Pogoste duševne težave in motnje

Anoreksija

Prehrana predstavlja pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in z njo se na dnevni ravni srečujemo vsi. Živila, ki jih vnašamo v svoje telo vplivajo na naše razpoloženje in počutje. Zaradi tega znanje o sestavi uravnoteženih obrokov in vzdrževanje telesne teže znotraj nam prilagojenih okvirjev pomembno pripomoreta h kakovosti našega življenja. Poleg same hranilne sestave hrane, ki jo uživamo, pa je enako pomemben tudi naš odnos do hrane. Hrano namreč vsak izmed nas doživlja na svoj način – kot gorivo za telo, gurmanski užitek, način druženja, izraz kulture ipd. Ni pa dobro, če hrano vidimo kot način nagrajevanja (npr. sladkarija za pridnega otroka, »zasluženo« kosilo po napornem dnevu v službi) ali tolažbo ob stresu ali težkih čustvih, čeprav se to lahko dogaja mnogim izmed nas, pa se tega niti ne zavedamo.

Pri svoji vsakodnevni prehrani skušajmo poskrbeti za to, da bomo z obroki vnesli dovolj potrebnih hranil in bomo tekom dneva imeli energijo za stvari, v katerih uživamo in so nam resnično pomembne. Ko poskrbimo za to, da so naši obroku uravnoteženi, se s hrano ne potrebujemo več posebej ukvarjati. Hrana pa je lahko tudi del kulture ali druženja ob posebnih priložnostih kot so pikniki, praznovanja, obiski ipd. Takrat običajno zaužijemo nekoliko več hrane kot smo je vajeni, zaradi česar lahko občutimo slabo vest. Če takšna srečanja s hrano niso prepogosta, se ni treba obremenjevati, če po tem ponovno skrbimo za uravnotežene obroke in se nekoliko več gibljemo.

Če pa hrani pripisujemo prevelik pomen ali imamo občutek, da moramo biti nenehno pozorni na vrsto in količino zaužite hrane, to nakazuje na našo obremenjenost s prehrano. Čeprav se sprva tega morda ne zavedamo, se lahko postopoma ujamemo v ponavljajoč krog  razmišljanja o hrani ter njenem vplivu na telesni izgled. Kljub temu, da sami ne opazimo škodljivosti prenajedanja ali omejevanja hrane na naše zdravje, lahko takšen odnos do hrane na dolgi rok vodi k težavam kot so podhranjenost ali prekomerna telesna teža, izčrpanost, šibkost telesa, slabši imunski odziv in hormonske motnje, slabokrvnost ipd.

Kadar pride do duševnih stisk, povezanih z odnosom do hrane, govorimo o dveh vrstah težav – motnjah prehranjevanja in motnjah hranjenja, ki nista sopomenki. Motnje prehranjevanja lahko predhodijo motnjam hranjenja, vendar same po sebi niso duševne motnje. Pri njih gre za neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno uživanje obrokov, uživanje zgolj enovrstne hrane (npr. hitra hrana) ali pogosto posluževanje diet, ki vodi k nihanjem telesne teže. Motnje hranjenja na drugi strani pa predstavljajo duševno motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo, saj sta zaznavanje telesa in njegove teže izkrivljena do te mere, ko zaradi omejevanja ali pretiravanja s hrano resno ogrožamo naše telesno delovanje. Pri motnjah hranjenja hrana predstavlja osrednji pomen našega življenja – hkrati jo doživljamo kot uteho in kot sovražnika, ki ga moramo imeti ves čas pod nadzorom. Vnos hrane in telesni izgled nas pričneta močno obremenjevati, naše počutje in telesna samopodoba pa sta pogojena z vnosom hrane, telesno težo in obliko.

Navzven se motnje hranjenja kažejo v obliki stradanja, bruhanja, prenajedanja, pretirane telesne dejavnosti, zlorabo odvajal ali diuretikov ter pretiranim zavzemanjem za vnašanje le »zdrave« oz. »čiste« hrane. Motnje hranjenja pogosto spremljajo čustva sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev, zato so vedenja stradanja in/ali prenajedanja običajno skrita pred drugimi. Močno obremenjevanje s hrano in telesnim izgledom je lahko znak duševnih stisk v ozadju – npr. globoke potrtosti in občutka nemoči. Telesna teža je tako le odraz notranjega duševnega dogajanja in ne poglavitni vzrok motenj. Med motnje hranjenja se uvrščajo anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. Od njih se anoreksija razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Anoreksija označuje močno obremenjenost z izgubljanjem telesne teže zaradi izkrivljene telesne samopodobe. Telesna teža se zniža pod minimalno težo, ki je opredeljena glede na posameznikov spol, starost in telesno višino. Motnjo spremlja močan strah pred pridobivanjem teže in nenehno prizadevanje za nadzor nad izgledom telesa. Zaznavanje tega pa je napačno, saj je predstava o izgledu izkrivljena v smeri zaznavanja debelosti, kljub očitni obratni sliki. Zaradi tega pričnemo uživati nezadostne količine hrane, nenehno spremljamo telesno težo, intenzivno telovadimo, zavračamo skupne obroke, kjer bi drugi lahko videli kaj in koliko jemo ipd. Hrano vidimo kot sovražnika, ki skuša uničiti naše življenje, zato skušamo njen vnos nenehno nadzorovati.

Glede na vzorec hujšanja lahko ločimo dva tipa anoreksije. Restriktivni tip označuje anoreksijo, kjer telesno težo skušamo nadzorovati tako, da vnos hrane znatno zmanjšamo. Pri purgativnem tipu pa gre za vzorec prenajedanja in različnih poskusov izgube zaužite hrane (npr. bruhanje, namerno pospeševanje odvajanja, pretirana telesna dejavnost). Oba tipa spremljajo čustva sramu in zaničevanja lastnega telesa. Ob tem nadaljujemo z omejevanjem hrane in pretirano telesno vadbo ne glede na hudo lakoto, telesno in psihično izčrpanost ali pobude iz okolja naj zvišamo svojo telesno težo.

Pogosti simptomi in znaki

Anoreksija se lahko kaže skozi nekatere tipične simptome in znake kot so:

  • izjemna suhost, ki je namerno povzročena,
  • pretirana osredotočenost na hrano, telesni izgled in težo,
  • omejevanje hrane kljub lakoti (npr. posluževanje diet, postenje, uživanje le »zdrave« oz. »varne« hrane, izpljuvanje hrane po žvečenju),
  • počutje je odvisno od trenutnega vnosa hrane in telesne teže,
  • nizko samospoštovanje in izkrivljena telesna samopodoba,
  • potreba po zunanjih potrditvah,
  • odpornost in zanikanje notranjih in zunanjih znakov telesne izčrpanosti,
  • čustva sramu, krivde in strahu pred pridobivanjem telesne teže,
  • občutljivost na opazke glede hrane ali telesne podobe s strani drugih oseb,
  • nelagodje ob krajih ali dogodkih, povezanih s hrano,
  • skrivanje telesnega izgleda pred drugimi (npr. nošenje ohlapnih ali večplastnih oblačil),
  • vedenjski znaki (npr. ravnodušnost, razdražljivost),
  • telesni znaki (npr. utrujenost, nespečnost, brezvoljnost, težave s pozornostjo),
  • znaki motenega hormonskega ravnovesja in druge zdravstvene posledice zaradi premajhnega vnosa hrane skupaj z motnjami menstrualnega ciklusa pri ženskah.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

K razvoju anoreksije pripomore več različnih dejavnikov – od dednih do okoljskih. Gre za preplet naših biološko-genetskih temeljev (npr. telesna teža ob rojstvu ali teža naših staršev), socialno-kulturnih dejavnikov (npr. kulturni lepotni ideali, sporočila preko medijev in družbenih omrežij, prepričanja o »normalni« telesni teži in prehrani v družbi), vzgoje (npr. težave v komunikaciji s starši, občutek pomanjkanja pozornosti s strani nam pomembnih oseb), travmatičnih izkušenj (npr. zlorabe) in osebnostnih lastnosti. Vse to lahko vodi k pretirani kritičnosti do sebe in svojega telesa, zato skušamo nad njim vzpostaviti nadzor preko omejevanja vnosa hrane.

Primer iz življenja

»Tajda je študentka, ki se je med poletnimi počitnicami začasno preselila v tujino, da bi tam postala varuška in zaslužila nekaj denarja. Ob prihodu v tujino se je počutila osamljeno in nerazumljeno, saj ni imela nikogar na katerega bi se lahko obrnila v primeru težav. Odločila se je, da bo svoje neprijetne občutke skušala preusmeriti na zdravo prehrano in telesno dejavnost, s katero že dlje časa odlaša. Začela je z lahko telesno vadbo in vključevanjem zelenjave v svoje obroke in se takoj počutila bolj energično, ponosno in krepkejšo. Zdelo se ji je, da je življenje vzela v svoje roke in ta občutek ji je bil neizmerno všeč. Tudi tamkajšnje kolegice so opazile spremembo na njenem telesu in jo pohvalile. To jo je gnalo naprej, da si je želela še boljših rezultatov, zato je pričela z bolj intenzivnimi telesnimi dejavnostmi, iz prehrane pa popolnoma izločila hitro hrano ter izdelke, ki se njej niso zdeli dovolj »zdravi«. Sčasoma se ji je zdelo, da rezultati na njenem telesu niso dovolj vidni, zato se je odločila, da svoje obroke tudi količinsko zmanjša in pazi na to, da ne doseže občutka potešenosti in sitosti po obroku, kar ji je povečalo občutek samonadzora. Za večji učinek je poleg telovadbe v svoj vsakdan vključila še večerni tek, ki jo dobro izmuči, saj teka od prej ni bila vajena. Da bi imela nad vsem še večji nadzor, je pričela s štetjem vnesenih in porabljenih kalorij. Menila je, da si mora vsak obrok »zaslužiti«. Kadar je bila ob koncu dneva v kalorijskem primanjkljaju, se je počutila ponosno in strmela k temu, da ta primanjkljaj naslednji dan še poveča. Kadar pa po njenem mnenju ni porabila dovolj vnesenih kalorij, je to občutila kot močan poraz. Vsak dan je jutro pričela s tehtanjem, kar je določilo ali bo tisti dan dobre ali slabe volje. Čeprav je dosegla težo, ki si jo je zadala na začetku, je s hujšanjem vztrajala, saj je menila, da ji tak način življenja ustreza. Vsakič, ko je šla mimo ogledala ali kje videla svoj odsev, se je ustavila, da bi ocenila svoj napredek, ki ga nikakor ni bila zmožna zaznati. Videla je le »širino« svojih bokov, čeprav je bilo videti le kosti. Delo varuške je zanemarila, saj zanj preprosto ni imela več energije, poleg tega pa je menila, da jo to omejuje pri doseganju svojih ciljev. Izogibala se je skupnim obrokom s tamkajšnjimi kolegicami, saj se je ob pogledu na hrano iz restavracije počutila debelo. Ko se je Tajda vrnila domov, so njeni starši opazili, da je močno shujšala, izgledala je bledo in šibko, izpadlo pa ji je tudi veliko las. Tajdi so se njihove opazke zdele žaljive in sarkastične, saj je menila, da je kvečjemu pridobila na telesni teži. Zanikala je pomisleke staršev, da bi morala več jesti in zmanjšati telesno vadbo.«

Kdaj in kam po pomoč?

Kadar sami ali naši bližnji pri nas začnejo opažati nekatere opozorilne znake anoreksije, je potrebno v zvezi z njimi čim prej ukrepati. Če menimo, da opisani znaki še niso zelo razviti, se sprva lahko poučimo o anoreksiji preko različnih informativnih virov ali iz osebnih izpovedi oseb s podobno izkušnjo (npr. Društvo Kameleon). Pomemben korak pri obravnavi anoreksije je priznanje samemu sebi, da s svojim načinom prehranjevanja škodujemo svojemu zdravju. Na anoreksijo lahko gledamo kot klic na pomoč, ki odraža notranjo duševno stisko. Kadar so simptomi anoreksije močno izraženi in trajajo dlje časa, se je treba obrniti po strokovno pomoč (npr. psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt, psihološke svetovalnice – navedene spodaj). Vključimo se lahko v psihoterapevtsko obravnavo (npr. vedenjsko-kognitivna ali psihodinamska terapija), s katero predelujemo stiske v ozadju anoreksije. S strokovnjakom se lahko pogovorimo o našem pogledu na hrano ter razlogih za omejevalni odnos do nje. Kasneje nam je pri vzpostavljanju zdravih prehranskih vzorcev v pomoč lahko tudi strokovnjak s področja prehrane – npr. nutricionist, ki nam pomaga pri načrtovanju obrokov glede na naš življenjski slog.

Velik del obravnave motenj hranjenja je posvečen odnosu do našega telesa. Zavedanje, da je naše telo pomembno, vredno ter lepo, čeprav ne nujno idealno, je podlaga za to, da smo do sebe prijazni, skrbni in spoštljivi. Pomembno je, da se naš odnos do samega sebe omehča na bolj sočutno raven. S športom in zdravo prehrano se ukvarjajmo zato, ker v tem uživamo, ne pa zato, da bi z njimi morali doseči določen cilj. Kljub temu, da je anoreksija kronična duševna motnja, je uspešno ozdravljiva.

Več o motnjah hranjenja:

V pomoč so lahko tudi nekatere knjige z osebno izpovedjo o izkušnji anoreksije:

  • EIVORS, Alison. Lačni razumevanja – priročnik, ki naj mladim pomaga razumeti in premagati anoreksijo nervozo. Obzorja, 2007.
  • BAŠ, Anja. Lačna življenja. Jesenice, 2016.

Pomoč pri motnjah hranjenja:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content