Nasilje v družini
O nasilju v družini govorimo, kadar družinski član izvaja katerokoli izmed oblik nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno) nad drugim družinskim članom ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino. K nasilju se uvrščajo tudi telesno kaznovanje, zanemarjanje ali zalezovanje drugega člana (ožje ali širše) družine. Zaradi nepoznavanja znakov nasilja, občutkov sramu in krivde, večina nasilnih dejanj ostane neprijavljenih. Ker se nasilje pogosto odvija »za zaprtimi vrati«, se zdi, kot da gre za redek pojav, ki se dogaja samo v problematičnih družinah in nas ne more doleteti. V resnici pa je nasilje v družini žal pogost pojav.
Oblike nasilja v družini
Nasilje razlikujemo glede na vlogo (izvajalec nasilja in tisti, ki doživlja nasilje) in vrsto nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno). Različne oblike nasilja v družini se med seboj pogosto prepletajo. Ob tem so žrtve nasilja tudi tisti, ki vanj niso neposredno vključeni, ampak ga zgolj opazujejo oz. živijo v okolju, kjer je nasilje prisotno (npr. otroci).
Nekaj značilnih oblik nasilja:
- Pogosta oblika nasilja je psihično nasilje, ki obsega poniževanje, grožnje, žaljenje, posmehovanje, zaničevanje, ignoriranje ali izvajanje pretiranega nadzora nad družinskim članom. Povzročitelj nasilja drugim članom družine vzbuja občutke manjvrednosti, nemoči, strahu, ponižanja ali druge duševne stiske. Primer: mama na družinskem pikniku pred drugimi zaničevalno vpije na sina in mu govori, da je zguba in iz njega ne bo nič.
- Pogosto je tudi telesno nasilje, ki pomeni kakršnokoli uporabo telesne sile (npr. pretepanje, brcanje, klofutanje, davljenje, odrivanje, privezovanje, lasanje, metanje predmetov). Pri tem ni nujno, da so posledice telesnega nasilja vidne navzven (npr. telesne poškodbe, podplutbe, otekline, odrgnine, zlomi), ampak gre lahko za skrite telesne poškodbe (npr. notranje krvavitve). Primer: oče ob prihodu domov začne razbijati po stanovanju in v steno grobo odrine sina, ki pride mimo.
- Pri spolnem nasilju gre za siljenje k neprostovoljnim spolnim odnosom ali gledanju spolnih vsebin, za otipavanje, dajanje neprimernih pripomb ali drugih spolnih dejanjih, v povezavi s partnerjem ali drugimi družinskimi člani (npr. otroci, ki zaradi mladosti tovrstnih dejanj pogosto niti ne razumejo). Primer: oče mladoletni hčerki daje opolzke pripombe o njenem telesu, ob katerih se hči počuti neprijetno in osramočeno.
- Pojavlja se tudi ekonomsko nasilje, kjer en družinski član izvaja neupravičen nadzor nad denarjem drugega družinskega člana ter mu kakorkoli omejuje, prikrajša ali odreka razpolaganje z lastnim premoženjem brez utemeljenega razloga. Primer: odrasla hči si neupravičeno lasti mamino pokojnino in jo pusti živeti v uboštvu.
- V družinskem okolju lahko pride tudi do odnosnega nasilja, ki pomeni načrtno manipuliranje z družinskimi odnosi. Vključuje izogibanje ali izključevanje določenih družinskih članov. Primer: sin nalašč ne obiskuje očeta v domu starejših in proti očetu ščuva svojo sestro, da bi tudi ona prekinila stike z očetom.
- Oblika nasilja je tudi zanemarjanje, ki pomeni opuščanje dolžnosti za skrb družinskega člana, ki potrebuje pomoč zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvoja ali drugih okoliščin. Primer: starša 6-letnega otroka puščata samega doma, mu ne priskrbita šolskih potrebščin, se ne ukvarjata z njim in ga ne peljeta k zdravniku, ko zboli.
Vzrok za nasilje v družini
Vzrokov za nasilje v družini je veliko, večina pa izhaja iz želje nasilne osebe, da nadvlada, obvlada ali zatre drugo osebo oz. ji povzroča strah. Ta občutek jih običajno navda z lažno predstavo o svoji moči ali večvrednosti. Pogost vzrok za nasilje v družini je dejstvo, da je povzročitelj sam odraščal v okolju, v katerem je bilo prisotno nasilje. Lahko se celo zgodi, da se storilec ne zaveda, da je povzročanje nasilja nedopustno ali pa storilec nasilno dejanje opravičuje kot potrebno, vzgojno, izzvano ali »normalno« (npr. »tudi jaz sem bil tepen kot otrok«). Povod za nasilje v družini je lahko tudi občutna sprememba v življenju katerega od družinskih članov, ki vpliva na celotno gospodinjstvo (npr. izguba službe, razvoj alkoholizma).
Začarani krog nasilja
Nasilje v družini je navadno ponavljajoč dogodek, ki sledi vzorcu t. i. začaranega kroga nasilja. Krog nasilja je razdeljen v tri faze:
- Naraščanje napetosti: v prvi fazi povzročitelj nasilja ob običajnih življenjskih situacijah postaja vse bolj napet. Oseba, ki doživlja nasilje to opazi in tako postane previdnejša in bolj prilagodljiva, saj želi preprečiti nasilje.
- Povzročitev nasilja: druga faza se lahko zgodi v katerikoli obliki. Oseba, ki doživlja nasilje pa se na nasilje ne more pripraviti, saj ne uspe predvideti, kaj bo storil povzročitelj.
- Obdobje navideznega miru (»medeni tedni): povzročitelj nasilnega dejanja poskuša zmanjšati pomen nasilja ali celo prevaliti krivdo za nasilje na osebo, ki je doživljala nasilje. Krivda pa ni nikoli na strani osebe, ki doživlja nasilje!
Celoten krog nasilja se lahko odvija različno dolgo − od dni do tednov in mesecev. Nekatere osebe, ki doživljajo nasilje tudi ne izkusijo obdobja navideznega miru, temveč jih povzročitelj stalno trpinči.
Pri tem pa ni nujno da nasilje v družini sledi fazam začaranega kroga nasilja. Nastopi lahko »samo« občasno, kot posledica prepira ali vzgojni ukrep, v katerem oseba v stanju prekomerne čustvene vzburjenosti reagira nasilno – bodisi fizično, psihično, spolno ali ekonomsko. Na primer, povzročitelj nasilja je imel zelo stresen dan v službi in ko pride domov se spre z otrokom zaradi slabe ocene v šoli, kar vodi v to, da ga označi za »neumnega« (psihično nasilje) ter ga udari po obrazu (fizično nasilje).
Po čem lahko prepoznamo, da smo žrtev nasilja v družini?
Kot oseba, ki doživlja nasilje v družini pogosto težko prepoznamo začetek nasilnega vedenja bližnjega, za kar obstaja več razlogov: na povzročitelja nasilja smo čustveno navezani, lahko smo bili zmanipulirani v prepričanje, da smo si »zaslužili« takšen odnos, težko razumemo, da se nam to dogaja ali pa preprosto ne zaznamo, da določena vedenja drugih lahko kažejo na doživljanje nasilje.
Nekateri najpogostejši znaki nasilnega vedenja v družini so:
• neutemeljen stalen nadzor nad našim početjem doma (npr. nenapovedani obiski v sobi),
• neutemeljen stalen nadzor nad našim početjem v družbi (npr. prekomerno klicanje, pošiljanje sporočil, nalaganje aplikacij za sledenje naše lokacije),
• prekomerno kritiziranje (v družbi ali doma),
• poniževanje (v družbi ali doma),
• neutemeljeno upravljanje našega življenja (npr. odločanja namesto nas o naših osebnih odločitvah),
• neutemeljen omejevanje stikov z drugimi ljudmi,
• grožnje,
• kričanje.
Pomembno je, da znake nasilja prepoznamo dovolj zgodaj, ko še lahko ukrepamo, preden se situacija dodatno zaostri in nam povzroči še več trpljenja.
Kaj lahko storimo, če doživljamo nasilje v družini?
Informirajmo se
Nasilje v družini se sprva lahko odvija manj očitno (npr. posesivnost, ljubosumje), nato pa se prične stopnjevati. Za zgodnje prepoznavanje in preprečevanje nasilja je dobro poznati opozorilne znake, kot so zalezovanje, podrejanje osebe, kritiziranje, poniževanje, uničevanje lastnine, grožnje, nadlegovanje, omejevanje svobode in stalno nadzorovanje osebe (s kom se lahko druži, kje se nahaja). Nasilje v družini običajno ni zgolj enkraten dogodek, temveč ponavljajoč proces, ki se stopnjuje. Lahko se za nekaj časa tudi umiri in nato ponovno izbruhne. Pomembno je tudi razlikovanje med konfliktom in nasiljem, saj so konflikti normalni in sestavni del medosebnih odnosov, medtem ko nasilje ni. O nasilju se lahko informirate na različnih spletnih straneh (Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči, Policije), vendar pri tem poskrbite za izbris zgodovine iskanja, če sumite, da bi to lahko odkril družinski član, ki povzroča nasilje.
Se ne krivimo
Krivda ni nikoli na strani tistega, ki doživlja nasilje. Zavedati se moramo, da nobeno naše vedenje ne bi moglo preprečiti pojava nasilnega vedenja, zato se ne smemo kriviti ali si kakorkoli očitati (npr. »če bi bil/a bolj prilagodljiv/a, se nasilje ne bi zgodilo«). Če je oseba nagnjena k nasilju, bi se nasilno dejanje pojavilo slej kot prej, ne glede na vedenje in odnos do nasilnega družinskega člana. Nihče nima pravice, da je do vas nasilen, saj gre za kršitev osnovne človekove pravice. Tudi ob prijavi nasilja se zavestno opomnite, da to ne pomeni izdaje ali škodoželjnosti osebi, ki je do vas nasilna, temveč gre za zaščito sebe in vaših bližnjih.
Očitati si ne smemo tudi različnih občutkov, ki jih doživljamo zaradi nasilja (npr. brezup, nerazumljenost, osamljenost). Do sebe bodimo prijazni in se opomnimo, da je vse, kar doživljamo normalen odziv na težke okoliščine, s katerimi se soočamo.
Umaknemo se iz nevarne situacije
Ko se znajdemo v nevarni situaciji je najbolj priporočljivo, da se fizično umaknemo iz nevarnega okolja oz. stran od povzročitelja nasilja. Kadar smo izpostavljeni neposredni nevarnosti, ki ogroža naše zdravje ali celo življenje, lahko pokličemo številko za nujno pomoč s strani Policije (113). Policija izvaja posebna izobraževanja policistk in policistov, kako naj ravnajo v primeru tovrstnih intervencij. Prav tako bodo glede na stopnjo nujnosti hitro poslali patruljo, ki bo posredovala. Na ta način lahko zelo hitro prejmemo ustrezno pomoč.
Umiki iz nevarnih situacij pa so zgolj kratkotrajne rešitve. Kljub temu jih lahko izkoristimo za počitek od stalnega stresa in premislek o nadaljnjih korakih, ki jih moramo narediti, da se zavarujemo pred nasiljem v prihodnosti.
Ne dopuščamo nasilja
Za katerokoli obliko nasilja velja ničelna toleranca. To pomeni, da za nasilje štejemo že, če se dejanje pojavi enkrat, saj obstaja velika verjetnost, da se bo zopet ponovilo. Povzročitelj nasilja lahko poskuša upravičiti svoje dejanje (npr. »stresen dan je za mano«), zmanjšati njegov pomen (npr. »saj te nisem udaril/a močno«) ali prevaliti krivdo na drugo osebo (npr. »to si si zaslužil/a«). Ob tem se moramo zavedati, da storjenega nasilnega dejanja ni mogoče izničiti, saj je posameznik že utrpel škodo (npr. ponižanje). Čeprav se morda zdi, da se nasilje ne bo več pojavilo, lahko oseba, ki doživlja nasilje, živi v nenehnem strahu in opreznostjo, da bo nasilje v prihodnosti ponovno izbruhnilo.
Nasilje prijavimo
Dopuščena ni nobena oblika nasilja v družini, zato se mora prijaviti vsako nasilno dejanje, še zlasti, če so vključeni otroci. Če o nasilju ne spregovorimo, se zelo verjetno ne bo končalo. Za prijavo nasilja se lahko obrnemo na Policijo, lokalni Center za socialno delo, zdravniško osebje ali šolsko svetovalno službo, ki so pristojni za ukrepanje in pomoč . V nujnih primerih se lahko zatečemo k varnim točkam (npr. Unicef, Na varnem si). Tudi osebni zdravnik nam je dolžan pomagati tako zaradi moralnih razlogov kot tudi po službeni dolžnosti. Poleg tega se zdravniki pogosto srečujejo s podobno situacijo drugih obravnavancev. Zdravniki so tudi usposobljeni in primorani k sledenju posebnemu protokolu za ukrepanje v tovrstnih situacijah. Svojo izkušnjo z nasiljem je dobro povedati tudi bližnji osebi, ki ji zaupamo, saj nam lahko v primeru ponovitve nasilja nudi zatočišče in podporo pri spoprijemanju.
Obrnemo se po strokovno pomoč
Nasilje povzroča dolgoročne posledice telesnega in duševnega zdravja, zato si moramo v primeru, da smo doživeli nasilje, obrniti po strokovno pomoč. Obrnemo se lahko na krizne organizacije (npr. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, varne hiše), pravno podporo (npr. urejanje skrbništva nad otroki, prepoved približevanja) in psihološko podporo (npr. skupine za samopomoč). Varne hiše so stavbe, ki delujejo v okviru Centrov za socialno delo. Njihov namen je, da osebam, ki doživljajo katerekoli oblike nasilja (najpogosteje ženskam in otrokom) nudijo možnost umika iz nevarnega okolja in nastanitve. Zagotovijo varen prostor, kamor se lahko osebe, ki doživljajo nasilje zatečejo in si na novo uredijo življenje. V ta namen tam delujejo tudi posebej izobraženi svetovalci. Lokacija varnih hiš je tajna.
Nekaj drugih spletnih in telefonskih virov pomoči v stiski najdete na naslednji povezavi. Več virov in različnih oblik pomoči je na voljo v Mreži virov pomoči.
Razmislimo o naših virih moči
Posledice nasilja na naše duševno stanje lahko občutimo še dolgo po tem, ko se dejansko nasilje že preneha in prijavi. Negativne posledice za duševno zdravje so celo pogostejše kot same telesne poškodbe ob doživljanju nasilja. Osebe, ki doživljajo nasilje najpogosteje razvijejo nižjo stopnjo samospoštovanja, samomorilna nagnjenja, so bolj nagnjene k samopoškodovanju ipd.
Osebe, ki doživljajo nasilje pogosto razvijejo tudi simptome duševnih stisk oz. motenj, med katerimi so najpogostejše:
• anksiozna motnja,
• izguba spomina,
• post-travmatska stresna motnja,
• zloraba alkohola in psihoaktivnih substanc,
• izguba teka in
• zanemarjenje osebne higiene in zdravja.
Poleg strokovne pomoči (zdravniška in psihološka pomoč), se lahko opremo tudi na naše vire moči, ki nam pomagajo pri soočanju. Viri moči so lahko:
• Naše vrline (npr. iskrenost, dobrodušnost, sočutnost, odločnost).
• Pretekli dosežki (npr. izobrazba, vozniški izpit, materinstvo) in uspešni načini soočanja, ki so nam pomagali v preteklosti (npr. tehnike sproščanja, telesna dejavnost).
• Ljudje iz naše naše socialne mreže, ki lahko pomagajo s koristnimi informacijami ter nudijo čustveno in materialno oporo v težkih okoliščinah. To so lahko prijatelji, sodelavci, sosedje ali znanci na katere se lahko zanesemo oz. so nam v preteklosti nudili oporo in pomoč.
Izdelamo varnostni načrt
Če živite z družinskim članom, ki je nasilen, je priporočljivo oblikovati varnostni načrt. Namen varnostnega načrta je, da zaščitite sebe in svoje bližnje ter tako poskrbite za varnost vseh vpletenih. Razmislite lahko o naslednjem:
- Kam se lahko umaknem na varno? Pri tem se ne umikajte v sobe z le enim izhodom, ostrimi predmeti (npr. kuhinjski noži), robovi (npr. kopalnica) ali stopnicami. Ne zatekajte se v sobo s šibkejšimi člani družine (npr. majhnimi otroki), saj lahko nasilen družinski član poškoduje tudi njih. Če imate možnost izhoda, se pozanimajte o najbližji varni točki, kamor se lahko zatečete (npr. Unicef, Na varnem si).
- Koga lahko pokličem v nujnih primerih? Razmislite o tem, na koga se lahko obrnete ob izbruhu nasilja (npr. policija na 113, prijatelj/ica ali druga zaupljiva bližnja oseba). Osebam, ki jim zaupate in vam lahko hitro priskočijo na pomoč (npr. sosedje), povejte o nasilju in jih prosite, naj pokličejo policijo, če slišijo vpitje ali krike na pomoč. Če so otroci dovolj stari, jih naučite poklicati policijo (npr. ob klicu na 113 naj povedo priimek in naslov, opišejo dogajanje in ostanejo na zvezi, dokler ne pride pomoč).
- Kako se najlažje zaščitim, če se telesnemu nasilju ne morem izogniti? Razmislite o zaščitnem položaju, ki povzroči najmanj poškodb (npr. zvitje v klobčič, zaščita glave z rokami). Izogibajte se nošenju šalov ali nakita, s katerim vas povzročitelj nasilja lahko poškoduje.
- Kaj vse potrebujem za hiter pobeg, ko se znajdem v nasilni situaciji? Na enem mestu zberite vse osebne dokumente (in dokumente svojih otrok), ključe stanovanja, mobilni telefon, denar za nujne primere, nujna zdravila… Dobro si je shraniti tudi pomembne številke za hitro klicanje v nujnih primerih (npr. policija, reševalci, zaupljive bližnje osebe). Poskrbite, da imate ob sebi vedno napolnjen telefon ali si pripravite polnilec.
- Kako in kam naj shranjujem vse dokaze, da doživljam nasilje? Beležite vse dokaze o nasilju (npr. slike, izvide) za postopek prijave nasilja. Vso dokumentacijo shranite nekam, kjer je povzročitelj nasilja ne bo našel (najbolje izven doma). Shranjujete si jih lahko tudi na omrežja (npr. elektronska pošta, Facebook), vendar v tem primeru redno menjajte gesla za dostop.
Podrobnejši varnostni načrt si lahko ogledate na naslednji povezavi.
Kako si lahko pomagamo, če sami povzročamo nasilje v družini?
Lahko se zgodi, da kot povzročitelji nasilja ne želimo ustvarjati takšnih situacij ali prizadeti drugega, vendar ne vemo, kako se s svojimi impulzi soočiti na drugačen način. To lahko počnemo popolnoma izven nadzora, ker smo takšnega delovanja navajeni. Lahko se soočamo z duševnimi težavami ali pa smo pod vplivom alkohola in drugih psihoaktivnih substanc.
Če izvajamo nasilje nad komerkoli (partnerjem/ko, otroki, drugo osebo) se moramo zavedati, da je sprememba mogoča. Začne se s priznanjem, da smo mi in samo mi odgovorni za naša dejanja in situacijo, ki smo jo povzročili.
Obstajajo posebni programi, ki nam pomagajo, da se naučimo, kako na drugačen, nenasilen način delujemo v svojem okolju. Prav tako je koristno, če poleg omenjenih programov obiščemo tudi psihiatra ali kliničnega psihologa, ki bo izključil morebitne duševne vzroke ali psihoterapevta, ki nam bo s terapijo pomagal poiskati in razrešiti vzroke našega nasilnega delovanja. Na ta način se bomo pričeli zavedati, zakaj to počnemo in bomo lahko pravočasno ukrepali preden škodujemo drugim.
