Spoprijemanje s težavami in stiskami

Domov » Pomagam sebi » Spoprijemanje s težavami in stiskami » Nasilje v družini

Nasilje v družini

O nasilju v družini govorimo, kadar družinski član izvaja katerokoli izmed oblik nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno) nad drugim družinskim članom. K nasilju se uvršča telesno kaznovanje, zanemarjanje ali zalezovanje drugega člana (ožje ali širše) družine. Zaradi nepoznavanja znakov nasilja, občutkov sramu in krivde, večina nasilnih dejanj ostane neprijavljenih. Ker se nasilje pogosto odvija »za zaprtimi vrati«, se zdi, kot da gre za redek pojav, ki se dogaja samo v problematičnih družinah in nas ne more doleteti. V resnici pa je nasilje v družini žal pogost pojav.


Oblike nasilja v družini

Nasilje razlikujemo glede na vlogo (izvajalec nasilja in tisti, ki doživlja nasilje) in vrsto nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno). Različne oblike nasilja v družini se med seboj pogosto prepletajo. Ob tem so žrtve nasilja tudi tisti, ki vanj niso neposredno vključeni, ampak ga zgolj opazujejo oz. živijo v okolju, kjer je nasilje prisotno (npr. otroci).

Nekaj značilnih oblik nasilja:

  • Pogosta oblika nasilja je psihično nasilje, ki obsega poniževanje, grožnje, žaljenje, posmehovanje, zaničevanje, ignoriranje ali izvajanje pretiranega nadzora nad družinskim članom. Povzročitelj nasilja drugim članom družine vzbuja občutke manjvrednosti, nemoči, strahu, ponižanja ali druge duševne stiske. Primer: mama na družinskem pikniku pred drugimi zaničevalno vpije na sina in mu govori, da je zguba in iz njega ne bo nič.
  • Pogosto je tudi telesno nasilje, ki pomeni kakršnokoli uporabo telesne sile (npr. pretepanje, brcanje, klofutanje, davljenje, odrivanje, privezovanje, lasanje, metanje predmetov). Pri tem ni nujno, da so posledice telesnega nasilja vidne navzven (npr. telesne poškodbe, podplutbe, otekline, odrgnine, zlomi), ampak gre lahko za skrite telesne poškodbe (npr. notranje krvavitve). Primer: oče ob prihodu domov začne razbijati po stanovanju in v steno grobo odrine sina, ki pride mimo.
  • Pri spolnem nasilju gre za siljenje k neprostovoljnim spolnim odnosom ali gledanju spolnih vsebin, za otipavanje, dajanje neprimernih pripomb ali drugih spolnih dejanjih, v povezavi s partnerjem ali drugimi družinskimi člani (npr. otroci, ki zaradi mladosti tovrstnih dejanj pogosto niti ne razumejo). Primer: oče mladoletni hčerki daje opolzke pripombe o njenem telesu, ob katerih se hči počuti neprijetno in osramočeno.
  • Pojavlja se tudi ekonomsko nasilje, kjer en družinski član izvaja neupravičen nadzor nad denarjem drugega družinskega člana ter mu kakorkoli omejuje, prikrajša ali odreka razpolaganje z lastnim premoženjem brez utemeljenega razloga. Primer: odrasla hči si neupravičeno lasti mamino pokojnino in jo pusti živeti v uboštvu.
  • V družinskem okolju lahko pride tudi do odnosnega nasilja, ki pomeni načrtno manipuliranje z družinskimi odnosi. Vključuje izogibanje ali izključevanje določenih družinskih članov. Primer: sin nalašč ne obiskuje očeta v domu starejših in proti očetu ščuva svojo sestro, da bi tudi ona prekinila stike z očetom.
  • Oblika nasilja je tudi zanemarjanje, ki pomeni opuščanje dolžnosti za skrb družinskega člana, ki potrebuje pomoč zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvoja ali drugih okoliščin. Primer: starša 6-letnega otroka puščata samega doma, mu ne priskrbita šolskih potrebščin, se ne ukvarjata z njim in ga ne peljeta k zdravniku, ko zboli.

Kaj lahko storimo, če doživljamo nasilje v družini?

Informirajmo se

Nasilje v družini se sprva lahko odvija manj očitno (npr. posesivnost, ljubosumje), nato pa se prične stopnjevati. Za zgodnje prepoznavanje in preprečevanje nasilja je dobro poznati opozorilne znake, kot so zalezovanje, podrejanje osebe, kritiziranje, poniževanje, uničevanje lastnine, grožnje, nadlegovanje, omejevanje svobode in stalno nadzorovanje osebe (s kom se lahko druži, kje se nahaja). Nasilje v družini običajno ni zgolj enkraten dogodek, temveč ponavljajoč proces, ki se stopnjuje. Lahko se za nekaj časa tudi umiri in nato ponovno izbruhne. Pomembno je tudi razlikovanje med konfliktom in nasiljem, saj so konflikti normalni in sestavni del medosebnih odnosov, medtem ko nasilje ni. O nasilju se lahko informirate na različnih spletnih straneh (Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči, Policije), vendar pri tem poskrbite za izbris zgodovine iskanja, če sumite, da bi to lahko odkril družinski član, ki povzroča nasilje.

Se ne krivimo

Krivda ni nikoli na strani tistega, ki doživlja nasilje. Zavedati se moramo, da nobeno naše vedenje ne bi moglo preprečiti pojava nasilnega vedenja, zato se ne smemo kriviti ali si kakorkoli očitati (npr. »če bi bil/a bolj prilagodljiv/a, se nasilje ne bi zgodilo«). Če je oseba nagnjena k nasilju, bi se nasilno dejanje pojavilo slej kot prej, ne glede na vedenje in odnos do nasilnega družinskega člana. Nihče nima pravice, da je do vas nasilen, saj gre za kršitev osnovne človekove pravice. Tudi ob prijavi nasilja se zavestno opomnite, da to ne pomeni izdaje ali škodoželjnosti osebi, ki je do vas nasilna, temveč gre za zaščito sebe in vaših bližnjih.

Očitati si ne smemo tudi različnih občutkov, ki jih doživljamo zaradi nasilja (npr. brezup, nerazumljenost, osamljenost). Do sebe bodimo prijazni in se opomnimo, da je vse, kar doživljamo normalen odziv na težke okoliščine, s katerimi se soočamo.

Ne dopuščamo nasilja

Za katerokoli obliko nasilja velja ničelna toleranca. To pomeni, da za nasilje štejemo že, če se dejanje pojavi enkrat, saj obstaja velika verjetnost, da se bo zopet ponovilo. Povzročitelj nasilja lahko poskuša upravičiti svoje dejanje (npr. »stresen dan je za mano«), zmanjšati njegov pomen (npr. »saj te nisem udaril/a močno«) ali prevaliti krivdo na drugo osebo (npr. »to si si zaslužil/a«). Ob tem se moramo zavedati, da storjenega nasilnega dejanja ni mogoče izničiti, saj je žrtvi že povzročilo škodo (npr. ponižanje). Čeprav se morda zdi, da se nasilje ne bo več pojavilo, lahko žrtev živi v nenehnem strahu in opreznostjo, da bo nasilje v prihodnosti ponovno izbruhnilo.

Nasilje prijavimo

Dopuščena ni nobena oblika nasilja v družini, zato se mora prijaviti vsako nasilno dejanje, še zlasti, če so vključeni otroci. Če o nasilju ne spregovorimo, se zelo verjetno ne bo končalo. Za prijavo nasilja se lahko obrnemo na Policijo, lokalni Center za socialno delo, zdravniško osebje ali šolsko svetovalno službo, ki so pristojni za ukrepanje in pomoč . V nujnih primerih se lahko zatečemo k varnim točkam (npr. Unicef, Na varnem si). Svojo izkušnjo z nasiljem je dobro povedati tudi bližnji osebi, ki ji zaupamo, saj nam lahko v primeru ponovitve nasilja nudi zatočišče in podporo pri spoprijemanju.

Obrnemo se po strokovno pomoč

Nasilje povzroča dolgoročne posledice telesnega in duševnega zdravja, zato si moramo v primeru, da smo doživeli nasilje, obrniti po strokovno pomoč. Obrnemo se lahko na krizne organizacije (npr. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, varne hiše), pravno podporo (npr. urejanje skrbništva nad otroki, prepoved približevanja) in psihološko podporo (npr. skupine za samopomoč).

Nekaj spletnih in telefonskih virov pomoči v stiski najdete na naslednji povezavi. Več virov in različnih oblik pomoči je na voljo v Mreži virov pomoči.

Razmislimo o naših virih moči

Nasilje je izčrpavajoč proces, ki lahko vodi v številne posledice – tako telesne poškodbe kot duševne težave (npr. nižje samospoštovanje, tesnoba, občutek ogroženosti, sramu). Slednje lahko občutimo še dolgo po tem, ko se dejansko nasilje že preneha in prijavi. Poleg strokovne pomoči (zdravniška in psihološka pomoč), se lahko opremo tudi na naše vire moči, ki nam pomagajo pri soočanju.

Viri moči so lahko:

  • Vaše vrline (npr. iskrenost, dobrodušnost, sočutnost, odločnost).
  • Pretekli dosežki (npr. izobrazba, vozniški izpit, materinstvo) in uspešni načini soočanja, ki so vam pomagali v preteklosti (npr. tehnike sproščanja, telesna dejavnost).
  • Ljudje iz vaše socialne mreže, ki lahko pomagajo s koristnimi informacijami ter čustveno in materialno oporo v težkih okoliščinah. To so lahko prijatelji, sodelavci, sosedje ali znanci na katere se lahko zanesete oz. so vam v preteklosti nudili oporo in pomoč.

Izdelamo varnostni načrt

Če živite z družinskim članom, ki je nasilen, je priporočljivo oblikovati varnostni načrt. Namen varnostnega načrta je, da zaščitite sebe in svoje bližnje ter tako poskrbite za varnost vseh vpletenih. Razmislite lahko o naslednjem:

  • Kam se lahko umaknem na varno? Pri tem se ne umikajte v sobe z le enim izhodom, ostrimi predmeti (npr. kuhinjski noži), robovi (npr. kopalnica) ali stopnicami. Ne zatekajte se v sobo s šibkejšimi člani družine (npr. majhnimi otroki), saj lahko nasilen družinski član poškoduje tudi njih. Če imate možnost izhoda, se pozanimajte o najbližji varni točki, kamor se lahko zatečete (npr. Unicef, Na varnem si).
  • Koga lahko pokličem v nujnih primerih? Razmislite o tem, na koga se lahko obrnete ob izbruhu nasilja (npr. policija na 113, prijatelj/ica ali druga zaupljiva bližnja oseba). Osebam, ki jim zaupate in vam lahko hitro priskočijo na pomoč (npr. sosedje), povejte o nasilju in jih prosite, naj pokličejo policijo, če slišijo vpitje ali krike na pomoč. Če so otroci dovolj stari, jih naučite poklicati policijo (npr. ob klicu na 113 naj povedo priimek in naslov, opišejo dogajanje in ostanejo na zvezi, dokler ne pride pomoč).
  • Kako se najlažje zaščitim, če se telesnemu nasilju ne morem izogniti? Razmislite o zaščitnem položaju, ki povzroči najmanj poškodb (npr. zvitje v klobčič, zaščita glave z rokami). Izogibajte se nošenju šalov ali nakita, s katerim vas povzročitelj nasilja lahko poškoduje.
  • Kaj vse potrebujem za hiter pobeg, ko se znajdem v nasilni situaciji? Na enem mestu zberite vse osebne dokumente (in dokumente svojih otrok), ključe stanovanja, mobilni telefon, denar za nujne primere, nujna zdravila… Dobro si je shraniti tudi pomembne številke za hitro klicanje v nujnih primerih (npr. policija, reševalci, zaupljive bližnje osebe). Poskrbite, da imate ob sebi vedno napolnjen telefon ali si pripravite polnilec.
  • Kako in kam naj shranjujem vse dokaze, da doživljam nasilje? Beležite vse dokaze o nasilju (npr. slike, izvide) za postopek prijave nasilja. Vso dokumentacijo shranite nekam, kjer je povzročitelj nasilja ne bo našel (najbolje izven doma). Shranjujete si jih lahko tudi na omrežja (npr. elektronska pošta, Facebook), vendar v tem primeru redno menjajte gesla za dostop.

Podrobnejši varnostni načrt si lahko ogledate na naslednji povezavi.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content