Žalovanje je naš naravni odziv na hudo izgubo. Ne nanaša se zgolj na izgubo bližnje osebe zaradi smrti, temveč tudi na izgubo intimnega odnosa, izgubo službe, plodnosti, življenjskega sloga ali dragocenega predmeta. Najtežja izguba je običajno izguba bližnje osebe, na katero smo bili tesno navezani. Proces žalovanja je boleč, vendar je sestavni del življenja, ki poteka skozi več faz in navadno vodi do sprejemanja izgube.

Zaporedje faz žalovanja ni enako za vse, prav tako ni nujno, da vsi doživimo vse faze. Pogosto v procesu žalovanja večkrat prehajamo naprej in nazaj med različnimi fazami. Trajanje žalovanja je odvisno od navad družbene skupnosti, v kateri živimo. V naši kulturi je običajno sprejemljivo trajanje žalovanja za izgubljeno osebo eno leto. Lahko se zgodi, da osebo, ki se sooča z izgubo bližnjega, še precej dolgo po smrti določeni predmeti ali okoliščine (npr. slika, ime, obletnica) vznemirijo, saj v njih vzbudijo občutek izgube in osamljenosti.

Pomembno je zavedanje, da se lahko ob predelovanju izgube srečujemo z različnimi, včasih tudi nasprotujočimi čustvi, kar je naravno in pričakovano, razlog za skrb pa postane šele, če to resno ovira naše vsakodnevno delovanje.

V grobem lahko potek žalovanja razdelimo tudi na dve fazi oz. čustvena procesa – proces, osredotočen na izgubo in proces, osredotočen na vzpostavitev nadaljnjega življenja. V prvem običajno doživljamo žalost, tesnobo, osamljenost in hrepenenje po pokojnem. V drugem pa se postopoma prilagajamo posledicam izgube, prevzemamo nove vloge in odgovornosti (npr. vdova) ter vzpostavimo novo dnevno rutino.

Celoten proces soočanja z izgubo pa si v veliki meri lahko olajšamo tudi sami. Navajamo nekaj nasvetov:

Poskrbimo zase

Žalovanje je proces, ki zahteva svoj čas, da se lahko soočimo z izgubo in jo predelamo. Zato je pomembno, da smo potrpežljivi do sebe in sprejmemo in si pustimo doživeti bolečino ter vse (mešane) občutke, s katerimi se srečujemo. Občutke lahko doživimo in izrazimo na različne načine – skozi pogovor, pisanje, ustvarjalnost …
Poleg tega je kot pri večini drugih duševnih stisk , tudi v času žalovanja pomembno, da skrbimo za zdrav življenjski slog. Zdrav življenjski slog zajema zdravo prehrano, dovolj rekreacije, urejen ritem spanja in izogibanje uživanju škodljivih substanc. Kadar smo fizično zdravi in pri močeh, se lažje soočamo s težkimi življenjskimi okoliščinami in bolje prenašamo stres.

Pogovor z bližnjimi

Zelo koristno je, če se o svojih občutkih pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Velikokrat se zgodi, da nam odleže, ko povemo svoje občutke na glas, saj nas tako ne tiščijo več v notranjosti. Kadar oseba, s katero se pogovarjamo, pove svojo lastno izkušnjo, lahko pogovor zmanjša občutek osamljenosti. Pomembno je, da v svoji stiski ne ostajamo sami. Pogosto se zgodi, da nam bližnji lahko nudijo razumevanje in nasvete, ker si želijo, da nam je bolje.

Poiščimo skupinsko terapijo

V situaciji, ko močno žalujemo, je  koristno, da se udeležimo srečanj podpornih skupin. Namen je, da spoznamo, da nismo sami, in da se z žalovanjem vsak sooča na svoj način. Preko skupinske terapije spoznamo veliko novih ljudi in imamo priložnost, da ustvarimo nova prijateljstva. Celoten pogovor poteka pod vodstvom strokovnjaka, ki v pogovoru usmerja udeležence na pot zdravega načina žalovanja.

Izogibajmo se uživanju alkohola in psihoaktivnih substanc

Ljudje smo v procesu žalovanja zelo ranljivi, kar lahko vodi v zlorabo alkohola in psihoaktivnih substanc. Ko smo pod vplivom substanc, se težje soočimo s svojimi resničnimi občutki in čustvi. Poleg tega stanje opitosti in zmanjšane prisebnosti vodi v močnejše valove žalovanja v stanju treznosti.  Bolečo izgubo lahko predelamo le, kadar se z bolečino soočimo, kar pa je možno le v stanju treznosti. Zato je priporočljivo, da se alkohola in psihoaktivnih substanc v času žalovanja izogibamo.

Poiščimo strokovno pomoč

Ko stiska ob žalovanju postane prehuda ali pa vodi v razvoj drugih duševnih bolezni (npr. depresije, anksiozne motnje, zasvojenosti …), pravočasno poiščimo strokovno pomoč. Iskanje strokovne pomoči je zelo pomembno na poti do našega okrevanja. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so: psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt. Strokovnjaki so dolžni slediti vrsti etičnih kodeksov, ki preprečujejo, da bi komurkoli izdali podrobnosti našega pogovora, zato je pomembno, da smo z njimi iskreni.

Kdaj lahko govorimo o predolgem ali zapletenem žalovanju?

Ker je žalovanje zelo individualen proces, se posamezniki razlikujemo po njegovem trajanju. In čeprav je pogled na žalovanje pod vplivom družbenih norm in za zahodni svet velja, da naj bi žalovanje za bližnjim trajalo (največ) eno leto, (saj se v njem zvrstijo vsi prazniki in obletnice, ki jih mora posameznik obeležiti brez ljubljene osebe), je v resnici težko govoriti o normalni, pričakovani ali sprejemljivi dolžini žalovanja. Zato je bolj smiselno kot o predolgem govoriti o zapletenem žalovanju. Žalovanje postane zapleteno, ko se bolečina ob izgubi sčasoma ne zmanjšuje, ampak še poglablja, in ko nas žalovanje močno ovira ali nam celo popolnoma onemogoči opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti.

Kadar žalovanje postane zapleteno, lahko vodi v razvoj različnih duševnih stisk ali motenj, kot so na primer:
• občutek manjvrednosti,
• slabša koncentracija,
• zmanjšana želja po spolnosti,
• socialni umik in želja po samoti,
• motnje apetita,
• motnje spanja,
• depresija,
• anksiozna motnja,
• zasvojenost z alkoholom ali psihoaktivnimi substancami,
• samomorilne misli.

V teh primerih se je priporočeno obrniti po strokovno pomoč.

Po pomoč se lahko obrnemo na:
• izbranega osebnega zdravnika, ki nas bo lahko usmeril do strokovne podpore v procesu žalovanja
• spletne in telefonske vire pomoči v duševnih stiskah
• strokovnjake, ki nudijo oporo v procesu žalovanja