Ko so mame bolje, gre bolje tudi otrokom
Materinstvo je verjetno najpomembnejši poklic na svetu. Kot vse kaže, pa še ne razumemo v celoti, kako pomembna sta za prihodnost dobrobiti človeštva razvoj in izobraževanje v otroštvu in adolescenci. Če bi to res razumeli, bi bile mame in učitelji najbolj podprti družbeni naložbi. Da ne omenjamo podpore duševnemu zdravju na splošno, ki je z vidika investicij kronično podhranjeno, zaradi tega pa vse bolj pereč javnozdravstveni problem.
Razumevanje materinske anksioznosti je kritičnega pomena za izboljšanje individualne podpore kot tudi za prepoznavanje in naslavljanje sistemskih dejavnikov, ki lahko prispevajo k materinskemu stresu, anksioznosti in depresiji.
Pogovori z mamami
S tem namenom je skupina ameriških raziskovalcev zasnovala kvalitativno raziskavo o materinski anskioznosti, pred kratkim objavljeno v znanstveni reviji Maternal and Child Health Journal. Anksioznost je običajno povišana v predporodnem obdobju. Novejše raziskave kažejo, da anksiozne motnje prizadenejo približno 27 odstotkov mater in da imajo otroci teh mater znatno povišano tveganje za razvoj anksioznosti, zlasti otroci mater z generalizirano anksiozno motnjo in socialno fobijo.
V omenjeni raziskavi so namesto zbiranja statističnih podatkov z uporabo standardiziranih ocenjevalnih lestvic raziskovalci uporabili strukturiran kvalitativni pristop. Študija je sicer del širšega prizadevanja za oblikovanje ocenjevalne lestvice za merjenje materinske anksioznosti. Ključne skupne vsebine odgovorov služijo kot osnova za razvoj kvalitativnih meril.
Kvalitativne študije temeljijo na intenzivnih pogovorih z manjšo skupino relevantnih udeležencev, upoštevajoč metodologijo za povzemanje deljenih, zanesljivih tém širšega pomena. V dotični študiji so z uporabo delno strukturiranih, od pol do ure dolgih intervjujev raziskovali materinsko anksioznost pri 17 mamah iz različnih kulturnih okolij.
T.i. kognitivni intervjuji« so bili zasnovani tako, da niso zgolj ponudili vpogleda v doživete téme, ampak tudi v samo ozadje miselnih procesov, vključno z vživljanjem v namišljene, anksioznost vzbujajoče situacije, ob katerih so morale udeleženke svoje razmišljanje ubesediti na glas (en primer take situacije je bil npr. strelski pohod v šoli).
4 dejavniki, ki spremljajo materinsko anksioznost
Raziskovalci so iz intervjujev zbrali in kodirali različne teme, dokler niso bile izčrpane vse, nakar so jih glede na kode združili pod štiri ključne dejavnike, povezane z materinsko anksioznostjo. Poglejmo, katere so to bile.
- Materinske negotovosti in socialna primerjava
Matere so izražale dvom vase, vključno z dvomom v željo in motivacijo za biti dobra mati. Opisovale so socialne pritiske po podreditvi idealom materinstva in svoje strahove pred neuspehom. Preizpraševale so lastno učinkovitost, na primer z besedami: »Pogosto me skrbi, in vem, da to skrbi veliko mam, ali tole počnem prav? Ali mi uspeva zadovoljevati dojenčkove potrebe?« in »Bi morala storiti več, če želim biti res dobra v nečem?«
Ob vseh starševskih nasvetih na spletu so bile matere zmedene glede tega, kaj je dejansko najboljše. Socialnim omrežjem je bilo moč pripisati vlogo pomembnega dejavnika za anksioznost, povezano s socialno primerjavo, saj so mame ob branju o življenju drugih družin razvile občutek, da za njimi zaostajajo. Imitiranje tega, kar so videle na spletu, je segalo tudi do njihovih otrok – čeprav so mame imele občutek, da so otroci v redu, so opazile, da ima to, kako njihove otroke vidijo drugi, prav tako lahko precej negativen učinek.
- Uravnavanje odvisnosti in avtonomije
Matere so izražale anksioznost tudi v zvezi z naraščajočo neodvisnostjo otrok. Strah jih je bilo specifičnih situacij, na primer, začetka vožnje z avtomobilom ali ranljivosti otrok, ko jih nimajo na očeh. Zlasti adolescenca prinaša veliko tveganj, kot so nesreče, fizični napadi, psihotropne substance, alkohol, skupaj z vrsto drugih dejavnikov, ki jih ob naraščanju otrokove avtonomije in neodvisnosti ni moč nadzirati.
Matere so bile posebej anksiozne v zvezi s tem, kako se do njihovih otrok vedejo drugi, denimo na zmenkih ali skozi negativno vplivanje neznanih vrstnikov. Matere so se bale, da otroci ne bi zmogli dobre presoje ali samoobvladovanja, da bi se zapletli z napačnimi ljudmi ali da bi sprejeli slabe odločitve s trajnimi posledicami.
- Upoštevanje kulturnih značilnosti
Tretji dejavnik izpostavlja razlike, povezane z družbenimi privilegiji in prikrajšanostmi. Za matere iz diskriminiranih družbenih skupin je bil velik vir skrbi rasizem, predvsem v povezavi z občutkom varnosti in telesnim ter duševnim zdravjem. Zelo jih je bilo strah, da bi njihovi otroci zaradi tega, kako jih vidijo drugi, postali izključeni in osamljeni.
Na splošno je bila skrb glede tega, da bi bili otroci zaznani kot »drugačni«, večja v multietničnih družinah. Matere so izrazile tudi strah v povezavi s socio-ekonomskimi pritiski, kadar so bile finančno šibkejše, in s predsodki do njih – skrbelo jih je, kakšen vpliv bi to imelo na njihov ugled ter na izide glede različnih priložnosti in na socialni položaj.
- Shajanje z anksioznostjo
Zadnja tema se je fokusirala na to, kako mame shajajo s svojo anksioznostjo, tako v odnosu do sebe kot do otrok. Kot dober način normalizacije starševskih izkušenj in zmanjševanja anksioznosti se je izkazala predvsem odkritost o izzivih, kot so na primer telesne poškodbe ali razvojne razlike, refleksija sprejemanja izkušenj kot nekaj, kar se pač dogaja, in dejstva, da ne moremo imeti vedno vsega pod nadzorom. Mame so hkrati poročale, da jih je za učenje samopomiritve in zmanjševanja strahov precej motiviralo dejstvo, da njihova anksioznost lahko negativno vpliva na njihove otroke.
Mnogim materam so pri zmanjševanju anksioznosti pomagala tudi njihova verska prepričanja, predvsem predajanje božanski volji in uporaba molitev, pa tudi to, da so skrbi enostavno zatrle in se zamotile s čim drugim. Poleg tega so ob zavestnem opuščanju kontrole, kadar so bili otroci kje druge, gojile večjo pozornost, kadar so bile skupaj z njimi.
Nekatere matere je skrbelo, da bi na otroke prenesle določene družinske težave, na primer tveganja za razvoj nekaterih bolezni ali čustvenih oz. duševnih težav. Ena od mater je med drugim izpostavila: »Nerada prenašam svoje izkušnje na otroka, saj se trudim prekiniti generacijske travme v družini.«
Učinkovito naslavljanje materinske anksioznosti
Predstavljena raziskava predvsem izpostavlja vsem znane skrbi in jih prečisti v štiri glavne teme, kot so o njih poročale mame iz raznolikih okolij. Krepitev ozaveščenosti o izzivih mater, o tem, kako o njih razmišljajo in kako se z njimi soočajo, je pomembna tako za javno-zdravstvene pobude kot za razvijanje učinkovitejših oblik individualne in družinske podpore. Ko gre mamam bolje, gre bolje tudi njihovim otrokom.
Da bi lahko oblikovali učinkovite treninge in intervencije, pa se je najprej treba dobro seznaniti z različnimi uporabljenimi strategijami shajanja, s tem, kar deluje, in s tem, kar povečuje negativen stres. Raziskave kažejo, da starši lahko in dokaj pogosto prenašajo travme naprej na otroke in sicer preko specifičnih nereguliranih vedenjskih vzorcev navezanosti, kot sta na primer neobvladana napadalnost ali brezup ob občutkih nemoči. Učenje samoregulacije in bolj poglobljeno delo lahko prekineta medgeneracijski krog prenašanja travm.
Starši se tako lahko priučijo nudenja potrditev, konstruktivnega samogovora in krepitve samozavedanja, učinkovitih veščin pomiritve ter drugih podobnih pristopov za razmišljanje, ki bi temeljilo na večji odpornosti ter usmerjenosti k rasti in reševanju problemov. Po raziskavah je najbolj učinkovito avtoritativno starševstvo – v primerjavi z avtoritarnim, permisivno-razvajajočim in permisivno-zanemarjajočim stilom, ki so povezani z večjimi tveganji za težave v odraščanju, vključno z verjetnostjo za zlorabljajoče odnose v odraslosti. Prepoznavanje »anatomije« vsakdanje anksioznosti na individualni ravni pa je temeljna podlaga za oblikovanje ciljno usmerjenih oblik pomoči.
V Sloveniji je vsem, ki bi radi vodeno krepili svoje starševske oz. vzgojne kompetence, na voljo brezplačni program Neverjetna leta. Gre za program z največ dokazi o učinkovitosti v preprečevanju vedenjskih motenj pri otrocih. Dokazano je, da izboljša vedenje in počutje do 80 odstotkov vseh otrok, katerih starši in učitelji so bili vključeni v program.
Avtor: Grant H. Brenner, Psychology Today https://www.psychologytoday.com/us/blog/psychiatry-the-people/202211/what-mothers-say-about-maternal-anxiety
Prevod in priredba: Maruša Bertoncelj, Program Mira
