Anoreksija
Prehrana predstavlja pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in z njo se na dnevni ravni srečujemo vsi. Živila, ki jih vnašamo v svoje telo vplivajo na naše razpoloženje in počutje. Zaradi tega znanje o sestavi uravnoteženih obrokov in vzdrževanje telesne teže znotraj nam prilagojenih okvirjev pomembno pripomoreta h kakovosti našega življenja. Poleg same hranilne sestave hrane, ki jo uživamo, pa je enako pomemben tudi naš odnos do hrane. Hrano namreč vsak izmed nas doživlja na svoj način – kot gorivo za telo, gurmanski užitek, način druženja, izraz kulture ipd. Ni pa dobro, če hrano vidimo kot način nagrajevanja (npr. sladkarija za pridnega otroka, »zasluženo« kosilo po napornem dnevu v službi) ali tolažbo ob stresu ali težkih čustvih, čeprav se to lahko dogaja mnogim izmed nas, pa se tega niti ne zavedamo.
Pri svoji vsakodnevni prehrani skušajmo poskrbeti za to, da bomo z obroki vnesli dovolj potrebnih hranil in bomo tekom dneva imeli energijo za stvari, v katerih uživamo in so nam resnično pomembne. Ko poskrbimo za to, da so naši obroku uravnoteženi, se s hrano ne potrebujemo več posebej ukvarjati. Hrana pa je lahko tudi del kulture ali druženja ob posebnih priložnostih kot so pikniki, praznovanja, obiski ipd. Takrat običajno zaužijemo nekoliko več hrane kot smo je vajeni, zaradi česar lahko občutimo slabo vest. Če takšna srečanja s hrano niso prepogosta, se ni treba obremenjevati, če po tem ponovno skrbimo za uravnotežene obroke in se nekoliko več gibljemo.
Če pa hrani pripisujemo prevelik pomen ali imamo občutek, da moramo biti nenehno pozorni na vrsto in količino zaužite hrane, to nakazuje na našo obremenjenost s prehrano. Čeprav se sprva tega morda ne zavedamo, se lahko postopoma ujamemo v ponavljajoč krog razmišljanja o hrani ter njenem vplivu na telesni izgled. Kljub temu, da sami ne opazimo škodljivosti prenajedanja ali omejevanja hrane na naše zdravje, lahko takšen odnos do hrane na dolgi rok vodi k težavam kot so podhranjenost ali prekomerna telesna teža, izčrpanost, šibkost telesa, slabši imunski odziv in hormonske motnje, slabokrvnost ipd.
Kadar pride do duševnih stisk, povezanih z odnosom do hrane, govorimo o dveh vrstah težav – motnjah prehranjevanja in motnjah hranjenja, ki nista sopomenki. Motnje prehranjevanja lahko predhodijo motnjam hranjenja, vendar same po sebi niso duševne motnje. Pri njih gre za neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno uživanje obrokov, uživanje zgolj enovrstne hrane (npr. hitra hrana) ali pogosto posluževanje diet, ki vodi k nihanjem telesne teže. Motnje hranjenja na drugi strani pa predstavljajo duševno motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo, saj sta zaznavanje telesa in njegove teže izkrivljena do te mere, ko zaradi omejevanja ali pretiravanja s hrano resno ogrožamo naše telesno delovanje. Pri motnjah hranjenja hrana predstavlja osrednji pomen našega življenja – hkrati jo doživljamo kot uteho in kot sovražnika, ki ga moramo imeti ves čas pod nadzorom. Vnos hrane in telesni izgled nas pričneta močno obremenjevati, naše počutje in telesna samopodoba pa sta pogojena z vnosom hrane, telesno težo in obliko.
Navzven se motnje hranjenja kažejo v obliki stradanja, bruhanja, prenajedanja, pretirane telesne dejavnosti, zlorabo odvajal ali diuretikov ter pretiranim zavzemanjem za vnašanje le »zdrave« oz. »čiste« hrane. Motnje hranjenja pogosto spremljajo čustva sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev, zato so vedenja stradanja in/ali prenajedanja običajno skrita pred drugimi. Močno obremenjevanje s hrano in telesnim izgledom je lahko znak duševnih stisk v ozadju – npr. globoke potrtosti in občutka nemoči. Telesna teža je tako le odraz notranjega duševnega dogajanja in ne poglavitni vzrok motenj. Med motnje hranjenja se uvrščajo anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. Od njih se anoreksija razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Anoreksija označuje močno obremenjenost z izgubljanjem telesne teže zaradi izkrivljene telesne samopodobe. Telesna teža se zniža pod minimalno težo, ki je opredeljena glede na posameznikov spol, starost in telesno višino. Motnjo spremlja močan strah pred pridobivanjem teže in nenehno prizadevanje za nadzor nad izgledom telesa. Zaznavanje tega pa je napačno, saj je predstava o izgledu izkrivljena v smeri zaznavanja debelosti, kljub očitni obratni sliki. Zaradi tega pričnemo uživati nezadostne količine hrane, nenehno spremljamo telesno težo, intenzivno telovadimo, zavračamo skupne obroke, kjer bi drugi lahko videli kaj in koliko jemo ipd. Hrano vidimo kot sovražnika, ki skuša uničiti naše življenje, zato skušamo njen vnos nenehno nadzorovati.
Glede na vzorec hujšanja lahko ločimo dva tipa anoreksije. Restriktivni tip označuje anoreksijo, kjer telesno težo skušamo nadzorovati tako, da vnos hrane znatno zmanjšamo. Pri purgativnem tipu pa gre za vzorec prenajedanja in različnih poskusov izgube zaužite hrane (npr. bruhanje, namerno pospeševanje odvajanja, pretirana telesna dejavnost). Oba tipa spremljajo čustva sramu in zaničevanja lastnega telesa. Ob tem nadaljujemo z omejevanjem hrane in pretirano telesno vadbo ne glede na hudo lakoto, telesno in psihično izčrpanost ali pobude iz okolja naj zvišamo svojo telesno težo.
Pogosti simptomi in znaki
Anoreksija se lahko kaže skozi nekatere tipične simptome in znake kot so:
- izjemna suhost, ki je namerno povzročena,
- pretirana osredotočenost na hrano, telesni izgled in težo,
- omejevanje hrane kljub lakoti (npr. posluževanje diet, postenje, uživanje le »zdrave« oz. »varne« hrane, izpljuvanje hrane po žvečenju),
- počutje je odvisno od trenutnega vnosa hrane in telesne teže,
- nizko samospoštovanje in izkrivljena telesna samopodoba,
- potreba po zunanjih potrditvah,
- odpornost in zanikanje notranjih in zunanjih znakov telesne izčrpanosti,
- čustva sramu, krivde in strahu pred pridobivanjem telesne teže,
- občutljivost na opazke glede hrane ali telesne podobe s strani drugih oseb,
- nelagodje ob krajih ali dogodkih, povezanih s hrano,
- skrivanje telesnega izgleda pred drugimi (npr. nošenje ohlapnih ali večplastnih oblačil),
- vedenjski znaki (npr. ravnodušnost, razdražljivost),
- telesni znaki (npr. utrujenost, nespečnost, brezvoljnost, težave s pozornostjo),
- znaki motenega hormonskega ravnovesja in druge zdravstvene posledice zaradi premajhnega vnosa hrane skupaj z motnjami menstrualnega ciklusa pri ženskah.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
K razvoju anoreksije pripomore več različnih dejavnikov – od dednih do okoljskih. Gre za preplet naših biološko-genetskih temeljev (npr. telesna teža ob rojstvu ali teža naših staršev), socialno-kulturnih dejavnikov (npr. kulturni lepotni ideali, sporočila preko medijev in družbenih omrežij, prepričanja o »normalni« telesni teži in prehrani v družbi), vzgoje (npr. težave v komunikaciji s starši, občutek pomanjkanja pozornosti s strani nam pomembnih oseb), travmatičnih izkušenj (npr. zlorabe) in osebnostnih lastnosti. Vse to lahko vodi k pretirani kritičnosti do sebe in svojega telesa, zato skušamo nad njim vzpostaviti nadzor preko omejevanja vnosa hrane.
Primer iz življenja
»Tajda je študentka, ki se je med poletnimi počitnicami začasno preselila v tujino, da bi tam postala varuška in zaslužila nekaj denarja. Ob prihodu v tujino se je počutila osamljeno in nerazumljeno, saj ni imela nikogar na katerega bi se lahko obrnila v primeru težav. Odločila se je, da bo svoje neprijetne občutke skušala preusmeriti na zdravo prehrano in telesno dejavnost, s katero že dlje časa odlaša. Začela je z lahko telesno vadbo in vključevanjem zelenjave v svoje obroke in se takoj počutila bolj energično, ponosno in krepkejšo. Zdelo se ji je, da je življenje vzela v svoje roke in ta občutek ji je bil neizmerno všeč. Tudi tamkajšnje kolegice so opazile spremembo na njenem telesu in jo pohvalile. To jo je gnalo naprej, da si je želela še boljših rezultatov, zato je pričela z bolj intenzivnimi telesnimi dejavnostmi, iz prehrane pa popolnoma izločila hitro hrano ter izdelke, ki se njej niso zdeli dovolj »zdravi«. Sčasoma se ji je zdelo, da rezultati na njenem telesu niso dovolj vidni, zato se je odločila, da svoje obroke tudi količinsko zmanjša in pazi na to, da ne doseže občutka potešenosti in sitosti po obroku, kar ji je povečalo občutek samonadzora. Za večji učinek je poleg telovadbe v svoj vsakdan vključila še večerni tek, ki jo dobro izmuči, saj teka od prej ni bila vajena. Da bi imela nad vsem še večji nadzor, je pričela s štetjem vnesenih in porabljenih kalorij. Menila je, da si mora vsak obrok »zaslužiti«. Kadar je bila ob koncu dneva v kalorijskem primanjkljaju, se je počutila ponosno in strmela k temu, da ta primanjkljaj naslednji dan še poveča. Kadar pa po njenem mnenju ni porabila dovolj vnesenih kalorij, je to občutila kot močan poraz. Vsak dan je jutro pričela s tehtanjem, kar je določilo ali bo tisti dan dobre ali slabe volje. Čeprav je dosegla težo, ki si jo je zadala na začetku, je s hujšanjem vztrajala, saj je menila, da ji tak način življenja ustreza. Vsakič, ko je šla mimo ogledala ali kje videla svoj odsev, se je ustavila, da bi ocenila svoj napredek, ki ga nikakor ni bila zmožna zaznati. Videla je le »širino« svojih bokov, čeprav je bilo videti le kosti. Delo varuške je zanemarila, saj zanj preprosto ni imela več energije, poleg tega pa je menila, da jo to omejuje pri doseganju svojih ciljev. Izogibala se je skupnim obrokom s tamkajšnjimi kolegicami, saj se je ob pogledu na hrano iz restavracije počutila debelo. Ko se je Tajda vrnila domov, so njeni starši opazili, da je močno shujšala, izgledala je bledo in šibko, izpadlo pa ji je tudi veliko las. Tajdi so se njihove opazke zdele žaljive in sarkastične, saj je menila, da je kvečjemu pridobila na telesni teži. Zanikala je pomisleke staršev, da bi morala več jesti in zmanjšati telesno vadbo.«
Kdaj in kam po pomoč?
Kadar sami ali naši bližnji pri nas začnejo opažati nekatere opozorilne znake anoreksije, je potrebno v zvezi z njimi čim prej ukrepati. Če menimo, da opisani znaki še niso zelo razviti, se sprva lahko poučimo o anoreksiji preko različnih informativnih virov ali iz osebnih izpovedi oseb s podobno izkušnjo. Pomemben korak pri obravnavi anoreksije je priznanje samemu sebi, da s svojim načinom prehranjevanja škodujemo svojemu zdravju. Na anoreksijo lahko gledamo kot klic na pomoč, ki odraža notranjo duševno stisko. Kadar so simptomi anoreksije močno izraženi in trajajo dlje časa, se je treba obrniti po strokovno pomoč (npr. psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt, psihološke svetovalnice – navedene spodaj). Vključimo se lahko v psihoterapevtsko obravnavo (npr. vedenjsko-kognitivna ali psihodinamska terapija), s katero predelujemo stiske v ozadju anoreksije. S strokovnjakom se lahko pogovorimo o našem pogledu na hrano ter razlogih za omejevalni odnos do nje. Kasneje nam je pri vzpostavljanju zdravih prehranskih vzorcev v pomoč lahko tudi strokovnjak s področja prehrane – npr. nutricionist, ki nam pomaga pri načrtovanju obrokov glede na naš življenjski slog.
Velik del obravnave motenj hranjenja je posvečen odnosu do našega telesa. Zavedanje, da je naše telo pomembno, vredno ter lepo, čeprav ne nujno idealno, je podlaga za to, da smo do sebe prijazni, skrbni in spoštljivi. Pomembno je, da se naš odnos do samega sebe omehča na bolj sočutno raven. S športom in zdravo prehrano se ukvarjajmo zato, ker v tem uživamo, ne pa zato, da bi z njimi morali doseči določen cilj. Kljub temu, da je anoreksija kronična duševna motnja, je uspešno ozdravljiva.
Več o motnjah hranjenja:
- spletna stran NIJZ o motnjah hranjenja
- spletna stran NIJZ o razumevanju motenj hranjenja
- spletna stran Nisi okej? Povej naprej.
- spletna stran Head to Health (v angleščini)
- spletna stran Help Guide (v angleščini)
V pomoč so lahko tudi nekatere knjige z osebno izpovedjo o izkušnji anoreksije:
- EIVORS, Alison. Lačni razumevanja – priročnik, ki naj mladim pomaga razumeti in premagati anoreksijo nervozo. Obzorja, 2007.
- BAŠ, Anja. Lačna življenja. Jesenice, 2016.
Pomoč pri motnjah hranjenja:
