Težke življenjske okoliščine

Domov » Skrb za duševno zdravje » Težke življenjske okoliščine » Nasilje v družini – kako si lahko pomagam sam

Nasilje v družini – kako si lahko pomagam sam

O nasilju v družini govorimo, kadar družinski član izvaja katerokoli izmed oblik nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno) nad drugim družinskim članom. K nasilju se uvršča telesno kaznovanje, zanemarjanje ali zalezovanje drugega člana (ožje ali širše) družine. Zaradi nepoznavanja znakov nasilja, občutkov sramu in krivde, večina nasilnih dejanj ostane neprijavljenih. Ker se nasilje pogosto odvija »za zaprtimi vrati«, se zdi, kot da gre za redek pojav, ki se dogaja samo v problematičnih družinah in nas ne more doleteti. V resnici pa je nasilje v družini žal pogost pojav.


Oblike nasilja v družini

Nasilje razlikujemo glede na vlogo (izvajalec nasilja in tisti, ki doživlja nasilje) in vrsto nasilja (psihično, telesno, spolno, ekonomsko ali odnosno). Različne oblike nasilja v družini se med seboj pogosto prepletajo. Ob tem so žrtve nasilja tudi tisti, ki vanj niso neposredno vključeni, ampak ga zgolj opazujejo oz. živijo v okolju, kjer je nasilje prisotno (npr. otroci).

Nekaj značilnih oblik nasilja:

  • Pogosta oblika nasilja je psihično nasilje, ki obsega poniževanje, grožnje, žaljenje, posmehovanje, zaničevanje, ignoriranje ali izvajanje pretiranega nadzora nad družinskim članom. Povzročitelj nasilja drugim članom družine vzbuja občutke manjvrednosti, nemoči, strahu, ponižanja ali druge duševne stiske. Primer: mama na družinskem pikniku pred drugimi zaničevalno vpije na sina in mu govori, da je zguba in iz njega ne bo nič.
  • Pogosto je tudi telesno nasilje, ki pomeni kakršnokoli uporabo telesne sile (npr. pretepanje, brcanje, klofutanje, davljenje, odrivanje, privezovanje, lasanje, metanje predmetov). Pri tem ni nujno, da so posledice telesnega nasilja vidne navzven (npr. telesne poškodbe, podplutbe, otekline, odrgnine, zlomi), ampak gre lahko za skrite telesne poškodbe (npr. notranje krvavitve). Primer: oče ob prihodu domov začne razbijati po stanovanju in v steno grobo odrine sina, ki pride mimo.
  • Pri spolnem nasilju gre za siljenje k neprostovoljnim spolnim odnosom ali gledanju spolnih vsebin, za otipavanje, dajanje neprimernih pripomb ali drugih spolnih dejanjih, v povezavi s partnerjem ali drugimi družinskimi člani (npr. otroci, ki zaradi mladosti tovrstnih dejanj pogosto niti ne razumejo). Primer: oče mladoletni hčerki daje opolzke pripombe o njenem telesu, ob katerih se hči počuti neprijetno in osramočeno.
  • Pojavlja se tudi ekonomsko nasilje, kjer en družinski član izvaja neupravičen nadzor nad denarjem drugega družinskega člana ter mu kakorkoli omejuje, prikrajša ali odreka razpolaganje z lastnim premoženjem brez utemeljenega razloga. Primer: odrasla hči si neupravičeno lasti mamino pokojnino in jo pusti živeti v uboštvu.
  • V družinskem okolju lahko pride tudi do odnosnega nasilja, ki pomeni načrtno manipuliranje z družinskimi odnosi. Vključuje izogibanje ali izključevanje določenih družinskih članov. Primer: sin nalašč ne obiskuje očeta v domu starejših in proti očetu ščuva svojo sestro, da bi tudi ona prekinila stike z očetom.
  • Oblika nasilja je tudi zanemarjanje, ki pomeni opuščanje dolžnosti za skrb družinskega člana, ki potrebuje pomoč zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvoja ali drugih okoliščin. Primer: starša 6-letnega otroka puščata samega doma, mu ne priskrbita šolskih potrebščin, se ne ukvarjata z njim in ga ne peljeta k zdravniku, ko zboli.

Kaj lahko storimo, če doživljamo nasilje v družini?

Informirajmo se

Nasilje v družini se sprva lahko odvija manj očitno (npr. posesivnost, ljubosumje), nato pa se prične stopnjevati. Za zgodnje prepoznavanje in preprečevanje nasilja je dobro poznati opozorilne znake, kot so zalezovanje, podrejanje osebe, kritiziranje, poniževanje, uničevanje lastnine, grožnje, nadlegovanje, omejevanje svobode in stalno nadzorovanje osebe (s kom se lahko druži, kje se nahaja). Nasilje v družini običajno ni zgolj enkraten dogodek, temveč ponavljajoč proces, ki se stopnjuje. Lahko se za nekaj časa tudi umiri in nato ponovno izbruhne. Pomembno je tudi razlikovanje med konfliktom in nasiljem, saj so konflikti normalni in sestavni del medosebnih odnosov, medtem ko nasilje ni. O nasilju se lahko informirate na različnih spletnih straneh (Društvo SOS, DNK, Mreža prve pomoči, Policije), vendar pri tem poskrbite za izbris zgodovine iskanja, če sumite, da bi to lahko odkril družinski član, ki povzroča nasilje.

Se ne krivimo

Krivda ni nikoli na strani tistega, ki doživlja nasilje. Zavedati se moramo, da nobeno naše vedenje ne bi moglo preprečiti pojava nasilnega vedenja, zato se ne smemo kriviti ali si kakorkoli očitati (npr. »če bi bil/a bolj prilagodljiv/a, se nasilje ne bi zgodilo«). Če je oseba nagnjena k nasilju, bi se nasilno dejanje pojavilo slej kot prej, ne glede na vedenje in odnos do nasilnega družinskega člana. Nihče nima pravice, da je do vas nasilen, saj gre za kršitev osnovne človekove pravice. Tudi ob prijavi nasilja se zavestno opomnite, da to ne pomeni izdaje ali škodoželjnosti osebi, ki je do vas nasilna, temveč gre za zaščito sebe in vaših bližnjih.

Očitati si ne smemo tudi različnih občutkov, ki jih doživljamo zaradi nasilja (npr. brezup, nerazumljenost, osamljenost). Do sebe bodimo prijazni in se opomnimo, da je vse, kar doživljamo normalen odziv na težke okoliščine, s katerimi se soočamo.

Ne dopuščamo nasilja

Za katerokoli obliko nasilja velja ničelna toleranca. To pomeni, da za nasilje štejemo že, če se dejanje pojavi enkrat, saj obstaja velika verjetnost, da se bo zopet ponovilo. Povzročitelj nasilja lahko poskuša upravičiti svoje dejanje (npr. »stresen dan je za mano«), zmanjšati njegov pomen (npr. »saj te nisem udaril/a močno«) ali prevaliti krivdo na drugo osebo (npr. »to si si zaslužil/a«). Ob tem se moramo zavedati, da storjenega nasilnega dejanja ni mogoče izničiti, saj je žrtvi že povzročilo škodo (npr. ponižanje). Čeprav se morda zdi, da se nasilje ne bo več pojavilo, lahko žrtev živi v nenehnem strahu in opreznostjo, da bo nasilje v prihodnosti ponovno izbruhnilo.

Nasilje prijavimo

Dopuščena ni nobena oblika nasilja v družini, zato se mora prijaviti vsako nasilno dejanje, še zlasti, če so vključeni otroci. Če o nasilju ne spregovorimo, se zelo verjetno ne bo končalo. Za prijavo nasilja se lahko obrnemo na Policijo, lokalni Center za socialno delo, zdravniško osebje ali šolsko svetovalno službo, ki so pristojni za ukrepanje in pomoč . V nujnih primerih se lahko zatečemo k varnim točkam (npr. Unicef, Na varnem si). Svojo izkušnjo z nasiljem je dobro povedati tudi bližnji osebi, ki ji zaupamo, saj nam lahko v primeru ponovitve nasilja nudi zatočišče in podporo pri spoprijemanju.

Obrnemo se po strokovno pomoč

Nasilje povzroča dolgoročne posledice telesnega in duševnega zdravja, zato si moramo v primeru, da smo doživeli nasilje, obrniti po strokovno pomoč. Obrnemo se lahko na krizne organizacije (npr. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, varne hiše), pravno podporo (npr. urejanje skrbništva nad otroki, prepoved približevanja) in psihološko podporo (npr. skupine za samopomoč).

Nekaj spletnih in telefonskih virov pomoči v stiski najdete na naslednji povezavi. Več virov in različnih oblik pomoči je na voljo v Mreži virov pomoči.

Razmislimo o naših virih moči

Nasilje je izčrpavajoč proces, ki lahko vodi v številne posledice – tako telesne poškodbe kot duševne težave (npr. nižje samospoštovanje, tesnoba, občutek ogroženosti, sramu). Slednje lahko občutimo še dolgo po tem, ko se dejansko nasilje že preneha in prijavi. Poleg strokovne pomoči (zdravniška in psihološka pomoč), se lahko opremo tudi na naše vire moči, ki nam pomagajo pri soočanju.

Viri moči so lahko:

  • Vaše vrline (npr. iskrenost, dobrodušnost, sočutnost, odločnost).
  • Pretekli dosežki (npr. izobrazba, vozniški izpit, materinstvo) in uspešni načini soočanja, ki so vam pomagali v preteklosti (npr. tehnike sproščanja, telesna dejavnost).
  • Ljudje iz vaše socialne mreže, ki lahko pomagajo s koristnimi informacijami ter čustveno in materialno oporo v težkih okoliščinah. To so lahko prijatelji, sodelavci, sosedje ali znanci na katere se lahko zanesete oz. so vam v preteklosti nudili oporo in pomoč.

Izdelamo varnostni načrt

Če živite z družinskim članom, ki je nasilen, je priporočljivo oblikovati varnostni načrt. Namen varnostnega načrta je, da zaščitite sebe in svoje bližnje ter tako poskrbite za varnost vseh vpletenih. Razmislite lahko o naslednjem:

  • Kam se lahko umaknem na varno? Pri tem se ne umikajte v sobe z le enim izhodom, ostrimi predmeti (npr. kuhinjski noži), robovi (npr. kopalnica) ali stopnicami. Ne zatekajte se v sobo s šibkejšimi člani družine (npr. majhnimi otroki), saj lahko nasilen družinski član poškoduje tudi njih. Če imate možnost izhoda, se pozanimajte o najbližji varni točki, kamor se lahko zatečete (npr. Unicef, Na varnem si).
  • Koga lahko pokličem v nujnih primerih? Razmislite o tem, na koga se lahko obrnete ob izbruhu nasilja (npr. policija na 113, prijatelj/ica ali druga zaupljiva bližnja oseba). Osebam, ki jim zaupate in vam lahko hitro priskočijo na pomoč (npr. sosedje), povejte o nasilju in jih prosite, naj pokličejo policijo, če slišijo vpitje ali krike na pomoč. Če so otroci dovolj stari, jih naučite poklicati policijo (npr. ob klicu na 113 naj povedo priimek in naslov, opišejo dogajanje in ostanejo na zvezi, dokler ne pride pomoč).
  • Kako se najlažje zaščitim, če se telesnemu nasilju ne morem izogniti? Razmislite o zaščitnem položaju, ki povzroči najmanj poškodb (npr. zvitje v klobčič, zaščita glave z rokami). Izogibajte se nošenju šalov ali nakita, s katerim vas povzročitelj nasilja lahko poškoduje.
  • Kaj vse potrebujem za hiter pobeg, ko se znajdem v nasilni situaciji? Na enem mestu zberite vse osebne dokumente (in dokumente svojih otrok), ključe stanovanja, mobilni telefon, denar za nujne primere, nujna zdravila… Dobro si je shraniti tudi pomembne številke za hitro klicanje v nujnih primerih (npr. policija, reševalci, zaupljive bližnje osebe). Poskrbite, da imate ob sebi vedno napolnjen telefon ali si pripravite polnilec.
  • Kako in kam naj shranjujem vse dokaze, da doživljam nasilje? Beležite vse dokaze o nasilju (npr. slike, izvide) za postopek prijave nasilja. Vso dokumentacijo shranite nekam, kjer je povzročitelj nasilja ne bo našel (najbolje izven doma). Shranjujete si jih lahko tudi na omrežja (npr. elektronska pošta, Facebook), vendar v tem primeru redno menjajte gesla za dostop.

Podrobnejši varnostni načrt si lahko ogledate na naslednji povezavi.

 

Scroll to Top Skip to content