne smemo kriviti ali si očitati (npr. »če bi bil/a bolj prilagodljiv/a, se nasilje ne bi zgodilo«). Izogibati se skušamo tudi iskanju razlogov za partnerjevo nasilno vedenje (npr. stres, alkohol), saj nasilje v nobenem primeru ni sprejemljivo in zanj ni opravičila.
Pozorni bodimo tudi na naše doživljanje partnerjevega nasilja. Počutimo se lahko nerazumljene s strani drugih, osamljene, prevarane, ker je partner izdal naše zaupanje ali izgubljene, saj iz situacije ne vidimo izhoda. Do sebe in svojih občutij skušajmo biti prijazni in se opomniti, da je vse kar doživljamo razumljiv odziv na težke okoliščine, ki se nam dogajajo.
Nasilje prijavimo
Nobena oblika nasilja v partnerskem odnosu ni dopustna, zato se mora prijaviti vsako nasilno dejanje. Čeprav partnerja ne želimo izdati ali prizadeti, se moramo zavedati, da se nasilje ne bo končalo samo od sebe. Za prijavo nasilja se lahko obrnemo na Policijo, lokalni Center za socialno delo ali zdravniško osebje, ki je pristojno za ukrepanje in pomoč. V nujnih primerih se lahko zatečemo k varnim točkam (npr. Unicef, Na varnem si). Svojo izkušnjo nasilja je dobro zaupati tudi bližnji osebi, ki nam lahko nudi zatočišče in podporo pri spoprijemanju.
Poiščimo strokovno pomoč
Če se znajdemo v nasilnem partnerskem odnosu, je pomembno, da poiščemo pomoč pri spoprijemanju in raziščemo različne možnosti ukrepanja.
Pri tem nam je strokovna pomoč na voljo v različnih fazah spoprijemanja s težkimi okoliščinami:
- Po pomoč se lahko obrnemo takrat, ko počasi prepoznavamo, da se nam dogaja nekaj, kar se ne bi smelo (npr. smo žrtev nasilja). Takrat so koristne organizacije, ki ozaveščajo o znakih nasilja v partnerskem odnosu ter nudijo individualne posvete (npr. Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči za žrtve nasilja).
- Pomoč strokovnjaka lahko iščemo tudi, kadar se problema že zavedamo in vemo, da moramo v zvezi z njim nekaj ukreniti, vendar ne vemo kako. Takrat se lahko soočamo z različnimi pomisleki in skrbmi glede tega, kako bo naše življenje izgledalo po tem, ko uvedemo spremembo (npr. »tega ne bom zmogel/a sam/a«, »ne morem živeti brez te osebe«, »kako bom lahko poskrbel/a zase«, »kaj bodo rekli drugi«). V tem primeru so na voljo različne oblike pomoči (npr. telefonsko, osebno svetovanje ali svetovanje preko e-pošte).
- Strokovna pomoč nam je na voljo tudi takrat, ko se že odločimo, da bomo prekinili nasilen partnerski odnos ali nasilje prijavili. Na tem mestu lahko poiščemo psihološko pomoč (npr. psihoterapija, skupine za samopomoč, podporne skupine). Koristni so lahko tudi priročniki za samopomoč (npr. Moč za spremembo). Obrnemo se lahko po pravno pomoč (npr. pri urejanju prepovedi približevanja partnerja, ločitvi, delitvi skupnega premoženja). Pri pravnih nasvetih je koristen priročnik Prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok.
Nekaj spletnih in telefonskih virov pomoči v stiski najdete na naslednji povezavi. Več virov in različnih oblik pomoči je na voljo v Mreži virov pomoči.
Izdelamo varnostni načrt ob prekinitvi odnosa
Ob odločitvi za prekinitev nasilnega partnerskega odnosa lahko pride do povečanega izbruha nasilja, saj bo partner, ki povzroča nasilje storil vse, da bi odhod preprečil. Svojo odločitev je zato bolje prikriti vsaj dokler ne izdelamo varnostnega načrta. Vnaprej pripravljen varnostni načrt je koristen pri načrtovanju zapuščanja partnerja ali kadar se nam zazdi, da bo prišlo do izbruha nasilja.
V varnostnem načrtu zajamemo:
- Natančen načrt odhoda – določimo vrata, dvigalo ali stopnišče po katerem bomo odšli. Določimo točno lokacijo zasilnega zatočišča, ki je ves čas na voljo (npr. najbližja varna točka). Zastavljen načrt je pred odhodom dobro skrivaj preizkusiti. Pripravimo si lahko tudi prepričljiv razlog za odhod iz stanovanja (npr. obisk lekarne). Če ste večinoma doma, odidite takrat, ko partnerja ne bo doma.
- Seznam nujnih stvari za odhod – razmislimo kaj vse moramo vzeti s seboj, da bomo lahko čim bolj nemoteno živeli naprej (npr. oblačila, nekaj denarja ali kreditna kartica, pomembni dokumenti, odločbe in pogodbe ter njihove kopije, ključi, nujna zdravila, mobilni telefon in polnilec, seznam kontaktov, dragocene osebne stvari). Če imamo možnost, vse to shranimo na skritem in nam hitro dosegljivem mestu. Dokumente in stvari, ki so manj nujne, lahko vzamemo kasneje v spremstvu policije.
- Zagotovitev (finančne) neodvisnosti od partnerja – pred odhodom moramo poskrbeti za vse, kar nam bo omogočilo nadaljnje življenje brez stika s partnerjem. Če si s partnerjem delite bančni račun, je dobro razmisliti o odprtju svojega računa ali drugače poskrbeti, da boste imeli dostop do denarja. Če partner nadzira naše telefonske klice, je dobro razmisliti o nakupu telefonske kartice, za katero partner ne ve.
- Skrb za nadaljnje samostojno življenje – razmislimo o stvareh, ki bi nam pomagale pri začenjanju neodvisnega življenja po izstopu iz nasilnega partnerstva (npr. nova telefonska številka in e-pošta, strokovna pomoč in podporne skupine za predelavo izkušnje nasilja, nova zaposlitev ali dodatna izobraževanja, iskanje stanovanja, skrb za telesno in duševno zdravje).
V kolikor se soočate z nasiljem v družini, si lahko ogledate nekaj nasvetov na naslednji povezavi.
