Novice

Domov » Aktualno » Novice » Ko so mame bolje, gre bolje tudi otrokom

Ko so mame bolje, gre bolje tudi otrokom

Ko so mame bolje, gre bolje tudi otrokom

Materinstvo je verjetno najpomembnejši poklic na svetu. Kot vse kaže, pa še ne razumemo v celoti, kako pomembna sta za prihodnost dobrobiti človeštva razvoj in izobraževanje v otroštvu in adolescenci. Če bi to res razumeli, bi bile mame in učitelji najbolj podprti družbeni naložbi. Da ne omenjamo podpore duševnemu zdravju na splošno, ki je z vidika investicij kronično podhranjeno, zaradi tega pa vse bolj pereč javnozdravstveni problem.

Razumevanje materinske anksioznosti je kritičnega pomena za izboljšanje individualne podpore kot tudi za prepoznavanje in naslavljanje sistemskih dejavnikov, ki lahko prispevajo k materinskemu stresu, anksioznosti in depresiji.


Pogovori z mamami

S tem namenom je skupina ameriških raziskovalcev zasnovala kvalitativno raziskavo o materinski anskioznosti, pred kratkim objavljeno v znanstveni reviji Maternal and Child Health Journal. Anksioznost je običajno povišana v predporodnem obdobju. Novejše raziskave kažejo, da anksiozne motnje prizadenejo približno 27 odstotkov mater in da imajo otroci teh mater znatno  povišano tveganje za razvoj anksioznosti, zlasti otroci mater z generalizirano anksiozno motnjo in socialno fobijo.

V omenjeni raziskavi so namesto zbiranja statističnih podatkov z uporabo standardiziranih ocenjevalnih lestvic raziskovalci uporabili strukturiran kvalitativni pristop. Študija je sicer del širšega prizadevanja za oblikovanje ocenjevalne lestvice za merjenje materinske anksioznosti. Ključne skupne vsebine odgovorov služijo kot osnova za razvoj kvalitativnih meril.

Kvalitativne študije temeljijo na intenzivnih pogovorih z manjšo skupino relevantnih udeležencev, upoštevajoč metodologijo za povzemanje deljenih, zanesljivih tém širšega pomena. V dotični študiji so z uporabo delno strukturiranih, od pol do ure dolgih intervjujev raziskovali materinsko anksioznost pri 17 mamah iz različnih kulturnih okolij.

T.i. kognitivni intervjuji« so bili zasnovani tako, da niso zgolj ponudili vpogleda v doživete téme, ampak tudi v samo ozadje miselnih procesov, vključno z vživljanjem v namišljene, anksioznost vzbujajoče situacije, ob katerih so morale udeleženke svoje razmišljanje ubesediti na glas (en primer take situacije je bil npr. strelski pohod v šoli).


4 dejavniki, ki spremljajo materinsko anksioznost

Raziskovalci so iz intervjujev zbrali in kodirali različne teme, dokler niso bile izčrpane vse, nakar so jih glede na kode združili pod štiri ključne dejavnike, povezane z materinsko anksioznostjo. Poglejmo, katere so to bile.

  • Materinske negotovosti in socialna primerjava

Matere so izražale dvom vase, vključno z dvomom v željo in motivacijo za biti dobra mati. Opisovale so socialne pritiske po podreditvi idealom materinstva in svoje strahove pred neuspehom. Preizpraševale so lastno učinkovitost, na primer z besedami: »Pogosto me skrbi, in vem, da to skrbi veliko mam, ali tole počnem prav? Ali mi uspeva zadovoljevati dojenčkove potrebe?« in »Bi morala storiti več, če želim biti res dobra v nečem?«

Ob vseh starševskih nasvetih na spletu so bile matere zmedene glede tega, kaj je dejansko najboljše. Socialnim omrežjem je bilo moč pripisati vlogo pomembnega dejavnika za anksioznost, povezano s socialno primerjavo, saj so mame ob branju o življenju drugih družin razvile občutek, da za njimi zaostajajo. Imitiranje tega, kar so videle na spletu, je segalo tudi do njihovih otrok – čeprav so mame imele občutek, da so otroci v redu, so opazile, da ima to, kako njihove otroke vidijo drugi, prav tako lahko precej negativen učinek.

  • Uravnavanje odvisnosti in avtonomije

Matere so izražale anksioznost tudi v zvezi z naraščajočo neodvisnostjo otrok. Strah jih je bilo specifičnih situacij, na primer, začetka vožnje z avtomobilom ali ranljivosti otrok, ko jih nimajo na očeh. Zlasti adolescenca prinaša veliko tveganj, kot so nesreče, fizični napadi, psihotropne substance, alkohol, skupaj z vrsto drugih dejavnikov, ki jih ob naraščanju otrokove avtonomije in neodvisnosti ni moč nadzirati.

Matere so bile posebej anksiozne v zvezi s tem, kako se do njihovih otrok vedejo drugi, denimo na zmenkih ali skozi negativno vplivanje neznanih vrstnikov. Matere so se bale, da otroci ne bi zmogli dobre presoje ali samoobvladovanja, da bi se zapletli z napačnimi ljudmi ali da bi sprejeli slabe odločitve s trajnimi posledicami.

  • Upoštevanje kulturnih značilnosti

Tretji dejavnik izpostavlja razlike, povezane z družbenimi privilegiji in prikrajšanostmi. Za matere iz diskriminiranih družbenih skupin je bil velik vir skrbi rasizem, predvsem v povezavi z občutkom varnosti in telesnim ter duševnim zdravjem. Zelo jih je bilo strah, da bi njihovi otroci zaradi tega, kako jih vidijo drugi, postali izključeni in osamljeni. 

Na splošno je bila skrb glede tega, da bi bili otroci zaznani kot »drugačni«, večja v multietničnih družinah. Matere so izrazile tudi strah v povezavi s socio-ekonomskimi pritiski, kadar so bile finančno šibkejše, in s predsodki do njih – skrbelo jih je, kakšen vpliv bi to imelo na njihov ugled ter na izide glede različnih priložnosti in na socialni položaj.

  • Shajanje z anksioznostjo

Zadnja tema se je fokusirala na to, kako mame shajajo s svojo anksioznostjo, tako v odnosu do sebe kot do otrok. Kot dober način normalizacije starševskih izkušenj in zmanjševanja anksioznosti se je izkazala predvsem odkritost o izzivih, kot so na primer telesne poškodbe ali razvojne razlike, refleksija sprejemanja izkušenj kot nekaj, kar se pač dogaja, in dejstva, da ne moremo imeti vedno vsega pod nadzorom. Mame so hkrati poročale, da jih je za učenje samopomiritve in zmanjševanja strahov precej motiviralo dejstvo, da njihova anksioznost lahko negativno vpliva na njihove otroke.

Mnogim materam so pri zmanjševanju anksioznosti pomagala tudi njihova verska prepričanja, predvsem predajanje božanski volji in uporaba molitev, pa tudi to, da so skrbi enostavno zatrle in se zamotile s čim drugim. Poleg tega so ob zavestnem opuščanju kontrole, kadar so bili otroci kje druge, gojile večjo pozornost, kadar so bile skupaj z njimi. 

Nekatere matere je skrbelo, da bi na otroke prenesle določene družinske težave, na primer tveganja za razvoj nekaterih bolezni ali čustvenih oz. duševnih težav. Ena od mater je med drugim izpostavila: »Nerada prenašam svoje izkušnje na otroka, saj se trudim prekiniti generacijske travme v družini.«


Učinkovito naslavljanje materinske anksioznosti

Predstavljena raziskava predvsem izpostavlja vsem znane skrbi in jih prečisti v štiri glavne teme, kot so o njih poročale mame iz raznolikih okolij. Krepitev ozaveščenosti o izzivih mater, o tem, kako o njih razmišljajo in kako se z njimi soočajo, je pomembna tako za javno-zdravstvene pobude kot za razvijanje učinkovitejših oblik individualne in družinske podpore. Ko gre mamam bolje, gre bolje tudi njihovim otrokom.

Da bi lahko oblikovali učinkovite treninge in intervencije, pa se je najprej treba dobro seznaniti z različnimi uporabljenimi strategijami shajanja, s tem, kar deluje, in s tem, kar povečuje negativen stres. Raziskave kažejo, da starši lahko in dokaj pogosto prenašajo travme naprej na otroke in sicer preko specifičnih nereguliranih vedenjskih vzorcev navezanosti, kot sta na primer neobvladana napadalnost ali brezup ob občutkih nemoči. Učenje samoregulacije in bolj poglobljeno delo lahko prekineta medgeneracijski krog prenašanja travm.

Starši se tako lahko priučijo nudenja potrditev, konstruktivnega samogovora in krepitve samozavedanja, učinkovitih veščin pomiritve ter drugih podobnih pristopov za razmišljanje, ki bi temeljilo na večji odpornosti ter usmerjenosti k rasti in reševanju problemov. Po raziskavah je najbolj učinkovito avtoritativno starševstvo – v primerjavi z avtoritarnim, permisivno-razvajajočim in permisivno-zanemarjajočim stilom, ki so povezani z večjimi tveganji za težave v odraščanju, vključno z verjetnostjo za zlorabljajoče odnose v odraslosti. Prepoznavanje »anatomije« vsakdanje anksioznosti na individualni ravni pa je temeljna podlaga za oblikovanje ciljno usmerjenih oblik pomoči.

V Sloveniji je vsem, ki bi radi vodeno krepili svoje starševske oz. vzgojne kompetence, na voljo brezplačni program Neverjetna leta. Gre za program z največ dokazi o učinkovitosti v preprečevanju vedenjskih motenj pri otrocih. Dokazano je, da izboljša vedenje in počutje do 80 odstotkov vseh otrok, katerih starši in učitelji so bili vključeni v program.

Avtor: Grant H. Brenner, Psychology Today https://www.psychologytoday.com/us/blog/psychiatry-the-people/202211/what-mothers-say-about-maternal-anxiety
Prevod in priredba: Maruša Bertoncelj, Program Mira

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content