Samopoškodbeno vedenje se nanaša na telesne poškodbe, katere si zadamo sami sebi (npr. praskanje, ščipanje, puljenje las, ureznine, opekline…), ali na druga proti sebi usmerjena škodljiva dejanja, kot je uživanje snovi z namenom škodovanja sebi (npr. alkohol, droge, strup, prevelika doza zdravil). Samopoškodbeno vedenje ni nujno enako samomorilnosti, saj  praviloma ne vključuje želje po smrti, temveč gre za način blaženja čustvene bolečine, močne jeze ali frustracije. Vzroki za samopoškodovanje so tako lahko preusmeritev pozornosti iz čustvene bolečine na telesno, zapolnitev čustvene praznine, občutek nadzora nad lastnim telesom ali izražanje čustev, ki jih osebe ne znajo ubesediti.

Ločimo lahko samopoškodbeno vedenje brez namena smrti (oseba ga izvaja za blaženje čustvene bolečine, saj se ne zna pomiriti na drug način) in samopoškodbeno vedenje z namenom smrti (samomorilni poskus). Za nekatere to predstavlja način kratkotrajnega olajšanja čustvene bolečine, za druge pa obliko samokaznovanja. Čeprav življenjsko ogrožajoče poškodbe navadno niso namerne, samopoškodbeno vedenje lahko privede tudi do hujših ali celo smrtnih poškodb. Ne glede na to ali si oseba želi umreti ali ne, v ozadju samopoškodovanja doživlja hudo stisko, zato je strokovna pomoč nujna v vsakem primeru.

Samopoškodovanje ne pomeni nujno prisotnosti duševne motnje, vendar je tovrstno vedenje veliko bolj razširjeno pri osebah s težavami v duševnem zdravju. Prav tako obstaja večja verjetnost za samopoškodbena vedenja pri osebah, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola ali drugih substanc.

Nekateri se samopoškodujejo samo enkrat, medtem ko za nekatere to lahko postane dolgotrajno in ponavljajoče se vedenje. Čeprav se nam morda zdi, da se s težkimi občutki soočamo le mi, da jih ne doživlja nihče drug, temu ni tako. Se pa z njimi spoprijemajo bolj zdravo in učinkovito (npr. ukvarjanje s športom, ustvarjanje). Četudi doživljamo neprijetna in močna čustva, obstajajo pristopi, ki nam lahko pomagajo pri premagovanju teh občutij na neškodljiv način. Navajamo nekaj nasvetov, kaj lahko storimo, če čutimo potrebo po samopoškodovanju.

Prepoznamo in si priznamo, da se samopoškodujemo

Potreba po samopoškodovanju se pogosto pojavlja zaradi doživljanja intenzivnih, neprijetnih čustev in občutkov (npr. žalost, krivda, jeza, strah, trpljenje, frustracija…), ki nas preplavijo in povzročajo občutek nevzdržne napetosti. S samopoškodovanjem si skušamo olajšati notranjo stisko in izraziti čustva, katera pogosto ne znamo ubesediti, tako, da preusmerimo pozornost iz čustvene na telesno bolečino. Ob tem se lahko počutimo obupano, osamljeno in nerazumljeno s strani drugih.

Poiščemo strokovno pomoč

Ob samopoškodbenem vedenju se lahko počutimo ujete v trenutno stanje, iz katerega ne vidimo izhoda, ali pa menimo, da imamo samopoškodovanje pod nadzorom in nam pomoč ne bo koristila. Treba se je zavedati, da vsako samopoškodbeno vedenje potrebuje pomoč strokovnjaka. Strokovna pomoč je koristna, saj svojo stisko zaupamo drugemu in se na ta način razbremenimo. Poleg tega lahko s pomočjo strokovnjaka poiščemo vzrok za čustveno trpljenje v ozadju samopoškodovanja in začnemo to stisko razreševati. Le tako lahko ponovno pridemo v stik s samim seboj in odpravimo željo po samopoškodovanju.

Obstajajo različne oblike in vrste strokovne pomoči, izmed katerih si lahko sami izberemo tisto, ki nam najbolj ustreza.  

Svojo stisko zaupamo bližnji osebi

Pomoč, pogovor in podporo lahko poiščemo pri osebi, ki ji zaupamo. To je lahko prijatelj, družinski član, partner, sodelavec, sosed… Že pogovor nam lahko prinese olajšanje, saj svojo čustveno stisko zaupamo drugemu in dobimo občutek, da nismo sami s svojo bolečino. Pogovor lahko pričnemo v smislu: »Včasih začutim močno potrebo po tem, da bi se samopoškodoval/a, čeprav si v resnici ne želim škodovati. Te lahko pokličem, ko bom zopet začutil/a to potrebo, da mi boš delal/a družbo in me v tistem trenutku zamotil/a?«. Bližnjo osebo prosimo tudi za pomoč pri iskanju ustrezne strokovne pomoči.  

Težke trenutke prebrodimo na neškodljiv način

Ko poiščemo strokovno pomoč in delamo na odpravljanju vzroka čustvene bolečine, lahko občasno še vedno začutimo potrebo po samopoškodovanju. V teh trenutkih lahko preizkusimo zdrave prijeme soočanja z napetostjo v telesu. Skušajmo poiskati nekaj, česar ne počnemo vsak dan, saj s prekinitvijo rutine pozornost lažje preusmerimo stran od čustvenega trpljenja, dokler ne pridemo do ustrezne pomoči. 

Če ne vemo, kaj bi nam lahko pomagalo, pomislimo na to, kaj smo radi počeli v preteklosti (npr. v otroštvu), ko smo se soočali z močnimi čustvi. Težke občutke lahko blažimo s pogovorom z bližnjimi, poslušanjem glasbe, risanjem, ukvarjanjem s hišnim ljubljenčkom, telesno dejavnostjo ali drugimi hobiji. Čeprav nam bo na začetku težko prekiniti rutino samopoškodovanja, se opomnimo, da lahko težke občutke prebrodimo na način, ki nam ne bo škodoval. V začetku se nam bodo ti načini morda zdeli nesmiselni, dolgočasni ali nekoristni, a se skušajmo spodbuditi k nadaljnjem izvajanju.   

Nekateri žalost in otožnost ublažijo na bolj umirjen način (npr. z branjem, jogo, meditacijo), medtem ko drugi potrebujejo telesno gibanje (npr. tek, plavanje, kolo, hoja v hrib, vodena vadba). Poskušajmo najti zdrav način lajšanja stisk in teže negativnih čustev, ki bo preusmeril našo pozornost na početje, ki nam ne bo škodilo.

Več informacij in napotkov lahko najdete v publikaciji Samopoškodbeno vedenje: Kako ga lahko razumemo in pomagamo?